Čeprav intervjujev ne mara preveč, nas je sprejel na svojem domu, kjer nam je hitro postalo jasno, da se njegovo življenje še vedno vrti okoli žensk. A ne katerihkoli, temveč okoli njegovih hčerk Zoje in Hane, ki sta pripomogli k temu, da se je nekoč neulovljiv upornik umiril in odkril skrbi, ki jih prej ni poznal.

Začniva pri aktualnem projektu, klubu 10tka, v katerem si bodo ljudje lahko tedensko pogledali različne stand up nastope, med drugimi tudi vaše. Kako je prišlo do tega projekta oziroma zakaj?

Z veseljem sem se odzval vabilu Težkega (Andrej Težak - Tešky, op. a.), najprej, ker sem emocionalno navezan na ta prostor na Miklošičevi, saj sem imel tam deset let akademijo za biljard. Všeč pa mi je bila tudi ideja, da naj bi končno v Ljubljani odprli klub, v katerem bi komiki lahko redno nastopali vsak teden. Na ta način se bo razvila nova publika in tudi nov humor. Upam, da bomo tako kot narod naredili korak navzgor, ki ga že od Ježka naprej nismo.

Se imate za smešnega človeka? Se ljudje tudi privatno radi nasmejejo vašim šalam?

To v bistvu sploh ni pomembno. Zdi se mi, da nikoli ni dobro, kadar se komiki počutijo dolžne zabavati ljudi tudi zasebno. Včasih naletim na koga, ki mi želi za »šankom« prodajati svoje »fore«, in takim vedno rečem, naj prihranijo to za občinstvo. Jaz v zasebnem življenju nisem zabavljač ali duša zabave, če rečemo tako, ker me to utruja, to je delo in hud napor. Čisto preprosto: če želiš biti dober komik, to zahteva neki napor. Nastop je treba izpiliti in škoda se mi zdi ves ta trud in delo metati stran, recimo za »šankom«. (smeh)

Klub ste odprli v časih, ko ljudem ni lahko in razmišljajo o vsakem evru. Menite, da ljudje zdaj morda potrebujejo več smeha?

To je res. Vse več je komikov in predstav, ki se nagibajo h komediji. Kljub temu da jih je veliko, so načeloma vedno polne. To pomeni, da publika to potrebuje.

Še vedno mislite, da v najtežjih obdobjih v kulturi nastanejo največji biseri?

Hja, obstajajo neke teorije, ki imajo svojo logiko. Ena od njih je, da mora umetnik malce trpeti in da biser vedno nastane iz bolečine. Ker ko školjko nekaj boli in tišči, hoče omiliti to svojo bolečino, in tako naredi čudovit izdelek. Umetnike radi primerjamo s tem, a take romantične teorije je fino razlagati dekletom ob pijači pod zvezdami. (smeh) Nisem prepričan, da držijo, predvsem pa si ne želim, da bi naši oblastniki to vzeli kot recept za dobro umetnost v stilu: »Ja, saj ti naši umetniki ne potrebujejo denarja. Če želimo od njih kvalitetne izdelke, jim moramo še malce bolj zategniti pas.« Te ideje mi niso všeč.

Ljudje vas večinoma poznajo kot televizijskega voditelja, v resnici pa ste menda dobri  v veliko stvareh. Tudi matematiki! Pomagate starejši hčerki pri domačih nalogah?

Matematika vedno pride prav. Tudi ko računaš honorar in prispevke, prav mi je prišla tudi pri pokru, šahu in biljardu. Kar se tiče pomoči hčerki, veliko ji pomagam, ja. Zoja je zdaj v petem razredu in se ukvarja z deljenjem z dvojnimi številkami, kar je zelo zapleteno, in z veseljem ji pomagam, ker to obvladam.

Matematiko ste nekaj časa celo študirali, nato presedlali na AGRFT. Čemu in zakaj?

Študij matematike sem si predstavljal drugače. Predvsem, da mi bo šlo lažje. Prva dva izpita sem naredil z oceno deset, na preostale se sploh nisem prijavil, ker sem vedel, da bom »pogrnil«. Ni bilo tako lahko, kot sem mislil.

Preseneča me, da ste odnehali, ker se vam je zdelo pretežko. Delujete kot človek, ki ima rad izzive.

 Ja, to je že res, a ta izziv je bil nezanimiv. (smeh) Za študij matematike sem se že na začetku odločil iz bedastega razloga, in sicer sem bil prepričan, da ga bom od vseh ostalih smeri študija najlažje zaključil. Ko sem ugotovil, da to ne bo tako, sem en teden o tem razmišljal, nato na Radiu Študent izvedel za sprejemni izpit na AGRFT, kar me je zamikalo. Poskusil sem srečo in bil sprejet.

Kaj je trenutno vaš največji izziv?

Iskreno? Trenutno čakam pravi izziv. Malo mi je dolgčas. Čudni časi so.

A ravno vi ste bili eden od tistih, ki so v vsaki stvari in obdobju našli nekaj zase.

Res je. Mislim, da je stand up morda zdaj tisto, kar mi je izziv. Je dobra platforma tako za preživetje kot tudi za povedati stvari, ki jih želiš deliti. Slovenija mora slišati določene stvari. Morda nam bodo prisluhnili v tej obliki.

Pa bloganje? Ga je za vekomaj nadomestil Twitter?

