Petar Radović, filmski režiser, zaljubljen v televizijo, ki narekuje njegov način življenja. Predvsem o sebi in televiziji kot enem najhitrejših medijev, o posegih v oddajo Hri-bar in o tem, zakaj resničnostni šovi, kakršne lahko gledamo na komercialnih televizijah, nikoli ne bodo dobili prostora na javni televiziji.

 

 

Medijska kariera Petra Radoviča se je začela leta 1971, ko je začel delati na TV Zagreb kot stalni zunanji sodelavec pri vseh žanrih televizijske produkcije. V letih 1977-1980 je režiral oddaje za jugoslovanske zdomce v tujini, za nemško ZDF in WDR ter francosko France 3, v zunanje političnem programu za tujino. S kulturno-umetniškim programom se je prvič podrobneje spoznal leta 1980, ko je začel režirati oddaje kulturno-umetniškega programa s poudarkom na razvedrilnem programu, klasični glasbi in baletu. Leto kasneje je diplomiral na zagrebški Akademiji in prejel naziv univ. dipl. filmski in televizijski režiser. Obiskoval je tudi srednjo glasbeno šolo, glasbilo - klarinet. V času dela v Zagrebu je režiral videospot skupine Riva, ki je leta 1989 zmagala na Pesmi evrovizije, ter videospot Tajči za Evrovizijo leta 1990.

 

 

Vaša medijska pot v Sloveniji se je začela v Mariboru.

Februarja 1992 me je takratni odgovorni urednik TV Studia Maribor (g. Janez Ujčič) povabil k sodelovanju v TV Studio Maribor. Med odmevnejšimi režijami iz tega obdobja bi poudaril serijo oddaj Poglej in zadeni. V dveh letih in pol sva s Stojanom Auerjem oblikovala več kot 100 oddaj, za katere lahko rečemo, da danes sodijo v antologijo razvedrilnih oddaj v Sloveniji (nominirane v Montreuxu, priznanje viktor).

 

 

Poklicno pot ste nadaljevali na Pop TV. Vam je ta hiša ponujala večje izzive?

Ja, po eni strani je bil izziv uporabiti vse dotedanje izkušnje in znanje ter ustvariti nekaj novega. Po drugi strani sem imel veliko srečo, da sem prišel na Pop TV v samem začetku. Komercialna televizija namreč deluje na poseben način, vse je podrejeno čim višji gledanosti. Gre za strogo profiten tip televizije, zato je v celoti namenjena gledalcem. Nacionalna televizija je bila v tistem času čisto nasprotje. Danes se meje, kar se tiče razvedrilnega programa, na videz brišejo, tudi javna televizija dela čim bolj gledljive, tudi komercialno zanimive razvedrilne oddaje, seveda pa upošteva kakovost; tako nizko, kot se na primer spušča zadnji resničnostni šov, ne gremo.

 

 

Komercializacija televizije je prinesla tudi licenčne oddaje. Je vzrok v že preverjenih formatih ali v pomanjkanju kreativcev na tem področju?

Glejte, v Sloveniji je problem predvsem v majhnosti države. Popolnoma jasno je, da boste med več kot 82 milijoni v Nemčiji lažje našli dobrega avtorja kot med dvema milijonoma v Sloveniji. Imamo nekaj dobrih kreativcev, a nekateri med njimi (sam ne vem, zakaj) nočejo več delati za televizijo. Glede na to, kako hitro živimo, postaja tudi televizija vedno hitrejši medij. Prav zaradi tega se sam nagibam le k preverjenemu formatu oddaj. To so formati, ki so bili že kje uspešni in so hkrati dovolj globalni, da jih lahko brez večjih stroškov prilagodimo slovenskemu trgu in gledalcem. V mojem času smo imeli kar nekaj poizkusov, če se lahko tako izrazim, "domače pameti", a večine gledalci niso najbolje sprejeli.

 

 

Kreativci v slovenskem oglaševanju so izjemno uspešni, to dokazujejo tudi mednarodne nagrade. Zakaj, menite, ni podobno na televiziji?

