Poletje s svojo sproščenostjo, toplim soncem in veselimi dnevi poskrbi za nostalgijo. Vsi tisti, ki ste pozabili, kako ste v otroštvu z vetrom v laseh lovili sončne žarke, bi si morali ogledati špansko serijo Modro poletje, s katero nas v poletnih mesecih "crkljajo" na TV Slovenija. Res so obdobja preteklosti, ki nam vsakič znova narišejo nasmeh na obraz in prikličejo najlepše spomine.
Verano azul ali po naše Modro poletje je projekt španske nacionalne televizije, ki je luč sveta ugledal pred skoraj tridesetimi leti in dosegel status kultne serije, ki jo pozna skoraj vsak srečnež, ki je odraščal v osemdesetih letih. Zgodba o skupini otrok, starih od 9 do 17 let, ki poletje preživljajo v majhnem obmorskem mestecu Nerja na obali Costa del Sol, je obkrožila celotno Evropo in postala sinonim za poletje. Če se še niste prepustili dogodivščinam Bee (Pilar Torres), Desi (Cristina Torres), Javija (Juanjo Artero), Pancha (José Luis Fernández), Quiqueja (Gerardo Garrido), Pirañe (Miguel Ángel Valero) in Tita (Miguel Joven), imate zdaj izvrstno priložnost za to, da oživite otroka v sebi, sedete na kolo in si zažvižgate poletno melodijo naše in vaše mladosti!
Modro poletje so pod taktirko režiserja Antonia Mercera posneli leta 1981, v 18 enournih nadaljevanjih pa dodobra spoznamo svet mladoletnih junakov, ki nasvete in zavetje iščejo pri upokojenem mornarju Chanqueteju (Antonio Ferrandis) ter slikarki Julii (María Garralón). Njihov brezskrbni vsakdan pretresajo tudi resne teme, kot so ločitev staršev, izguba prijatelja in hipijevski način življenja, o katerem se takrat v mladinskem programu ni veliko govorilo. Na španski nacionalni televiziji jo zavrtijo skoraj vsako poletje, le v prvem letu predvajanja pa si jo je ogledalo več kot 20 milijonov gledalcev.
Slikarka Julia – María Garralón
Maria je bila stara 27 let, ko je sprejela vlogo slikarke, ki je v nesreči izgubila moža in hčerko, simpatična tolpa otrok in prijateljstvo z upokojenim mornarjem Chanquetejem pa ji vrneta voljo do življenja. Večinoma je igrala v televizijskih produkcijah ter gledališču, vlogo Julie pa ji je režiser Antonio ponudil predvsem zato, ker sta prej uspešno sodelovala v več projektih. V Madridu rojena in živeča igralka je priznala, da ji je vloga Julie spremenila življenje, z nekaterimi člani ekipe pa ima še danes stike.
Upokojeni mornar Chanquete – Antonio Ferrandis
Leta 1921 v Valencii rojeni Antonio je z vlogo v seriji Modro poletje doživel vrhunec svoje kariere, ki se je večino časa odvijala na filmskem in televizijskem področju. Vsi ga še danes poznajo kot starega mornarja, ki je otrokom delil modre nasvete in odprl srce globoko ranjeni Julii. Antonio je v Španiji izjemno spoštovan vsesplošni umetnik, ki je prejel kar nekaj nagrad na področju filma in likovne ter gledališke umetnosti. Po dolgotrajni bolezni srca in ožilja je leta 2000 umrl, star 79 let.
Najmlajši Tito – Miguel Joven
Miguel ni leta 1981 niti slutil, da se mu bo poleti življenje tako močno spremenilo. Pomagal je v očetovi restavraciji, ko ga je nekega dne nagovoril režiser in mu ponudil vlogo v nadaljevanki. Še ne sedemletni Miguel, rojen v Nemčiji, je takrat stopil v svet šovbiznisa in čez noč postal najbolj priljubljen prebivalec mesteca Nerje. Leta 1982 je posnel dva filma, s soigralcem Miguelom Angelom Valerom (Piraña) sta posnela nekaj pesmi in se preizkusila kot glasbenika. Kasneje se je Miguel umaknil iz sveta zabave, doštudiral in poizkušal zopet zaživeti normalno življenje. Trenutno dela kot receptor v hotelu Perla Marina, je srečno poročen in oče enoletnega sina. Še vedno se z veseljem spominja let, ko so se vsi obračali za njim, vsakič pa z navdušenjem sprejme tudi svoje nekdanje soigralce, ki ga obiskujejo v Nerji in skupaj z njim obujajo spomine na Modro poletje.
Težko breme slave za Joséja Luisa
Otroci iz serije Modro poletje so zelo zgodaj stopili na pot slave, ki utegne biti večkrat prezahtevna celo za odrasle. Večina se je uspešno borila s posledicami prepoznavnosti, enega od njih pa je težko breme slave prizadelo bolj kot druge. José Luis Fernández, ki je igral nadobudnega Pancha, se je dolgo časa boril z odvisnostjo od mamil, ki so pustila opazen pečat njegovemu telesu, leta 1995 pa je zbolel tudi za redko duševno boleznijo. Slava je tako zanj ostala le bežen spomin, ki ga je zaznamoval za vse življenje.
