Na Panču smo prestregli Michaela Mittermeierja, ikono stand upa in TV-komedije, ki je začel kariero s skupino U2, pri 50 letih pa bo napadel New York.
49-letnega Bavarca poznamo iz oddaj Zapped!, Harald Schmidt Show, Quatsched Comedy Club in Wetten Dass..?, vmes se je v glasbene anale z Guano Apes vpisal z videom Kumba Yo!, mimogrede pa za stand up navdušil še nekaj slovenskih komikov. Mojster, ki je na berlinskem stadionu zabaval 80.000 ljubiteljev smeha, je pred dnevi nastopil v Ljubljani in takoj za tem v domovini lansiral svoj novi šov Wild.
Diplomirali ste iz politologije in amerikanistike na temo ameriškega stand upa. Ali ZDA tudi stand up izkoriščajo kot orodje za (kulturno) osvajanje sveta?
Ne, ker stand upa ne more nihče nadzorovati. Všeč mi je njegova anarhičnost. Kot del popkulture od 60. let pridobiva vse več prostora, tudi v državah, kot so Slovenja, Estonija in Litva. Lokalne scene rastejo, ljudje se radi sproščajo ob šalah o politiki, zvezdnikih, slabih oddajah. Stand up je po formi mogoče res saksonski, a ima povsod lokalne značilnosti in nekatere šale so neprevedljive. Tudi angleškim komikom se zgodi, neka šala deluje povsod, potem pa nekje čisto zataji. Jaz nemški šov prilagajam že v Švici ali Avstriji, enako počnem z angleškim na Škotskem ali v ZDA.
A vseeno se zdi, da ameriški politiki poznajo moč humorja. Pomislite na večerjo za dopisnike iz Bele hiše, kjer Obama nastopa s stand up rutino in si dovoli celo 'roast' prisotnih. Ne predstavljam si, da bi kaj takega počela Angela Merkel.
Ne, ona se ni zmožna šaliti. Beseda humor se začne s hum- kot human (človeški) in po njenem obnašanju včasih nisem čisto prepričan, ali je sploh človek. Nisem njen pristaš, bližje so mi leve opcije, sploh pa stranka zelenih. Ona je kot učiteljica brez smisla za humor. Pomislite samo na trenutne težave z begunci in kako je potrebovala več tednov, da se je odzvala na njihovo trpljenje. Ali pa ko so nacisti divjali pred azilnimi domovi in tega ni komentirala. Če si človek, moraš čutiti empatijo. Ona pa samo računa, kdaj in kako naj se odzove. Čisto matematično.
Pa, konec koncev ste narod reda in discipline ...
To pa drži, ja! (smeh)
Ko sva ravno pri temi: smo sposobni rešiti svet in ga narediti boljšega? Sam sem vedno večji pesimist. Vi kot humorist in družbeni aktivist verjetno niste apatični.
Moramo vsaj poizkusiti! Če ne bomo poizkusili, smo že izgubili. To je moje vodilo. Gledam, kaj se dogaja okoli mene, in razmišljam o tem, kako lahko pomagam ljudem. Vsega ne moremo rešiti, lahko pa rešujemo težavo za težavo. Z Amnesty International in pobudo One, ki jo vodita Bono in Bob Geldof, smo naredili že veliko dobrega. Delo se nikoli ne konča, a nekaj smo že premaknili. Naval beguncev lahko doživimo tako, da se bojimo, koliko jih je. Seveda jih je, ker svet razpada na vseh koncih! A če jim ne pomagamo, nismo ljudje. Komiki lahko o tem govorimo in osveščamo ljudi. Rus Igor Meeron, ki je tudi nastopil na Panču, je glas opozicije in deluje v mali sceni. A ko se bo ruski stand up razvil, bo glas številnih komikov bolje slišan in lažje bodo opozarjali na kršitve pravic. Ko bo v Rusiji petsto komikov, ne bodo mogli vseh strpati v zapor, ker bodo ljudje znoreli. Tako da, ja, tudi s humorjem se da pomagati.
Koliko je življenje komika podobno življenju rockovske zvezde?
Odvisno od vsakega rockerja in komika. Pri Metallici boste v zaodrju našli najbolj zdravo hrano, pri Motörhead je seveda drugače. Kot glasbenik ali komik ustvarjanju podrediš življenje, ki je ob turnejah posebno. Veliko si od doma, pogosto osamljen. Če zares ne ljubiš tega, kar delaš, boš na turneji umrl. A jaz bi umrl tudi, če bi moral ostati doma. Rockerji so v povprečju vseeno bolj divji. Pri njih po nastopu pred vrati garderobe stoji sto punc, pri komikih deset. Kar je čisto dovolj. (smeh)
Verjetno so na življenjski slog zvezd vplivali tudi zdaj vseprisotni mediji?
Res je. V 60., 70., celo še v 90. letih si lahko počel, kar si hotel. Lahko si podrl sto žensk, lahko si nag tekel skozi Ljubljano pijan in na kokainu, pa najbrž to sploh ni prišlo v novice. Naredi to danes in v pol ure bo na spletu 20 posnetkov. A tudi ljudje so se spremenili. Eric Clapton je jasno povedal, da je najboljšo glasbo ustvaril trezen. In mislim, da to velja za vse. Razen za Keitha Richardsa. A on je izjema, ki potrjuje vsa pravila. (smeh)
Glasba vas očitno privlači: igranje z U2, sodelovanje z Guano Apes, vaša boljša polovica je članica skupine Somersault, kot nemški Rat Pack nastopate s Sasho, Reo Garveyjem in Xavierjem Naidoojem. Če lahko Eddie Murphy nastopa z reggae bendom, ni vrag, da ne bi mogli vi!
