Čigava je pravzaprav ideja za oddajo Muzikajeto?
Idejo za oddajo je dal režiser Brane Bitenc, takratni urednik Milan Dekleva pa jo je podprl, saj je tudi sam glasbenik. Bitenc, tudi pesnik in glasbenik, ki pozna moje delo in Fake Orchestra, nam je ponudil, da bi sodelovali pri oddaji in v njej kaj pokazali – kako se igra na kitaro, kakšen stil ipd. Bitenc in Dekleva sta menila, da potrebujemo še koga, da ni dovolj, da le jaz govorim o glasbi, tako ne bi bilo zgodbe, interakcije, različnih pogledov. Zato smo določili tak koncept: zapuščen bar, lastnik (Gojc) bi ga rad oživil, ima avdicije, išče, kakšen slog glasbe bi imel, da bi privabil goste. A nikoli nihče ne pride v klub, še vedno je zapuščen, lastnik je očitno nesposoben, samo obljublja (smeh). Gojc je sam ustvaril vlogo lastnika kluba, v katerem se oddaja dogaja, naredil je zelo dober lik, poleg tega je tudi sam glasbenik, humorist in dober improvizator; to je pri takšni oddaji pomembno.
Glasba, ki ni ravno komercialna, nima toliko poslušalcev. Kako ljudem, predvsem mladim, približati tudi drugačno glasbo, ki je ne narekuje industrija?
Samo možnost morajo imeti, da jo slišijo. Prepričan sem, da so ljudje za glasbo že po naravi zelo odprti, da jo sprejmejo, če ima pristna čustva, je suverena in razgibana. Pomemben je tudi pristop izvajalca, odnos do publike. Npr. kadar s Fake Orchestra ali katero drugo zasedbo igramo jazz, mi ljudje velikokrat rečejo, da sicer ne marajo jazza, ampak to jim je pa všeč.
Še velja rek, da dobra glasba prihaja iz srca?
Ja, vse dobre stvari prihajajo iz srca (smeh). Mislim, da smo danes, ne le v glasbi in umetnosti, ampak nasploh, preveč produktivno naravnani. Če gredo otroci v glasbene šole, je skoraj najvažnejše, da znajo na koncu leta zaigrati skladbo, ki je v programu za tisto leto, in vse je usmerjeno v to, da bodo to izpeljali, ne glede na to, kakšne so njihove zmožnosti. Imam 5-letnega sina v pripravljalni glasbeni šoli, ko jo bo končal, ne vem, ali ga bom dal naprej šolat za kako glasbilo, ker se bojim, da bi ga ravno zaradi programa, ki je določen v uradnih glasbenih šolah, to zafrustriralo. Preveč ciljno naravnano je to udejstvovanje z glasbo – igrajmo, da bomo uspeli. Kaj pa uživanje? Dajmo, igrajmo se, saj rečemo, da se glasba igra, torej je to igra, igra pa je nepredvidljiva. Čeprav sem sam glasbenik, otroka nočem siliti v forme, pomembnejše mi je, da uživa v petju in igranju, da se lahko izraža, da mu glasba omogoča neposreden stik s čustvi in da ima pristen odnos do tega. Čas za učenje form bo že še prišel.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 21, izid 25. maja 2011).
