Po osmih letih je pred dobrim tednom dni Uroš Slak spet vodil Odmeve. Le nekaj dni prej je po domačih medijih zaokrožila novica, da sta oba z Bojanom Travnom podpisala pogodbo o sodelovanju s Televizijo Slovenija za pripravo tedenske informativne oddaje. Pričakovana poteza, potem ko je aprila Traven dobil odpoved s položaja odgovornega urednika Sveta na Kanalu A, Slak pa je ob tem sam dal odpoved. Zdaj se, kot pravita, počutita, kot bi prišla nazaj domov, saj sta prodorno novinarsko kariero začela v devetdesetih letih prav na TVS.
Bi kateri od vaju pred dobrega pol leta verjel, da bo poletje 2010 preživel na Televiziji Slovenija?
U. S.: Ne, jaz gotovo ne!
B. T.: Jaz sem takrat že vedel, da se moja zgodba na Pro plusu ne bo izšla, a da bom na nacionalki, tega si nisem mislil.
So bili odnosi že takrat skrhani?
B. T.: Priznati moram, da se je konec moje zgodbe začel odvijati lani novembra. Uroš je končal oddajo Trenja pred letom dni, ampak se je potem pridružil Svetu.
U. S.: Najina ideja je bila, da gre Svet z mano korak naprej, s studijskimi pogovori. Izkazalo se je, da je bila to res dodana vrednost.
B. T.: Takrat je še veljala jasna obljuba, da bomo začeli razvijati večerni program. Želeli smo uvesti še ena poznejša večerna poročila, saj se je z Urošem na čelu razvila uspešna ekipa, ki bi bila tega sposobna. Iz teh obljub potem ni bilo nič, zgodbe pa so se odvile v drugo, brutalnejšo smer.
Govori se o prestopu, a to ni zares prestop, je nova služba. Kaj pomeni ta sprememba, ki pretresa medijski prostor?
U. S.: Sam sem dal odpoved. Bil sem brez službe in vesel sem, da se je vodstvo RTV odločilo za ponudbo, ki nama jo je dalo. Tudi to, da sem do jeseni, ko bo nova oddaja, voditelj Odmevov, katerih avtor je Lado Ambrožič, me veseli. Počutim se, kot bi prišel nazaj domov.
B. T.: Res, prišla sva domov. Konec devetdesetih let smo bili na nacionalki izjemno močna generacija mladih novinarjev, dobra skupina raziskovalcev. Lado Ambrožič je bil takrat urednik. Sam sem kot odgovorni urednik v treh letih Sveta ugotovil, da je urednikovo najpomembnejše delo, da drži “marelo” nad kolektivom, da lahko svobodno ustvarja. To je takrat Lado zelo dobro počel.
Glede na žanr oddaje Svet na Kanalu A, od koder prihajate, se postavlja vprašanje, ali ne bo z vajinim prihodom vendarle javna televizija v nekaterih segmentih informativnega programa delovala tudi “rumeno”?
B. T.: Dvoje je treba poudariti! Dvajset let sva že novinarja. V televizijskem arhivu iz devetdesetih let so spravljena najina dela, ko sva delovala na kriznem Balkanu, delala dokumentarce, poročila iz tujine, delala TV-konference. To je bil resni informativni program. Torej sva profesionalca, ki delata standardom primerno. Če bi televizija danes potrebovala poročila ob 18. uri, bi bilo to nekaj drugega, saj je žanr drug. Tako kot novinarji za vsak časopis pišete drugače.
Danes ni več vsebin, ki bi bile striktno primerne za javno ali komercialno televizijo, je le dobra televizija ali slaba televizija. Torej, televizija, ki jo ljudje gledajo in jim nekaj da. Tam sem nagovarjal publiko, ki je bila ob popoldnevih doma: gospe, študentarija, upokojenci …
U. S.: Bojan je dobil termin ob 18. uri in je naredil točno to, kar so vsi veleumi rekli, da se ne da – tretjo informativno oddajo. In bila je druga najbolje gledana v državi. Vedel je, za koga dela in kaj ljudje takrat pričakujejo. Zdaj pa smo na nacionalni televiziji in vemo, kakšne kriterije ima ta.
Kaj nameravate doseči z novo oddajo? Katero vrzel bo zapolnila?
U. S.: Ponovno bomo odprli medijski prostor za pretok različnih pogledov in idej ter ustvarili pogovorno oddajo, ki bo sledila aktualnim dogodkom. Vse to, česar v našem medijskem prostoru po ukinitvi Trenj ni bilo več. Naredila bova sodobno oddajo za širok krog gledalcev. Prav je, da se to zgodi na nacionalni televiziji.
B. T.: V Sloveniji imamo namreč problem – medijski prostor je relativno zaprt. Na televiziji, ki je najvplivnejši medij, ne obstaja oddaja takšnega formata, ki bi razvijala kulturo dialoga, ki bi soočala različne ideje. Seveda tudi predstavljala radikalna stališča, saj so tudi ta legitimna. Saj veste, Slovenci poskušamo drugače mislečega prej dotolči, kot poslušati. Tako oddajo potrebujemo tudi zato, da se naučimo pogovarjati.
U. S.: Vemo, da se najboljša razprava razvije, ko so sogovorniki soočeni z argumenti proti. In še to: končno bomo spet omogočili običajnemu Slovencu brez politične ali ekonomske moči, da sede za mizo z ministrom ali direktorjem in ga sooči s konkretnim problemom. S tem dajemo narodu samozavest, da nas politika ne upošteva le vsaka štiri leta, ko volimo.
Intervju si v celoti lahko preberete v Stopu številka 27.
