One/oni

Piše leto vsako leto!

Stop
6. 6. 2012, 10.10
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Smiljan Kreže, glasbenik, producent,organizator kulturnih prireditev... Tisti, ki je le klic stran od vseh glasbenih legend nekdanje Jugoslavije, in glas, ki je v nogometne tekme pospremil generacije navijačev.

Ko je pri šestnajstih doma razglasil, da bo po poklicu organizator koncertov, je bil ogenj v strehi – to vendar ni služba! Zgovorni Mariborčan, ki ne špara ne jezika, ne šale, je danes človek iz ozadja glasbenega sveta. Tisti, ki je le klic stran od vseh glasbenih legend nekdanje Jugoslavije, in glas, ki je v nogometne tekme pospremil generacije navijačev. No, je tudi tisti, ki vije roke proti nebu, ko se Piše leto in se maje Jurčkov oder na Lentu.

 

Tradicionalni Mariborski koncert Piše se leto ima tokrat okrogli dvajseti jubilej. Koga vse ste doslej gostili na svojem odru?
Res, dvajset smo stari! V teh dveh desetletjih smo gostili čez petdeset skupin, seveda so se nekateri izvajalci ponavljali. Rekordno leto je bilo 1999, ko je Plavi orkestar izdal Ako su to bile samo laži. Takrat je bilo pred odrom okoli 12 tisoč ljudi. Potem pa se je s pojavom drugih poletnih dogodkov v mestu obisk zmanjšal in ostali smo pri povprečno 5 do 6 tisoč. Za te čase, mislim, da je to v redu.

 

Torej lahko pričakujemo za dvajset let, to bo 15. junija, nekaj posebnega, tukaj gre vendar za srečanje generacij?
Odločili smo se, da naredimo za vsako generacijo nekaj. Torej nekaj za tisto generacijo, ki je pred dvajsetimi leti z nami poslušala Prljavo kazalište in Partibrejkers, potem za srednjo generacijo, ki je rasla s Hladnim pivom, in za mlajše, ki so začeli s Siddharto. Res, danes pridejo na koncert tako tisti, ki so bili že pred dvajsetimi leti pod Pohorjem, kot tudi njihovi sinovi in hčerke, stari od petnajst do sedemnajst.

 

Če preletimo teh dvajset let, ki se jih je pisalo na Snežnem stadionu, v Ljudskem vrtu in zdaj v Ledeni dvorani …
Leta 1991 si je gospodična Marjeta iz ŠOUM, ki je nisem videl vsaj petnajst let, prav tako jo neuspešno vabimo na koncert, izmislila Piše se leto. Ona je mama tega koncerta. Prvič je bila preprosta pobuda: "Konec šole je, gremo pod Pohorje!" Organizatorji smo bili ŠOU Maribor, Smučarski klub Branik in moja malenkost. Dokler je šlo dobro, je šlo, potem pa nas je leta 2000 ali 2001 pretresla nevihta. Spomnim se, kako sva s Kreslinom stala v blatu in v zraku držala električni kabel. Po prekinitvi je bila svetloba na odru samo še rdeča. Takrat smo doživeli finančni zlom in partnerji so odstopili od projekta. Po letu brez koncerta so se sponzorji sami odločili podpreti projekt. Takrat se je "zgodila" Siddharta in njihov veliki koncert za Bežigradom. S tem so mladi ponovno vzljubili velike domače koncerte.
Zaradi slabe izkušnje z vremenom smo se najprej selili v Ljudski vrt, na stadion, zdaj pa je naša lokacija že nekaj let Ledena dvorana Tabor. Tam sta druženje in gostinski del na prostem, koncertni oder pa smo zavarovali v dvorani. Ko gre za koncert, ki je vreden 100 tisoč evrov, se ne gre igrati z usodo.

 

Ni glasbenega dogodka, da vas ne bi bilo zraven. Na Lentu sodelujete, Zlata lisica, EPK, nekoč smo skupaj delali Veleslalom zvezd, Borštnikovo srečanje. Kako ste zajadrali v te vode, kdaj se je začelo?
V zibelki. To ti je dano. Moj oče je bil glasbenik, Jože Kreže, s svojim ansamblom je izdal trideset albumov. Muzika je bila vedno doma. Seveda smo že pri desetih letih bobnali po škatlah pralnih praškov in imeli pri štirinajstih svoj bend. Pri sedemnajstih pa se mi je zgodil Preporod. Skupina, ki je s skupinama Lačni Franz in Skakavci pustila pečat v našem glasbenem svetu. Morda ne toliko v smeri proti Ljubljani, bolj smo se gibali proti Zagrebu in Beogradu.

Kdaj ste presedlali na drugo stran, k organizaciji koncertov? Zakaj?
Ko smo prišli z dolge turneje po Jugoslaviji, sem ugotovil, da je bolje, da se umaknem. Sicer smo mariborski bendi radi pili, a tisti drugi Rečani, Zagrebčani in Beograjčani ... oni so bili nekaj drugega, njihove opojne substance so bile nevarnejše. Začutil sem, da če ostanem v rokenrolu, bom preizkusil vse, kar pride zraven ... zato sem se umaknil. Seveda pa mi vse tisto pride prav, znam se pogovarjati z glasbeniki, vem, kakšne so njihove umetniške duše. A vem tudi, da ko pride do denarja, so hujši kot obrtniki. Pa saj je prav, da se postavijo zase.

