S športnikoma po duši se nismo mogli izogniti še nekaterim drugim aktualnim temam, a glavno vlogo ima tokrat nogomet.
Se tudi novinarji na olimpijske igre in prvenstva pripravljate leta, da potem, kot športniki, v enem mesecu pokažete kar največ?
AB: Je nekaj podobnosti, ja. Jaz sem bil sicer le na eni zimski olimpiadi in takrat sem se res dolgo pripravljal na biatlon. Andrej ima več izkušenj, a zame je spremljanje takih tekem vrh športnega novinarstva. Na olimpiado ali prvenstvo se ne greš zabavat, to je resno delo. Ker sem že bil na nogometnem SP in EP in ker gremo potem še v Rio, pa sem letos želel prevzeti studijski del.
AS: Mogoče vas bom presenetil, a zame je povsem vseeno, ali gre za mladinsko tekmo ali za finale SP – na vsak prenos se pripravljam enako, ne podležem več pritisku velike tekme. Čeprav recimo že leta ne prenašamo Diamantne lige in smo, z izjemo zimske sezone, izgubili skoraj vse lige in prvenstva, še vedno spremljam vso sezono atletike, za kar porabim vsak dan eno uro, tudi ko je ne prenašam.
Zakaj imamo pri nogometu kar naprej težave z navijači, pri drugih športih in v tujini pa tega skoraj ni?
AB: Ne vem, ali je ravno tako. Zdaj so se v Angliji na stadionu stepli v kvalifikacijah za vstop v višjo ligo, pa tudi sicer se zdi, da so nasilje bolj ko ne le odmaknili od stadionov. Čeprav še ne povsem, a na ulicah mora nato za red poskrbeti policija. Na finalu Evropske lige v Baslu so se tudi stepli navijači Seville in Liverpoola. Slovenija ni osamljena, so pa mediji začeli to izpostavljati kot problem, ki ga ne znamo sanirati.
AS: V Planici je bilo 30.000 ljudi, pa ni bilo treba nikakršnih policijskih intervencij. Nihče ni ničesar metal in nihče ni hotel nikogar zaklati, ker navija za Kranjca ali Prevca. Na rokometu, gimnastiki in odbojki ni huliganstva, na atletskem stadionu tudi nihče ne razbija stolov. Do ekscesov prihaja, ker je nogomet odsev družbe, pri nas pa je drugače tudi to, da klubi hujskajo navijače. Pred leti sem videl, ko je eden vodilnih funkcionarjev kluba odprl avto in dal navijaški skupini pirotehniko. Jasno je, kdo to financira, to pa se počne za ustvarjanje pritiska na nasprotnike, sodnike, nogometno zvezo ... v želji, da se izzove destabilizacijo. Na zahodu so to v glavnem izkoreninili z zakonodajo, pri nas pa ni volje. Peter Vilfan je spisal dober zakon, ki bi to lahko rešil, a ga je parlament zavrnil.
AB: Nogomet je ogledalo družbe, ne strinjam pa se, da je to le naš problem. Omenil sem Anglijo, težave so v Grčiji, Srbiji, na Poljskem in v Rusiji, tudi navijači Stuttgarta so ob izpadu kluba igralce obkolili na igrišču ... je pa res, da tam take navijače odstranijo s stadionov. Tam se policisti in varnostniki ne izgovarjajo na pomanjkanje pooblastil. Jih je pa zaradi nasilja slovenskih navijačev recimo skupil naš novinar Leon Andrejka. Ob tekmi v Sevilli so se domačini maščevali za napad na avtobus in še dve leti po dogodku ima težave, ker so ga s kijem po glavi.
Kaj bo glavna zgodba prvega tedna EP: strah pred bombaši, stavke ali šport?
AS: Prvi teden bo v ospredju nogomet, tako si želim, ker ne maram temnih scenarijev. Na prvih tekmah pričakujem veliko neodločenih rezultatov, saj so favoriti pazljivi. V drugem kolu vzdržujejo priključek, v tretjem pa je treba dodati plin, da se prebiješ v nadaljevanje. Za to so eksperti Italijani, ki se za las prebijajo naprej, potem pa pridejo daleč. Oni znajo tekmovati. In na EP se pride tekmovat, ne nastopat. Ta ločnica je v športu pomembna. Vedno pomislim na naše športnike, ki ujamejo normo za nastop, na OI pa potem pridejo izčrpani le še nastopat.
AB: Mene to sejanje strahu vseeno malo skrbi. Na stara leta sem napisal diplomo na temo diplomacije v športu in našel podatek, da je bilo od leta 1972 do 2005 171 terorističnih napadov povezanih s športnimi dogodki. Pariz bo v tem pogledu bolj na udaru kot Rio, a upam, da bo vseeno v ospredju nogomet.
Več v novi številki revije Vklop!
