Iztočnica za ta dvojni intervju je nova reinkarnacija Butnskale, ki je po radiu, filmu in stripu na Tednu slovenske drame preskočila še v teater. Tja jo je popeljal režiser, ki ni bil izvirni oboževalec ikonične radijske igre Emila in Marka Derganca, hkrati pa z enim od naših najbolj uprizarjanih sodobnih dramatikov sodeluje že več kot trideset let.
Vajini poti sta prepleteni. Vito, režirali ste Emilovo Altamiro (1984), Atlantido ('88), Božansko tragedijo ('89), Psiho ('93), Emil je tudi nastopil v vaši režiji komedije Discreta enamorada ('88) ter Feydeaujeve Bolhe v ušesu ('96) ...
EF: Dolgo se mi je zdelo, da je to le splet naključji, sčasoma pa sem opazil, da sem se z nekaterimi ustvarjalci res bolj ujel. Recimo z Brankom Gradišnikom, s katerim sva napisal roman Kerubini, pa z Dergijem pri radijskih igrah in z Vitom v dramatiki. Drame so me res privlačile, ves čas sem visel na vajah in so me imeli igralci že poln kufer. Režiser niti ne. Ali pa tudi. Najbrž. Dramatiki namreč zelo trpimo ob vsakem stavku, ki nam ga režiser in igralci odvzamejo ...
VT: Za Fileta sem prvič slišal ko je izšel Grein Vaun (1979), ki je bil tiste čase moj najljubši roman. On je bil že takrat legenda, o njem so krožile zgodbe in zanimivo je bilo delati z živim in tako karizmatičnim avtorjem. V Atlantidi in Božanski tragediji je tudi nastopil v glavnih vlogah. Igral je Dinga, duhovnega vodjo Atlantide, v Božanski tragediji pa Hitlerja, člana društva slovenskih književnikov. To je bilo nekaj posebnega in pri nas novega, da dramatik igra glavno vlogo v svoji igri. Želel pa sem, da bi, če je avtor že prisoten na vajah, tu in tam tudi kaj dopisal, spremenil, kar pa ni šlo. (smeh) Težko je avtorja prepričati, da bi brkljal po nečem, kar je dal iz rok kot končano.
Butnskala pa se vas takrat menda ni prav dotaknila.
VT: Takrat je šla zgodba mimo mene, nikoli nisem vedel, za kaj sploh gre. Opazil sem, da se je pod vplivom Butnskale veliko ljudi nenadoma nenavadno vedlo ter govorilo čudno in čudne stvari. A jaz sem bil takrat obseden z drugimi stvarmi. Začel sem delati v gledališču, živeti sam, radia nisem imel, niti kasetofona, tako da tej mrzlici niti nisem mogel slediti.
Je Butnskala brezčasna ali generacijska ikona? Vsebina je nesporna, a ne vem, če je forma prava, da bi jo mladi sploh zaznali. Na YouTubu je komaj poslušana.
VT: Mene je pritegnila univerzalna zgodba, ki je danes celo bolj aktualna kot takrat. Ko sem zdaj v teatru opazoval mlade, je bilo videti, da razumejo in se zelo zabavajo.
EF: Meni se zdi, da je sprejeta nad pričakovanji. Medijski odziv je velik, na premieri pa sem prvič v življenju doživel stoječe ovacije. Tako, na jesen življenja ... (smeh) Že predlanska izdaja stripa, ki jo je pripravil Dergi, mi je bila všeč, gledališče pa sploh. Zanimivo mi je gledati igralce, kako interpretirajo ta tekst. Vsa čast Vitu.
Več v novi številki revije Vklop!