Če vzameva samo razvedrilni program, osebno menim, da je najtežje ljudi zabavati na dostojni ravni. Lahko jih sicer žalimo in provociramo, to je nekaterim zanimivo, a to ni nič trajnega. Kar je všeč vam, komu drugemu ni, in nasprotno. Sto ljudi ima sto okusov. Najti sredino med vsem tem je praktično nemogoče. Na nacionalki spremljamo želje in okus ljudi z anketami, ki jih za nas pripravljajo agencije. V določenem trenutku, ki si ga sami postavimo, oddajo, ki ni gledana, nehamo predvajati. Take primere smo imeli, zanje smo se zavarovali tudi v pogodbah. Kot nacionalna televizija moramo tudi na področju razvedrila skrbeti za raven, ki sem jo že omenil. Če nas ob tem prehiteva kdo, ki ob 20. uri prodaja pogrošne oddaje, je to stvar institucij v državi, ki so zadolžene za nadzor. Doslej so, v splošno veselje komercialnih televizij, bolj ali manj spale.

 

Oddaja NLP je v zadnjem času doživela veliko sprememb, nenazadnje jo sedaj vodi Tjaša Železnik sama.

S Klemnom Slakonjo smo hoteli sodelovati še naprej, a je vmes dobil redno zaposlitev, če se ne motim v Drami. Druga zadeva pa je, da je bil Klemen prav zaradi NLP-ja izstreljen v orbito. Naenkrat je postal prepoznaven, vsi so se potegovali zanj, mu ponujali projekte, mislim, da je vmes celo posnel film ali dva ... Klemen je sam pošteno povedal, da vsega enostavno fizično ne more izpeljati. Ker ga nisem hotel siliti v nekaj, kar je nemogoče, sem pristal. Glede na to, da je bil proračun za oddajo v letu 2009 sprejet leto poprej, nismo mogli narediti večjih sprememb. Lahko pa povem, da smo dogovorjeni s sedanjim urednikom oddaje Aleksandrom Radićem, da se oddaja za leto 2010 pošteno prenovi. Kdo bo naslednje leto vodil oddajo, naj ostane skrivnost, lahko pa povem, da bo doživela vsebinske in vizualne spremembe.

 

 

Kaj pa popolnoma nove razvedrilne oddaje v letu 2010?

Vsebinsko zaradi konkurence ne morem povedati popolnoma ničesar. Če povem samo eno stvar, je vsem jasno, kaj pripravljamo. Rekel bom samo to, da se že nekaj časa v uredništvu razvedrilnega programa pripravljamo na novo oddajo, ki jo boste lahko gledali v letu 2010. Ker gre za oddajo, ki bo dolga od ene ure do ure in pol, so priprave precej zahtevne in tudi obsežne. Dobra oddaja razvedrilnega tipa se pač ne da pripraviti čez noč. Idej je kar nekaj, pogosto se ustavi pri denarju.

 

 

Že nekaj časa so pri nas zelo priljubljeni resničnostni šovi. Kakšni so na splošno trenutni televizijski trendi?

Skoraj vsako leto obiščem edini festival na področju televizijske zabave, ki se zadnjih nekaj let dogaja v Luzernu v Švici. Tam si v dveh dneh ogledamo vse mogoče televizijske formate. Seveda so resničnostni šovi že dalj časa trend; od čisto spodobnih do skrajno primitivnih. Osebno kot gledalec ne zavračam resničnostnih šovov vse povprek. V tem ne vidim nič napačnega, dokler ta šov ne prestopi meja okusnega. Problem je, ko se šov prelevi v prostaško zadevo z ekscesi vseh vrst, skratka ko šov postane nekaj takega, kot se trenutno dogaja pri nas. Nacionalna televizija tega nikoli ne bo delala. Tudi če bodo kmetije pet let zapored, si mi kot nacionalna televizija tega enostavno ne smemo privoščiti. Naša dolžnost so kvalitetne oddaje, namenjene najširšemu občinstvu. Ne smemo si privoščiti vulgarnosti, ki se vsekakor dogaja v komercialnih resničnostnih šovih, ki jih lahko gledamo pri nas.

 

 

Golota in kletvice ob osmih zvečer ne sodijo na televizijo.