 

Kaj pa avantura na televiziji? Že leta 1995 ste bili producent oddaj z glasbenimi videospoti. Mnogi se še spomnijo oddaje Popnroll in voditeljice Janje Sodje.
Televizija mi je spremenila življenje. V bistvu je to ena najlepših zgodb v mojem življenju. Ob enajstih popoldan sem stal pred Jeklotehno z delavsko knjižico v roki, z vrečko svojih stvari in z enim ogromnim benefonom, ki je bil kot neka odpravnina. Bil sem brez službe. Nekaj že bom, sem si rekel. To je tisti čudni občutek, ki ga danes spoznava vedno več Slovencev. Pa je zazvonil mobitel, ki je takrat zvonil morda le dvakrat na dan. Klical me je Janez Ujčič in me vprašal, kaj delam. Nič, sem rekel. "Potem pa pridi dol po ulici do televizijske hiše, da boš nekaj delal." Tako sem bil brez službe dobrih petnajst minut. Še danes sem mu izredno hvaležen. Postal sem producent glasbene oddaje, ostal sem sedem, osem let. Vse to mi je prineslo vredno izkušnjo, da se danes znam pogovarjati s televizijci. Potem pa so se začele te poletne zgodbe – Piše se leto, Radio City, festival Lent ...

 

Nekaj od tega se je letos uvrstilo tudi med projekte Evropske prestolnice kulture. S čim sodelujete v EPK?
Bil sem organizator otvoritve EPK na trgu Leona Štuklja, čeprav sem sodeloval zgolj izvedbeno. Že pred tem je bil v njihov program uvrščen Piše se leto. Kasneje sem prevzel še projekt Poštna. Poštna ulica je ena najbolj simpatičnih v mestu, lastniki lokalov so pripravili prijetno dogajanje, mi pa smo ga z zunanjim odrom še popestrili. Tam je zdaj po vzoru tujih prestolnic "after work party", ob petkih se izpod rok veščih lokalnih DJ-jev vrti glasba od petih do polnoči. Ob torkih pa imamo tam simpatične akustične koncerte.
Lent bo s svojimi 400 dogodki v šestnajstih dneh zagotovo eden največjih projektov tudi v okviru EPK. Sicer pa v mestu pred Festivalom že stoji šest ali sedem odrov, vsak s svojim karakterjem. Meščani na začetku EPK niso čutili, saj se je pozimi dogajalo v zaprtih prostorih in seveda ne moreš na minus deset ustvariti temperamentnega vzdušja. Z majem pa je prišlo sonce in se je EPK preselil ven. No, zdaj ga Mariborčani priznavajo.

 

Na Lentu je najbolj "vaš" Jurčkov oder. Kako ohranja vsa ta leta svojo specifiko in ljubkost?
Jurčkov oder, moj otrok ... Letos bo imel Vlado Kreslin tam dvajseti nastop – mislim, da je edini, ki nobeno leto ni manjkal. In čeprav nam včasih očitajo, da je Jurčkov oder vedno isti, tja ljudje še prihajajo najraje. Tam se v gneči ozke ulice glasbenik komaj prebije do odra. To so Predin, Kreslin, Magnifico, Lovšin ... vsi v akustičnih izvedbah. Vodim pa tudi Večerov oder, ki je rezerviran za bolj alternativno glasbo. Lani smo tam gostili Monster Magnet, Asian dub fundation, letos so glavne zvezde Skindred, ska punkerji, ki odpirajo festivale po Evropi. Imamo tudi Kirila Džajkovskega, končali pa bomo s starimi prekaljenimi mački – Mi2, Pankrti, Zoran Predin s Cover lover. Vmes pa od Discipline kičme do Bambi Molesters in Sars ... da ne naštevam vseh.

 

Pa glavni oder, koga ste prihranili za tja?
Tam sta letos za "moje" rezervirana prva dva večera za pravi stari rock – odpiramo festival z Indeksi in prijatelji, že drugi dan pa originalna zasedba Time z Dadom Topićem in September. Seveda bosta tam tudi Predin in Kreslin. Tokrat se še posebej veselim Magnifica, ki bo prvič nastopil s simfoničnim orkestrom, in sicer ... srbske vojske. Gre za 35 simfonikov v uniformah, ki so z njim skupaj delali glasbo za film Montevideo bog te video.

 

Greste še kdaj z Magnificom na morje?
Saj smo šli le enkrat, in to v Kenijo. Pa bi še šel! To so bile res najbolj zabavne počitnice. Magnifico je takrat za nas izumil standup, v tistih štirinajstih dneh, ko se današnji standuperji še niso rodili. V Keniji smo bili skupaj tudi enkrat z Zoranom, kar je bilo tudi zelo zabavno, ampak zelooo počaaaaaasi. Saj ga poznate. Moji dopusti v Keniji so se končali, a sem na srečo pred kratkim našel čudovito umetniško vasico, to je Šepurina na otoku Prvić. To je zame nova Dalmacija, kjer večere preživljam s krajevno klapo, v kateri so od lokalnega zdravnika do peka.

 

Ne vedo vsi, da ste človek, ki ga obiskovalci na nogometnih tekmah NK Maribor poslušajo že leta in leta. Pa reprezentanca?
Pri NK Maribor sem še vedno, že dvajset let, uradni napovedovalec. Pri reprezentanci pa ne vem natančno ... imam zamrznjen status. Na tekmi s Srbijo sem naredil neko napako (smeh).

 

 

Intervju s Smiljanom Krežetom lahko v celoti preberete v aktualni številki revije Stop!