A dela reggae? Ta je dobra! Drugače pa, ja, v 90. letih sem že koncertiral z bendom. To je bil sicer bolj kot ne glasbeni stand up, igrali smo šaljive pesmi. Rat Pack pa se je zgodil čisto spontano, ker smo dobri prijatelji. Tako mi počivamo. Tri turneje, ki smo jih naredili, so bile sicer naše najbolj naporne, a smo ob tem zelo uživali.
Igrali ste z U2, 30 let zatem spravili 80.000 ljudi na berlinski stadion, vmes pa naredili ogromno odmevnih projektov. Ali po vseh teh letih še vedno stopite na oder vznemirjeni ali se tega privadiš in otopiš?
Sploh ne! In to je razlog, zakaj sem v Sloveniji. Tega mi res ni treba početi ne za slavo ne za denar. Je pa vznemirljivo in nastopi pred publiko, ki me ne pozna tako dobro, so dober test, koliko me ljudje spremljajo, ker sem dober in koliko zaradi imena. Ko sem začel nastopati v tujini z angleškim šovom in ko sem šel na festival Fringe, sem moral začeti iz ničle, loviti vsakega poslušalca. To počnem, ker imam res rad stand up. Tudi v nemščini. Ravno lansiram nov šov. Razdelanega imam pol nastopa, druga polovica bo nora improvizacija, a vem, da bom imel po petih špilih izdelanih 90 minut. Vse to lahko delaš le, če si malo nor in povsem predan tej umetnosti. Sem pa v tem pogledu zelo netipičen Nemec, saj naši komiki ne nastopajo izven nemško govorečih dežel.
Zaradi nemškega humorja?
Ta je zelo zategnjen, a glavni razlog je trg, ki je tako velik, da lahko služiš milijone, ne da bi nastopal v tujem jeziku. Nemci so sicer izjemno politično korektni – in to sovražim! Na odru mora biti dovoljeno vse. V Angliji ni tabujev. Če je smešno, je smešno. V Nemčiji je lahko noro smešno, a če greš pregloboko v smrt, invalidnost, Jude ..., sprožiš pomisleke. A kako boš delal politično korektne šale o brutalni Islamski državi? Treba je obdelovati tudi težke teme. Če imaš čisto srce, ne bi smela biti nobena tema tabu. Kolega Juda sem vprašal, ali se kot Nemec lahko šalim na račun Judov, in njegov odgovor je bil, da lahko – a le, če so šale res smešne. Judje s tem nimajo težav. V Nemčiji pa bi ponoreli, če bi se norčeval iz holokavsta. Zadnja leta nemški novinarji razpredajo, o čem bi komiki smeli govoriti. J***te se! Pojma nimate, kaj je humor! A to je zelo, zelo nemško.
Kdo rabi koga bolj: televizija komike ali komiki televizije?
Dobro vprašanje. O tem še nisem razmišljal ... Komik ne potrebuje televizije, a mu ta lahko zelo pomaga pri osvajanju občinstva. Televizija pa potrebuje humor, saj se vsi ljudje radi smejimo. V Nemčiji je včasih za komika prelahko priti na TV. Pri nas pridejo tja ljudje, ki ne bi v londonskem Comedy Storu dobili 10 minut v torek zvečer. Po drugi strani je v Angliji preboj zaradi konkurence kar pretežak – a Darwin bi bil ponosen. Težava nastane, ko se komik preveč zanese na svoje TV-zvezdništvo in izgubi stik z bazo. Meni že 30 let govorijo, da sem najboljši. To je super za samozavest, a se tega zavedam in preverjam, kako dober sem na nastopih, kot je ta pri vas.
Kako je bilo sodelovati s Thomasom Gottschalkom?
Vedno sem se zelo zabaval. Naredil sem največ stand up nastopov v zgodovini oddaje Wetten das..? in res so delovali! To je bil zelo poseben šov in Thomas je bil vedno prijazen. Ko sem prvič nastopil pri njem, mi je dal proste roke: »Vem, da si odličen komik, jaz pa sem mojster zabave – združiva sile in narediva lom!« In to sva naredila. Samo dal mi je iztočnico in sem nadaljeval. Na svetu ni veliko gostiteljev TV-šovov, ki tako odlično obvladajo vsakega gosta, vsako temo in vsako situacijo.
Naslednje leto boste srečali abrahama.
Vseeno mi je bilo za 40. rojstni dan in enako čutim zdaj. Odlično se počutim, in ker sem končno dobil delovno vizo za ZDA, bi rad nekaj tednov nastopal v New Yorku. Če bi bil star 35 let, bi se za leto preselil tja in vem, da bi uspel. Zdaj pa imam sedemletno hčer, ki me potrebuje, in raje naredim kak nastop manj in čas preživim z njo. Poizkusil pa bom! Ni mi treba postati zvezdnik, svoj kos pogače sem si odrezal doma, si pa želim dokazati, da bi se bil sposoben prebiti, če bi bil mlajši. Če bi mi ob postavljanju angleškega šova rekli, da bom razprodal dve sezoni Fringea, bi odvrnil, da kar sanjajte. Pa sem ju. Naredil sem pet turnej v tujini, nastopal z Eddiejem Izzardom v šovih v Angliji in v Beacon Theatru v New Yorku. Izpolnil sem večino svojih ambicij, se dokazal tudi izven Nemčije, to pa bo le test za mojo dušo.
