Njegova smrt je pomenila konec obdobja, ki je za vedno spremenilo dotedanjo podobo glasbenega sveta, a njegov samomor pravzaprav ni presenetil nikogar. Dve desetletji pozneje bo skupina Nirvana sprejeta v Hram slavnih rock ‘n’ rolla, v pripravi je Nirvanin muzikal, dokumentarec in celovečerec.
Nirvanin vpliv na globalno glasbeno mašinerijo je primerljiv z malo izvajalci, hkrati ostaja unikum zaradi velikanskega premika, ki ga je povzročil na glasbeni sceni. Po hedonističnih osemdesetih, živahnih barvah, neonu, smešnih bujnih pričeskah in sintetični produkciji je neznan bend iz Seattla kot tornado pometel z največjimi uveljavljenimi imeni mainstreama in jih kot za šalo čez noč spremenil v odvečne, nezanimive, smešne like na sceni. Mnogi so desetletje trdo garali in naenkrat postali irelevantni. Drugi so si odstrel »zaslužili« z ekscesnim obnašanjem na odru in za njim, večina »metal« bendov je igrala radijski pop rock z distorzirano-cvilečimi kitarami, virtuoznimi bravurami in delovala kot nedostopni bogovi z Olimpa, zdelo se je, da sporočajo: lahko me obožuješ, uživaš v glasbi o žuranju, kupuješ moje plošče in koncertne vstopnice, a po nastopu ti bom speljal punco za eno noč. Nič čudnega, da so se najstniki vse težje identificirali s takšnimi čudnimi liki na odru. Prišlo je novo desetletje in nihalo globalnih glasbenih trendov, ki običajno binglja med ZDA in Veliko Britanijo, se je zdaj nagnilo proti mestu, ki je dotlej slovelo kot domovanje korporacije Microsoft in rojstni kraj Jimija Hendrixa.
Nirvanin album Nevermind je na policah pristal septembra 1991, pet mesecev pozneje je z vrha ameriške lestvice najbolje prodajanih albumov izrinil Jacksonov Dangerous. Uspeh je pripisati prvemu singlu Smells Like Teen Spirit in uporniško-ranljivi drži, ki jo je poosebljal ravno modrooki frontman.
Glasba trojca, ki je prej z drugim bobnarjem posnel eno ploščo, Bleach (1989), sama po sebi ni bila revolucionarna. Šlo je za garažni rock, ki si je izposojal preprostost in odnos panka in ju križal z glasnimi distorziranimi kitarskimi rifi sedemdesetih, a brez odvečnih solaž. Kritiki so hitro našli ime – grunge. In ko je Nirvana vzletela in je naenkrat postalo strašansko moderno nositi flanelaste srajce, džins in neurejeno, mastno pričesko, so založniški skavti zasedli Seattle. Vedno lačna glasbena industrija je hitro odreagirala. Pogodbe so največje založbe ponujale vsakomur, če je le igral rock, vzbujal vtis pasivno-agresivne vdanosti, nosil flanelaste srajce in prihajal iz mesta na severu ZDA. Sta Pearl Jam in Alice in Chains, edina še danes uspešna seattelska benda iz tistega časa, grunge? Verjetno sta, karkoli to že pomeni, čeprav oba zvenita povsem drugače od Nirvane.
Obširni članek o Kurtu Cobainu in njegovem kultu, ki še živi naprej, preberite v novem Stopu.