Absolutno ne sodijo. Zelo sem začuden, da nihče z agencije (APEK), medijski inšpektor in na koncu tudi Ministrstvo za kulturo, ki so dolžni regulirati televizijski trg, ne ukrepajo. V hiši slišim, da naj bi bili nekateri iz teh institucij že leta zelo blagohotni do komercialke, to utegne biti velik problem, medtem ko se na TVS v tem mandatu kar vrstijo nadzori. Nerazumljivo je, da prihaja do takšnih kršitev, kot so neokusnosti ob osmih zvečer, ko televizijo gledajo družine z otroki, do nespoštovanja posebnih oznak programa, za katere smo se nenazadnje dogovorili in jih tudi sprejeli, a nihče ne ukrepa. Če pa jaz odrežem štirideset sekund pri Hribarju, se vsa vrhovna politika te države postavi oddaji v bran. Kakor: Radovič ne dovoli svobode govora ...

 

 

Ekipa ustvarjalcev oddaje Hri-bar se sklicuje na svobodo govora.

V sporočilu za javnost sem jasno zapisal, da seveda svoboda govora, vendar do meje, ko se začne svoboda drugih. Dokler se ta svoboda ne začne zlorabljati. Kako naj povem ... Kot odgovorni urednik, v vseh demokratičnih državah to velja, imam dolžnost in pravico, da ukrepam, tudi v vašem mediju in vseh drugih ima zadnjo besedo odgovorni urednik. Tako je, kadar so mediji svobodni, če pa niso, delajo tisto, kar hoče politika - in ravno politika se je sedaj vpletala v oddajo.

 

Pa je šlo za cenzuro?

Glejte, karkoli naredim (tukaj gre za eno oddajo v mojem uredništvu, to je Hri-bar), rečem, napišem ali sugeriram, je naslednji dan v medijih. Takoj se zadeve rešujejo zunaj hiše. Veste, koliko odločitev odgovorni uredniki vsak dan sprejmejo v drugih medijih, pa jih nihče ne obira po medijih? Nihče ne pritiska na odgovornega urednika, da gre za cenzuro. Z vpletanjem politike mi onemogočajo delo.

 

 

Kako se je pravzaprav začelo?

To delovno mesto (odgovorni urednik) je zelo izpostavljeno. Kdorkoli bi ga opravljal, bi bil eksponiran, soočen s tistimi, ki jim prihod nove osebe skoraj avtomatično poreže nekatere pozicije, tudi privilegije. Konkretno, prvi teden mojega urednikovanja je takratni urednik oddaje TLP Bojan Krajnc ob treh popoldan v eter spustil gole moške riti, iz katerih so gledale vrtnice. Gre za famozen Let 3, ki sem ga takrat odrezal. Enostavno (pa recite temu cenzura ali pa ne) ne bom dovolil, da v neki normalni državi, kot je Slovenija, družine popoldan po kosilu na nacionalni televiziji gledajo gole moške riti, iz katerih vlačijo vrtnice. To je zame vrhunec neokusa. Za tem smo se malo spotaknili ob takratne pogodbe. Prejšnje vodstvo je bilo pri plačilu nekaterih ljudi v hiši precej širokosrčno, tudi z razvidnostjo izplačanih honorarjev ni bilo vse v redu. In jasno - zadeva je prešla na osebno raven: "Radovič nam to, ono ..." Jaz sem samo delal to, kar je v opisu mojih delovnih nalog. Takrat se je vse začelo. Zadeva se je nato stopnjevala in danes smo, kjer smo.

 

Uredniku oddaje Hri-bar ste poslali pisno obvestilo o tem, da se ljudje, ki delajo na RTV Slovenija, ne smejo omenjati v oddajah. Je šlo za skupno odločitev vodstva?

