Ta briljantni um pri 55 letih še vedno neguje otroka v sebi in še vedno ga razganja od svežih idej. Nove projekte pripravlja v glasbi, športu in zabavi, najbolj vroča pa je nova animirana serija.
Menda pripravljate novo animirano TV-serijo za otroke.
Drži. V glavni vlogi bo Bozo. Mimogrede, ko sem oblikoval ta lik, nisem vedel, da je to univerzalni izraz za klovna. Moj Bozo je v bistvu mali Božo, ki ne more izgovoriti Ž-ja, pa še to ime je izbrala poslušalka, ki je poklicala v eter. Takrat sem iskal lik, ki bi poudaril otroško naivnost, prikupnost in prisrčnost. Preizkušal sem različne glasove, pregledal nešteto risank in razmišljal. Na koncu sem ugotovil, da so današnje risanke brez čustev. V zlati dobi Disneyja so bili ti liki čustveno in glasovno izjemno dovršeni, najbolj vrhunski pa je Racman Jaka. Človeku, ki mu je dal glas, bi morali dati največji grammy na svetu. No, ko sem tega fantka leta 1991 plasiral na radio, so starejši ljudje hoteli govoriti z njim. Ker sem se že usmeril v satiro, je Bozo postal moteč. In sem ga umaknil. In vsakič, ko sem ga vrnil, je bilo enako. Ta lik mi je vedno znova zrušil koncept. Pri ustvarjanju oddaje Hri-Bar, ko sem prišel v stik z animatorji, sem takoj pomislil, da bi Boza obudil. In sem ugotovil, da če ga le glasovno interpretiram na radiu, sprožam spomine starejše generacije na izgubljeno otroštvo in emocije, ki so jih imeli v sebi. Sprožam spomine. Računalniško animiran Bozo pa je tisto, kar si nekoč bil. Če se prepoznaš v njem, sem zadel tvojo frekvenco v času, ko si bil star štiri, pet, šest let.
Po tej logiki bi torej morali narediti oddajo za upokojence.
Ta lik je vizualno narejen tako, da se otroci asociativno poistovetijo z njim. Tadej Fius je ustvaril animacijo, ki pristoji temu glasu, hkrati pa je z ekipo razvil program, s katerim se narisana podoba giblje kot človek, in zelo pocenil animiranje. Izdelek je primerljiv s tujino, cena pa se je znižala za stokrat. Ena epizoda bi stala nekaj tisoč evrov in tukaj sem začutil, da bi to na TVS lahko šlo skozi.
Zakaj kar naenkrat otroci?
Razmišljal sem, kaj se dogaja v humorju, stand-up komediji, zabavni industriji, športu ... Na vseh nivojih pri nas in v svetu opažam vse večjo odsotnost čustev. Tudi ko je bil Monty Python vulgaren, je bilo to polno emocij! To se izgublja. Vse je sterilno. In to se dogaja od otroških let. Včasih smo preživeli otroštvo z najljubšim medvedkom. Danes morajo otroci že zelo zgodaj izbirati med ogromno količino igrač, neki trenutek jim vsiljujemo Nodija, nato Smrkce ... Nanje deluje preveč vplivov in nobenega ne absorbirajo emocionalno, ker družba ne podpira razvijanja dolgoletnih odnosov do najljubših likov, ampak jih navaja na menjanje najljubših igrač, preden do njih razvijejo globlji odnos. In tako čustvena inteligenca izginja. Če gledate današnje risanke, boste opazili neverjetno odsotnost duha. Ni presežka, ki bi otroka pritegnil z ljubeznijo namesto s trendom. Zato hočem poskusiti z Bozom. Eksperiment mogoče ne bo uspel, a delamo vse, da bi. Projekt sem predstavil, urednica Petra Počkaj je bila navdušena, cena je ugodna tudi za podhranjeni otroški program ... Če ne bo zanimanja, ga bom pa delal sam zase. Tudi to je ene vrste psihoanaliza: posnamem Boza, plačam osnovne stroške in si ga zvečer vrtim ter se pogovarjam z njim.
Radio Ga ga je po nekoliko bolj zatišnem obdobju spet v vzponu. Od kod ta nova energija?
Me veseli, da čutite to, saj delujemo premišljeno: na odsotnost čustev v slovenskem humorju smo se odzvali s tem, da v Radio Ga ga vnašamo več emocij. S klasično satiro, ki je zoprna, temačna, groteskna, a še vedno manj kot resničnost, gremo lahko le v vulgarnost. Tako nizko je padla slovenska politika. Zato smo dodali kot začimbo nove like, ki ljudi napadajo le emocionalno: to je Serpentinšek mlajši, upokojenec Rudl in še nekaj likov. Te začimbe naredijo doktrino oddaje. Če so politiki zoprni, jih postavljamo v okolje, ki je samo po sebi tako smešno, da lahko izpadejo simpatični bebci. Primer: če je Erjavec antipatičen in se po logiki, ker je prebral, da je vsak Slovenec zadolžen za 25.000 evrov, loti rubljenja dojenčkov, je to tako bizarno, da se moraš odzvati s simpatijo. Ker on to izvršuje tako resno. Bizarno situacijo osvetlimo emocionalno. Pri stand-upu se danes vse vrti okoli pričakovanega zapleta, ki pripelje do pričakovanega panča. Pri nas pa ni nikakršnega panča. Ni razpleta.
Bivšega generalnega direktorja RTVS Marka Filija ste si v etru privoščili zelo osebno, celo žaljivo.
Bil sem na sejah sveta RTV Slovenija in znano je, da sem bil odločilen glas za Filija. Plačal sem si že dopust v Egiptu, pa so me prepričali, da ga odpovem, da bom prisoten na seji. Podprl sem ga, ker je bil etično in moralno boljši od vseh drugih kandidatov. Takrat sem se odločil, da bom kot član sveta z enako odgovornostjo povedal tudi, ko kaj ne bo v redu. Na RTVS se je v času mojega svetništva dogajalo marsikaj. Zadeve, ki so skrite pred pogledi in sosedi, ne bodo prišle nikoli na dan. To je kot oddaja, za katero se porabi veliko denarja, a ni z njo nič narobe, ker je gledalci ne poznajo in je tudi pogrešati ne morejo. Ko sem videl, kaj se dogaja, sem Filija napadel v jezi.
Podoben nastavek sem začutil tudi ob izboru Nataše Pirc Musar.
Zgodba na račun Nataše Pirc Musar, pod katero se je podrla tribuna, je nekaj čisto drugega. Hotel sem jo opozoriti, da bo to edini napad, ki ga bo zdaj doživljala. Vsi napadi bodo šli ne na njeno delo, ampak na osebnost. Nanjo gledam s simpatijo.
Kakšna so pričakovanja ob menjavi generala?
Naša hiša je politična volja, program je le stranska škoda.
Intervju s Sašem Hribarjem lahko v celoti preberete v Stopu številka 18.
