Veliko potrpežljivosti. »Hello from the ticket line. I must have clicked a thousand times,« je decembra lani ena od uporabnic Twitterja prilagodila verz megauspešnice Hello, prve s takrat sveže plošče 25, uradno najbolje prodajanega albuma v ZDA po izidu svojega predhodnika 21; trenutni števec samo v ZDA kaže čez devet milijonov prodanih izvodov in dvojno v svetovnem merilu. Debelušna Britanka izjemnega glasu je potem, ko je tragični propad romance kanalizirala v globalni fenomen plošče 21, obveljala za rešiteljico glasbene industrije, zadnja leta zaznamovane z upadajočo prodajo zgoščenk in glasbe nasploh, v bitki s predvajalnimi platformami in posledičnim fokusom na čim večji iztržek iz koncertnega posla. Adele je ena redkih, ki zmaguje na vseh frontah, povpraševanje po njenih koncertih pa to sezono močno, močno presega ponudbo. Vseh 105 koncertov turneje je bilo razprodanih – takoj. »Kupovanje kart za Adele je kot Igre lakote. May the odds ever be in your favour,« se spomnim drugega tvita s sloganom iz filmskih nadaljevanj Igre lakote. Prijatelj, enako kot jaz ure prikovan pred računalnikom, kjer se je v nedogled osveževala spletna stran za nakup vstopnic, pa je izkušnjo opisal z verzom zlajnanega hita Tonyja Cetinskega. »Umirem, sto puta dnevno, a tebi je sasvim svejedno …«

Veselje ob uspešnem nakupu: primerljivo manjšemu zadetku na loteriji. Kar bi zares ta vstopnica tudi lahko bila, saj so cene na trgu preprodajalcev v hipu poskočile na trikratne. A zanimanje za tako odmevno turnejo je bilo večje kot privlačnost hitrega priložnostnega zaslužka. Pol leta kasneje, na siv deževen nedeljski dan, po treh urah posedanja na mrzlih kamnitih stopnicah arene v Veroni, v anoraku, ki že zdavnaj ni bil več nepremočljiv, so pričakovanja do Adele na eni strani in skepsa na drugi še zrasli. Prekleto dobra bi morala biti, da preseže seštevek energije, potrebne za nakup vstopnice in čakanje do njenega prihoda na oder, sem po tihem razmišljala. Reči kaj takega na glas v množici tisočerih, ki so decembra ostali praznih rok (mnogi so prišli vseeno in upali, da bodo kaj slišali čez obzidje) ali so vstopnice kupili po konkretno višji ceni, bi bilo skoraj bogokletno.

Dvajset do devetih je dež prenehal ravno toliko, da so lahko počistili ogromen oder, ki je zavzemal skoraj pol parterja rimskega amfiteatra. Ob devetih je Adele še iz zaodrja zapela uvodne verze »Hello, it's me …« in nekaj sekund pozneje pristopicala na oder v bleščeči črni večerni obleki znamke Burberry, enaki kot na vseh ostalih datumih turneje, ogrnjena v plastičen pocenski dežni plašč. Sprva nekoliko zadržana, na minimalistično zasnovanem odru, ki je z vso to praznino le še povečeval pritisk na plečih zlatega dekleta glasbene industrije. Na ekranu so ambientalni posnetki spremljali prve skladbe, do note natančno izvedene, kot da bi poslušal posnetek. Prvi vtis: profesionalno, a sterilno, rutinsko, hladno. In potem se je zjasnilo. Ekran je zažarel z bližnjim posnetkom obraza Adele, arena je završala v navdušenju, njena prisrčnost je napolnila prazen oder in hkrati vse kotičke nabito polnega prizorišča.

Več v novi številki revije Vklop!