Glejte ... ne samo jaz, tudi urednik informativnega programa Rajko Gerič se je ostro pritožil, ker so nameravali v oddajo Hri-bar vključiti lik nove voditeljice Dnevnika, ki so jo napovedovali z neko spolno konotacijo. Gre za Jamnikovo (Jasmina Jamnik, voditeljica Dnevnika na TV Slovenija). Če vi v neki oddaji izjavite za voditeljico neke druge oddaje iste televizije, da je blond seks bomba, je vsakomur jasno, kaj to pomeni za mlado voditeljico resne oddaje, samo Kranjcu ni bilo. To je z njim razčiščeval direktor Možina, kolikor vem, je Kranjc potem odnehal. Še prej je generalni direktor zahteval, naj take zlorabe kot odgovorni urednik preprečim. Zato sem 2. in potem znova 9. oktobra uredniku oddaje Hri-bar pisno prepovedal zlorabo, sploh omembo kogarkoli z RTV-ja. Končno ne poznam nobenega medija v državi in tudi zunaj ne, ki bi se ukvarjal s svojimi ljudmi, ki bi vodstvo ali kogarkoli vlekel v smešenja, politiko. Za mene, kot odgovornega urednika, to enostavno ni dopustno. Iskreno vam povem, če bodo podobno počeli tudi v prihodnje, bom prav tako ukrepal. Kako bi pa bilo, če bi, na primer, kdo iz vaše hiše ali vašega časopisa žalil vašega novinarja, urednika ali vodstvo in jih napadal? Pa ne govoriva o sindikalnih zadevah. Govoriva o novinarskem delu, o programu. To je neokusno. Očitno mora biti zadaj neki cilj, da se omenja vodstvo v negativnih konotacijah. Ob tem konkretnem primeru, ko so omenjali Možino, se niti ne bi spuščal v vsebino, urednik se ni držal navodil nadrejenega. Sicer pa je bila moja odločitev radikalnejša glede na pretekle izkušnje. Zakaj uporabljajo za naše vodilne besede, kot so pizdek, ritnik in tako naprej? Ne vem. Meni to ni smešno, tistim, ki rušijo to vodstvo, pa verjetno je. In spet smo pri politiki. Prav zato so zagnali tak vik in krik.

 

Ali torej obstaja uraden pravilnik o "svobodi govora" na nacionalni televiziji?

Naš programski svet je sprejel pravilnik, v katerem je jasno zapisano, kakšni so programski standardi naše televizije. Če ga preberete, boste ugotovili, da ustvarjalcem oddaje Hri-bar puščamo zelo proste roke pri ustvarjanju oddaje. (Programski svet RTV Slovenija je v skladu s prvo alinejo 16. člena Zakona o RTV Slovenija in z 12. členom statuta zavoda na 8. redni seji, dne 28. 11. 2006, sprejel Programske standarde.)

Ne sme se žaliti. V oddaji Hri-bar je pojem žaljivo zelo raztegljiv. Za koga je kaj žaljivo, za drugega spet ne. Tu je problem urednik oddaje, v tem primeru Bojan Krajnc, ki neprestano išče razloge, da bi se z njim ukvarjali, da bi ga opazili politika in mediji, ki ga stalno podpirajo. Moral bi imeti dovolj samokontrole, profesionalne drže, da bi vedel, kaj je splošno normalno, dopustno, kaj ni žaljivo in tako naprej. Kvalitetna satira je sicer zelo ostra, a ni žaljiva.

Pred nekaj meseci je bila sklicana izredna seja Komisije za razvedrilne in športne programe RTV Slovenija. Sklep je bil, da so najmanj v treh oddajah Hri-barja v zadnjem obdobju grobo kršili standarde, dodatno je bilo poudarjeno, da moram kot odgovorni urednik v takšnih primerih ukrepati.

 

 

Pred oddajo dobite v pisni obliki tudi scenarij oddaje.

Moram povedati, da se vsebina oddaje predloži v zelo ohlapni obliki, gre za imitacije, gosta. Ne vem natančno, kaj bo v oddaji, zato si jo moram ogledati. Saj ne rečem, zgodi se, da gre gost čez dopustno mejo. Na to pač ne moremo vplivati in takrat je voditeljeva naloga, da ga ustavi. Če pa je oddaja posneta v naprej, kot je Hri-bar, je odgovornost v prvi vrsti na uredniku oddaje. Če je on neodgovoren, mora biti pač odgovoren odgovorni urednik. Sploh pa je bedno ustvarjati vtis, da se v oddaji zahrbtno maščuješ za tisto, česar ne znaš rešiti kot vsi drugi ljudje: z dialogom v svojem delovnem okolju.

