One/oni

Janez Hočevar Rifle

Stop
22. 3. 2011, 12.37
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Intervju s Stopovim nagrajencem z viktorjem za življenjske dosežke. Dal je vse od sebe! In to nam je priznal, ko je v rokah držal viktorja in komajda utišal naš aplavz. Z očarljivo šaljivostjo je še enkrat pokazal zakaj je prav on dobitnik tega kipca.

Dal je vse od sebe! In to nam je priznal, ko je v rokah držal viktorja za življenjsko delo in komajda utišal naš aplavz. Z očarljivo šaljivostjo je še enkrat pokazal vse in še več, tisto, s čimer nas navdušuje že desetletja. Njegova iskrenost je odgovorila na to, zakaj je prav on dobitnik kipca za življenjsko delo.

 

Igralec Janez Hočevar - Rifle se je Slovencem prikupil s preprostostjo, ljudskostjo, optimizmom in dobro voljo: vse to z vlogami, pa naj bo na odru, velikem platnu ali po radiu in televiziji, nalezljivo prenaša na gledalce. V svoji več kot štiridesetletni karieri se je uveljavil predvsem kot odličen komik, čeprav je suveren v vseh žanrih. Lanski dobitnik Borštnikovega prstana se je preizkusil v praktično vseh medijskih sferah, od gledališča, televizije, radia, filma do muzikala in opere (spomnimo se le nekaterih njegovih najvidnejših projektov: otroška serija Naočnik in očalnik, Moped Show, predstava Dobri vojak Švejk, film Kavarna Astoria, seriji Naša mala klinika in Moji, tvoji, najini, muzikala Goslač na strehi in Neron ...). Še danes je znan kot obraz akcije Podarim Dobim iz osemdesetih let prejšnjega stoletja – s črtastim šalom in kapo je ena najbolj prepoznavnih ikon v zgodovini slovenske televizije. Svoje bogate izkušnje in znanje nesebično prenaša na mlade generacije, saj je profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

 

Ali so priznanja za velike življenjske dosežke, kot sta viktor za življenjsko delo in Borštnikov prstan, povod, da se ozrete nazaj in premislite, kaj ste doživeli in dosegli?
Za kaj takega si preprosto ne vzamem časa, kar odlašam; zdi se mi, da bi morda lahko postal žalosten. Ne, saj me ne skrbi, da bi taka priznanja pomenila konec kariere, ker še vedno veliko delam. Ob tem, ko sem strašno počaščen, pa po drugi strani vidim, da se morda res končuje neko obdobje. Ampak ne mislim še odnehati, čeprav mi kdaj kdo namiguje, da naj že dam mir. Hitro je treba uživati, saj morda bom tu le še kakšnih trideset let! (Smeh.)
 
Čestitke, stiski rok … med seboj se zelo razlikujejo. So tudi takšne, ki vam pogrejejo srce?
So bile, da. Že jeseni, po Borštniku, sem dobil neskončno veliko čestitk, in med čestitko in čestitko je lahko velika razlika. A moram reči, da sem dobil veliko neformalnih čestitk, ki so me ganile. Četudi so prišle v kratkem sporočilu po telefonu, je bila zraven kakšna beseda, misel, ki me je ganila. Videl sem, da me imajo ljudje radi in da me cenijo.

 

Se vam v takih trenutkih orosi oko?
Čeprav se delam cinika, sem v resnici mehka duša, in to tudi ne vedno na samem. Starejši ko sem, bolj sem čustven. Pri najbolj sentimentalni “limonadi” sem se že kdaj zjokal. Potem pa sem šel hitro po pijačo v hladilnik, da se ni videlo, kako solzav sem. Včasih mi je bilo celo pred samim sabo nerodno, da me osladna zgodba na televiziji spravi v solze.

 

Tisti, ki nismo na odru, mislimo, da imate igralci na razpolago toliko čustev, ki jih znate priklicati, obuditi …
Ne vem, če znamo, le po naravi smo občutljivi. Preprosto se nas morajo stvari dotakniti. Bleferstvo se na odru takoj vidi. Ljudje ga prepoznajo in ti ne verjamejo več. Če si pošten in odkrit do sebe in do sveta, to deluje na publiko, na kolege in vzpostavi se tista čarobnost na odru, ki ji jaz rečem vzdušje. Brez tega je teater dolgočasen.

 

Veljate za priljubljenega profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Morda, ker sem nekonflikten. Ali pa zato, ker sem bil vedno eden tistih profesorjev, ki so bili prepoznavni v resnem gledališču in tudi na televiziji in v zabavništvu. Kdo, ki je odličen gledališki igralec, a širše neprepoznaven, morda tudi zato ni tako priljubljen med študenti. Moji zdajšnji študentje so premladi, ne poznajo akcije Podarim dobim in črtastega šala … bolj poznajo Našo malo kliniko, ki jo televizija vsako leto ponavlja.

 

Ste se kdaj spopadali s popularnostjo, vam je bila kdaj odveč?
Velikokrat. Sploh tista zadnja leta akcije Podarim dobim. Takrat sem si želel, da bi bil star dvajset let, da bi lahko užival v svoji popularnosti, v razpoznavanju sebe in soju svojega ega. Ko si starejši, ti gre to že malo na jetra. Vedno pa sem pazil, da nisem bil zoprn, kadar mi ni ugajalo, da me prepoznajo. To je vendarle naša publika.

 

Bili ste ena najbolj prepoznavnih ikon slovenske televizije. Vsak je vedel za kapo in šal … za Rifleta.
Vsa Slovenija je bila takrat zelo povezana s športom. Imeli smo celo generacijo športnikov, za katere smo stiskali pesti. Recimo Bojan Križaj, Mateja Svet, Rok Petrovič, Boris Strel, Jože Kuralt in drugi, da ne bi koga pozabil … Generacija je blestela in Slovenci smo imeli šport, v katerem smo bili na ozemlju nekdanje države najboljši. Mislim, da je to vplivalo tudi na domoljubje. Akcija Podarim dobim je trajala trinajst let in tudi zaradi tega dolgega obdobja se je Rifle tako prijel.