Slovenskega režiserja, ki je v Ljubljani odraščal v času cvetoče punk revolucije, smo zmotili med snemanjem njegovega tretjega celovečerca Stanje šoka. Menda je to njegov zadnji projekt, ki bo govoril o tranziciji. "Pripovedujemo zgodbe o tem, kar poznamo," je pojasnil na vprašanje, ali Slovenci po razpadu Jugoslavije ne znamo snemati filmov, ki ne bi bili povezani s povojno tematiko.
Zagrizeni filmar, ki ga večina še vedno pozna po Outsiderju, njegovem prvem celovečercu iz leta 1997, se zadnje čase praviloma oblači v črno ali v belo. "Kot labod. Enkrat svetel, drugič temen. Odvisno od razpoloženja," nam izda ob kozarcu obveznega gin tonika. Nazdraviva na boljše čase, saj je sedem let "prisilnega dopusta", kot ga imenuje sam, končno konec.
Za začetek se dotakniva teh sedmih let dopusta …
Šlo je bolj za prisilni dopust (smeh). V tem času sem eno leto živel v Berlinu, temu obdobju bi lahko rekli prostovoljna emigracija. (Smeh.) Zanimivo je bilo videti, kako nas vidijo zunaj naših meja, in s tega vidika je bilo moje bivanje v tujini izvrstna izkušnja, saj sem dobil občutek, kaj bi tujce zanimalo o naši zgodovini. Tranzicija po razpadu Jugoslavije je nedvomno ena od teh stvari.
Večkrat slišimo očitke, da Slovenci ne znamo delati filmov, ki niso povezani s to temo?
Zakaj ne bi govorili o tem, če o tem največ vemo? Navsezadnje smo dovolj dolgo živeli v skupni državi, in to obdobje nas je v veliki meri zaznamovalo. Žalostno je, da so bila v času Jugoslavije področja kulturnega ustvarjanja veliko bolj razvita, kot so danes. Vključno s filmom. Upal sem, da bo slovenski film z vstopom v Evropsko unijo zaživel in pokukal izven meja, a dejstvo je, da smo Slovenci od vstopa še bolj "zaplankani". Nič nas ne zanima in še vedno smo turisti, ki najraje in najpogosteje potujemo na Hrvaško.
Se vam zdi, da v Sloveniji ne znamo ceniti talenta?
Bojim se, da je res tako. Vzemimo na primer Laro Bohinc, ki je povprečen Slovenec ne pozna, medtem ko je gospa ena najbolj priljubljenih oblikovalk modnih dodatkov v Angliji. V tujino je pobegnilo kar nekaj nadarjenih umetnikov. Sam sem že na akademiji začel delati kot televizijski režiser, to je bil dober začetek, saj je bila televizijska produkcija obsežnejša kot danes. Prvih deset let sem se s tem preživljal in skupaj s kolegi ustvarjal oddaje, kot so Videošpon, Poglej me in na koncu oddajo Res je. Ko sem v našem prostoru resnično uspel, so mi bila, tipično slovensko, kar naenkrat zaprta vsa vrata. Potem sem posnel Outsiderja, ki je požel veliko uspeha, a po njem zopet ni bilo velikih ponudb. Če se nič ne bo spremenilo, bodo vsi perspektivni mladi talenti zapustili Slovenijo in šli s trebuhom za kruhom v tujino.
Ste tudi vi kdaj razmišljali, da bi poizkusili srečo v tujini?
Z mojim poklicem je težko, saj vsaka država ščiti svoje režiserje in jih podpira, tako da je malo verjetno, da bi mi v tujini zaupali večjo filmsko produkcijo. V Evropi morda obstaja 10 režiserjev, ki jih financirajo tudi tuje države. To so legende, kot sta Kusturica in Polanski ...
Na filmskem skladu se je zamenjalo kar nekaj "vodilnih glav", a se razmere v slovenski filmski produkciji niso kaj dosti spremenile. Še imate upanje, da bo nekoč bolje?
Upanja filmski delavci nimamo več prav veliko, ker je vsako leto slabše in nič ne kaže, da bo bolje. Morda bi se morali zgledovati po Irski, ki je, odkar je začela vlagati denar v film, našla svoj prostor na svetovnem zemljevidu. Poleg tega je filmska industrija prinesla tudi več deset tisoč novih delovnih mest. Vse to zaradi filma. Sicer pa bi bilo treba letno vanj vložiti bistveno več kot 4 milijone evrov.
Bi lahko film rešil tudi trenutno gospodarsko krizo v Sloveniji?
Morda pa res. Odstotek brezposelnosti se vztrajno viša in nedvomno bi s snemanjem filmov veliko ljudi dobilo službo. V sam proces ustvarjanja filma namreč niso vključeni le igralci in drugi filmski delavci, temveč celotne vasi, kjer se projekt snema. To je priložnost za celotna območja, ne le za posameznike. Dejstvo je, da bodo podobe vedno bolj krojile svet, in če Slovenija ne bo ukrenila nič v zvezi s tem, se bojim, da bomo vedno slepo črevo Evrope.
Je morda prvi korak k temu že koprodukcija?
Koprodukcija je bolje kot nič, a dejstvo je, da mora film najprej podpreti matična država, šele potem druge države.
Vaš zadnji film Stanje šoka se vseeno lahko pohvali s kar nekaj tujimi vlagatelji …
Res, a moj producent Danijel Hočevar je "doma" zbral več kot milijon evrov (780 tisoč je produkciji namenil Slovenski filmski sklad, 310 tisoč pa Viba Film). 300 tisoč evrov smo dobili od evropskega filmskega sklada Eurimages, potem pa še 120 tisoč evrov od Bolgarov, 80 tisoč od Srbov, 45 tisoč od Bosancev, zdaj čakamo še na odgovor Makedoncev. Tuji vlagatelji so v film pripeljali tudi pisano internacionalno igralsko zasedbo, na katero sem izjemno ponosen, saj menim, da sem v film privabil najboljše igralce iz naše regije.
Se junaki v filmu sporazumevajo v slovenščini?
Seveda. Razen Jova – Nikola Kojo, ki je Srb – se vsi trudijo govoriti slovensko. Celo bosanski minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki je prevzel vlogo psihiatra glavnega junaka Petra Zmazka. (Smeh.) Jezik ni ovira. Pomembno je, da te igralec prepriča z izrazom na obrazu, s čustvi.
Od Outsiderja, ki je še danes tretji najbolj gledan slovenski film, je minilo 13 let. Si upate napovedati, da bo film Stanje šoka podobno uspešen?
Težko je karkoli napovedovati. Želim si, da bi si film ogledalo čim več ljudi in razumelo njegovo sporočilo. Zgodba za film je zorela šest let, a je zdaj bolj aktualna, kot bi bila prej, saj je po svoje protikapitalistična. Ko sem jo napisal, morda še ni bila tako aktualna, a na mojo srečo se je v zadnjih nekaj letih pokazalo, da kapitalizem po vsem svetu razpada in uničuje družbo, zato je zgodba danes še toliko bolj na mestu. Sicer pa, tudi če nič drugega v filmu ne bi delovalo, bi se še vedno lahko izvlekel na odlične igralce in dobro zgodbo. (Smeh.) Zelo sem ponosen na svojo zasedbo. Emir (Hadžihafizbegović) se je zadnjič pošalil na ta račun in rekel, da sem eden redkih režiserjev, ki ima rad igralce (smeh). Morda tudi zato, ker si nikoli nisem želel, da bi bil eden od njih.
V celoti lahko intervju preberete v Stopu št.35, ki je izšel 25. avgusta.