 

 

Kakšna je bila procedura opozoril glede oddaje Hri-bar?

Po treh opozorilih bi človek moral ukrepati. Včasih smo v nogometu temu rekli enajstmetrovka po treh kotih. Tako sem se odzval tudi sam. Pustil sem dve oddaji, pri tretji sem odreagiral, ker ne vem, kje bi bil potem konec. Po vsej verjetnosti Bojan Krajnc testira; očitno pa ima s programskim nivojem večkrat težave in mu žalitve na tuj račun godijo. Zame je tudi to zelo žaljivo, kako se v oddaji Hri-bar obravnava premier slovenske vlade s homoseksualnimi konotacijami. Tudi če temu rečemo politična satira. Meni osebno to ni smešno. Meni je to žaljivo.

 

 

Kakšen prostor pripada politični satiri na nacionalni televiziji?

Absolutno ji ta prostor pripada, a po mojem mnenju le do meje žaljivega. Veste, v osnovi gre za raven ustvarjalca kot človeka. Sam menim, da gre že za samo vzgojo posameznika. Zelo pomembno je, kakšne moralne in etične vrednote so vam privzgojili starši. Da so vam dali jasen občutek za to, kaj je dopustno, kje so meje. Za tiste, ki jim ni jasno, so vsaj na javni televiziji tu še programski standardi, etični kodeks ...

 

 

Pojavila so se tudi namigovanja o tem, da bo oddaja Hri-bar ukinjena in Bojan Krajnc odstavljen. Se bo to resnično zgodilo?

Oddaja ostaja, če bo v skladu s programskimi standardi. Ima vrsto dobrih domislic in odličnih posnemovalcev. Zakaj pa ne? Veste, zelo pomembno pa je sodelovanje novinarjev, voditelja in urednika z odgovornim urednikom (to je navedeno tudi v programskih standardih). Žal je Hri-bar edina oddaja, katere urednik ne prihaja na sestanke, čeprav je Bojan Krajnc redno zaposlen na nacionalni televiziji.

 

 

Kje je problem?

Ne vem, kje je njegov problem. Moj problem je, da če bi se midva pogovarjala, bi se veliko tudi dogovorila in se tudi marsičemu izognila. Takšnih rezov po nepotrebnem ne potrebujeva ne on ne jaz. No, vsaj zase sem prepričan. In nenazadnje tudi nacionalna televizija ne. Mislim, da sva dva človeka, ki bi lahko normalno sodelovala, če bi se pogovarjala. Pogovor bi rešil marsikaj.

 

Vrniva se k vašemu delu. Verjetno kot režiser še niste naredili vsega, kar ste želeli. Kakšni so vaši načrti in želje za prihodnost?

Režija je res tisto, kar me osrečuje in dela živega. Želim si uspešno končati tale mandat, potem pa bi se z veseljem vrnil k režijskemu delu. Spet bi z veseljem sedel v reportažni avto, imel na razpolago osem, devet kamer in ustvarjal zabavni program.

 

 

Izkušnje in znanje so zmeraj najdragocenejše, kar imamo. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi znanje kot predavatelj predajali mlajšim generacijam?

Ja, tudi to je opcija. Nekaj koketiranja na to temo je že bilo z Univerzo v Mariboru (Medijske komunikacije na FERI). Na to temo sem se pogovarjal tudi z Inštitutom in akademijo za multimedije (IAM Ljubljana). Zakaj pa ne? Sicer sebe v osnovi ne vidim kot teoretika, a bi z veseljem predajal znanje in izkušnje generacijam, ki prihajajo.

 

Za konec še to vprašanje: S katerim ustvarjalcem bi v času vašega urednikovanja res radi sodelovali?

Ker sam sodim med nekoliko starejše, takšnih ljudi na žalost ni več veliko. Če bi pa moral omeniti koga iz mlajše generacije, je to vsekakor režiser Marko Naberšnik. Preprosto zato, ker je izjemno nadarjen, in predvsem zato, ker je izjemno človeški in topel človek. Z njim sem že delal in z veseljem bi z njim še sodeloval.