Tako je. Twitter je bolj neposreden, hitrejši, drugačen. Včasih pogrešam blog. Sploh ko imam kaj povedati, bi si želel kaj napisati. Predvsem pogrešam redno tedensko »zajebancijo«. A moj blog je zdaj zapuščen in ni bran, tako da moram nekaj narediti glede tega. Morda je pravi čas, da to obnovim …

V večini stvari, ki se jih lotite, ste dobri. Ste zato pridelali kakšnega sovražnika več, saj vemo, da v Sloveniji ni zaželeno preveliko izstopanje iz povprečja?

Upam, da ne. Če je to, da sem dober, razlog za sovraštvo nekoga, potem naj bo tako. A tega iskreno nisem opazil. Verjetno tudi zato, ker v našem poslu prave konkurence ni. Pevci, igralci si ne delajo škode, če so dobri. Bolj gre za to, da se trudijo biti boljši in s tem nikomur ne škodijo. Nikoli nisem o razmišljal o konkurenci, se je bal ali jo upošteval. Spremljal sem jo, da sem videl nivo kvalitete ostalih. To, kar delajo drugi, je namreč zame najosnovnejši minimum, ko se lotim neke stvari.

Zadnji dve oddaji, ki ste ju vodili, sta bila kviza. Bi si želeli, da na televiziji nastopite v avtorski, in ne licenčni oddaji?

Seveda! Vsakič, ko so me poklicali, sem jih najprej vprašal, ali ne bi raje naredili nekaj svojega. Če bi se za 14 dni zaprli nekam in pripravili neki format, bi bil zagotovo gledan. A jih to ni zanimalo, saj so licenčne oddaje cenejše in bolj preproste. Včasih sem imel občutek, da so že tako ali tako dogovorjeni glede vsega in moja beseda ni veljala nič.

A videti je bilo, da ste v vodenju kvizov vseeno uživali?

V katerem več, v drugem manj. So bili kvizi, na katerih so nasproti mene sedele urejene gospodične, advokati  in doktorji. Potem je prišla oddaja, ko so nasproti mene sedeli narkomani in prestopniki, kar je bilo malce drugače in ne tako fino, priznam. Kakšno sezono so bila vprašanja preveč neumna in me je to jezilo. Bilo je veliko vzponov in padcev.

Je res, da ste poznali vse odgovore?

Ne, tega nihče ne more. Katere stvari vem, katerih ne. Je pa res, da sem predvsem pri oddaji Denar pada razvil posebno tehniko blefiranja, ki so ji ljudje nasedli.

Vam je to ostalo še od igranja pokra?

Niti ne. Pri pokru sem uporabljal belfiranje, a ne preveč. Pri kartah je še vedno bolj pomembna matematika. Pametna igra se obnese bolje kot blefiranje.

Ste obsesijam, med katere spadajo šah, elektronika, tvitanje, biljard in poker, v zadnjem času dodali še kakšno novo?

Ni prostora. Največ v bistvu igram šah. Rad bi namreč prišel na nivo, v katerem me ne bi vsak premagal. A sploh ne dvomim, da se bo slej ko prej pojavilo kaj novega, kar me bo fasciniralo. Morda že jutri!

Nekoč ste priznali, da ste obsedeni tudi z ženskami, kako na to gleda vaša partnerica Alenka?

Nič ne pravi na to. Saj me pozna. To ji je tudi na neki način všeč, da sem »dec«. Ženske imam rad, sploh zdaj, ko jih imam polno hišo. (smeh) Res pa je, da se z leti trudim biti bolj kavalirski.

Včasih ste bili pravi upornik, danes delujete precej bolj umirjeno in družinsko orientirano. Se motimo?

Res je, včasih sem delal vse nasprotno od tega, kar se je od mene pričakovalo. Zdaj sem prerasel to fazo. Včasih se temu celo malo smejim, a se še vedno ujamem, da me moti, če neka stvar, ki mi je všeč, postane všeč veliki množici ljudem. Potem zame izgubi čar. A nedvomno sem se umiril, bil je čas. Pomembno vlogo pri tem ima tudi družina. Moraš postati bolj resen, če ne gre vse po zlu. Obveznosti  so druge, skrbi ravno tako. Prej nisem imel nobenega strahu, ko imaš hčerke, pa med drugim recimo tudi počasneje vozim kot prej. (smeh)

Kakšni pa ste kot oče?

Joj, ne vem. Odklanjam to vprašanje, nismo starši zato, da bi se nas ocenjevalo. (smeh). Mislim, da sem »žleht fotr«, v tem smislu, da bom na to Slovenijo, ki se mi je tudi malo zamerila, spustil Zojo in Hano, da naredita malo škode. (smeh) Da nadaljujeta družinsko tradicijo!

Pred časom ste v nekem intervjuju povedali, da obstaja velik prepad med tem, kako vas vidijo drugi, in tem, kakšni v resnici ste. 

Seveda. Navsezadnje se v vsakem javnem nastopu malce sprenevedaš. Nisem eden tistih umetnikov, ki razdajajo svoje srce. Iz tega, kar naredim, se sicer da ugotoviti, kakšen človek sem, a v bistvu veliko »mutim«. Na Twitterju imam recimo vzdevek »milijonar«, kar je daleč od resnice. Gre za neki javni imidž … Predvsem v intervjujih se recimo delaš lepšega, kot si. (smeh)

Kaj pa je najbolj zmotno prepričanje, ki ga imajo ljudje o vas?

Da vse vem! To je res najbolj zmotno. Drugega pa ne povem. (smeh)