Saška je zelo prijazno, nasmejano, nežno bitje. Morda zdaj, po enkratni izkušnji materinstva, še bolj. Čeprav je kar naprej utrujena, saj mala Aria zbuja njo in očka Miho vsako noč po večkrat, sva se pogovarjali, smejali, klepetali. Tudi glasba je še vedno njeno veselje in njen kruh. Zato se Saša počasi vrača … zaradi sebe in zaradi drugih.
Saška, v bistvu si porodniškega dopusta nisi privoščila v celoti – kako to?
Moja vrnitev konec februarja ne pomeni prekinitve porodniškega dopusta v pravem pomenu, saj gre v prvi vrsti za medijsko vrnitev na glasbeno prizorišče. RTV Slovenija me je povabila v šov finalnega večera prireditve EMA 2010, kjer bom predstavila svojo čisto novo pesem – še nikjer izvajano ali objavljeno. Skoraj kot da bi tekmovala. (Smeh.) Vesela sem, da bom po dolgem času prvič predstavila svoji publiki nekaj povsem novega prav na Emi.
Od tebe bi prej pričakovala, da se vsa predaš materinstvu, da si vzameš več časa in ves čas za malo Ario.
To pričakujem od sebe tudi sama. In tudi sem vsa predana! Za Ario si jemljem ves dan … in večino noči (smeh). Še vedno naju zbuja najmanj desetkrat na noč. To, kako si predan svojemu otroku, se po mojem ne meri po tem, ali si zraven še priden … Ali pač? Moje veselje, ki je hkrati moj kruh, pa ni v državni službi, kjer bo kdo poskrbel zame, ko se bo meni zazdelo … Včasih: žal! Zato bom v najbolj gledanem terminu svojih pet minut porabila za to, da pokažem, da kljub materinstvu zmorem, znam in želim ustvarjati za vse, ki so me do zdaj radi poslušali in pričakujejo nov hit … pa seveda tudi zase!
Majhni otroci so zelo zahtevni, kajne? Kako zmoreš oboje – biti 24 ur na dan ob njej, hkrati pa načrtovati, snemati, peti …
Zato, ker sem predana! (Smeh.) Vse se da, če ti otrok poleg napora (kar seveda tudi je, saj ne poznam nikogar, ki bi se npr. ponoči z veseljem zbujal na vsake pol ure) pomeni tudi neizmerno veselje in radost, navdih, izpolnitev … Skratka: tako lepo je imeti mladička, da kar nekako najdeš moč. Je pa res, da se spotikam ob podočnjake, da pogosto moja pričeska spominja na vse kaj drugega, kot na naglavni okras … mislim, da sem imela v šestih mesecih sedem ur prostega časa. V praksi pa to pomeni, da se ob osmih, pol devetih zvečer, ko Aria zaspi, pridružim Mihi v studiu in ustvarjava do polnoči. Takrat ima Aria počasi dovolj mirnega spanca in se začne prebujati … na uro, pol ure, deset minut, minutko … (smeh).
Verjetno ti pri vsem tem zelo pomaga oči Miha?
Zelo! Če nama že pri domačih opravilih ni uspelo ravno popolnoma uravnotežiti vlog, me je Miha tokrat resnično presenetil. Je pravi materinski oče! (Smeh.)
Kako si razdelita delo – kdo previja, kdo hrani, kdo kopa …
Previjava oba … na začetku jo je Miha večkrat. Tako je imel lahko popoln nadzor nad počutjem svoje "baliske", saj ga je vedno grozno zaskrbelo, če na primer kakšen dan ni kakala (smeh). Hranim jo mogoče malo večkrat jaz, ampak Miha vseeno obvlada vse mešanice. Vstajava oba, izmenično … kopanje pa je vedno skupen ritual, ki ga nobeden od naju noče zamuditi. Potem pa stisneva k sebi svojega "pazlovčka", vsega toplega, puhastega, dišečega in mehkega … jo odneseva v posteljico in uspavava. Vedno jo pred spanjem oba pocmočkava, za dobre sanje (smeh). Sicer pa se vedno kmalu … in večkrat spet vidimo (smeh). No, midva bi na ponovno veselo snidenje brez problema počakala do naslednjega jutra (smeh)!
Te je materinstvo spremenilo? Gledaš zdaj na življenje in na kariero drugače kot prej?
Izkušnja čudeža življenja te prav gotovo zaznamuje in po svoje tudi spremeni. Prioritete so drugačne, vrednostni sistem se spremeni, svet pa ponovno postane svež, razburljiv in vreden odkrivanja.
Celoten intervju s Sašo Lendero si preberite v 3. številki revije Stop.
