Nina ni le mlada obetavna igralka. Nina je igralka v polnem pomenu umetniške besede tukaj in zdaj, in ne nekoč v prihodnosti. Pri svojih sedemindvajsetih letih ima za seboj glavne vloge v celovečernih filmih, številne druge opazne odlične filmske in televizijske like. Predvsem pa zgodbe žensk, ki se borijo. Živa v Izletu Nejca Gazvode s svojo boleznijo, Tina v Dvojini s soočanjem z ljubeznijo do ženske, Ajda v filmu Zapelji me Marka Šantića s svojo skrivnostjo. V pretresljivem igrano-dokumentarnem filmu Hočem živeti pa z duševno motnjo. In kje so še vse gledališke vloge, vključno z zadnjo premiero Samba lantana v njenem matičnem Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je kot Sara spet v boju z ljubeznijo, z zvestobo in prevaro.

Ljubezen do gledališča

»Spremlja me od mladih nog. Skozi pravljice sem se kot majhna deklica zaljubila v domišljijski svet, ki me s svojo neskončnostjo in varno uteho še vedno navdihuje. Imela sem ta privilegij, da sem se plazila po zaodrju, še preden sem shodila, in raziskovala vse kotičke, se navduševala nad kostumi, rekviziti, nad pravljičnostjo sveta, ki se je dogajal v črni škatli. Ta mala deklica je še vedno v meni in res sem srečna, da lahko opravljam poklic igralke in z odprtimi očmi požiram vse, kar mi daje. Zelo sem vesela, da mi je Barbara Hieng Samobor dala priložnost, da sem dobila službo v MGL-ju, kjer dobivam lepe vloge in imam odlične sodelavce, ki me inspirirajo. Težko izrečem, da grem v službo, gledališče je namreč moj drugi dom, včasih tam preživim več časa kot doma. Gledališčniki smo velika družina, ki v dobrem in slabem preživlja pravljico in nemalokrat tudi osebni pekel.«

Ljubezen do filma 

»Film je moja strastna ljubezen. Največji odmik od realnosti, vsaj v obdobju snemanja. Takrat se igralec preda, živi in diha le za film. Z režiserjem Nejcem Gazvodo sva že kar nekajkrat ustvarjala skupaj in oba uživava v raziskovanju in grajenju zgodbe in likov. Tako je bilo pri Živi v Izletu kot tudi pri Tini v Dvojini. Tine sem se sprva malce bala, na začetku mi je bila nedosegljiva, a na koncu sem ugotovila, da sem se v resnici bala dela sebe, ki ji je podoben. Tako z vlogami rasteš, silijo te, da koplješ po sebi, se spopadaš s svojimi strahovi ali odkrivaš nove razsežnosti, ki te presenetijo. Verjamem, da vsak človek v sebi nosi vse barve palete, od žarka ali kaplje pa je odvisen odtenek, ki pride na plano.«

Ljubezen v Sambi lantani 

»Ljubezen kot samba. V tem plesu se plesalka v nekem trenutku loči od soplesalca in večinoma plešeta sama. Srž odnosov. Odtujenost. Preplava mešanih občutkov, krščanske fiksacije o monogamiji in poplave romantiziranih iluzij, ki nas pehajo v to, da iščemo popolnost in zanesljivost, česar pa v veliki večini niti sami nismo sposobni dati. Veliko sem razmišljala o pojmih zvestobe, predanosti in zaupanja. A ti pojmi niso vedno komplementarni – vsakdo hrepeni po jin-jangu, a marsikdaj nismo pripravljeni za to ničesar žrtvovati, se odreči skušnjavi ali pa se truditi prebroditi krizo. Ta odstavek iz predstave mi je ljub: 'Če nekoga ljubiš, potem to veš. Če ga ne, tudi to veš. Je pa res, da mnogi slepijo sami sebe. Ampak resnica je resnica in vsak pozna svojo.' Sama ničesar ne obsojam. Iz lastnih izkušenj vem, da te vsak strah dohiti. Treba je biti iskren do samega sebe in si to priznati. Iz napak se učimo.«

Romantična ljubezen 

»Romantika v romanih in na filmu. Hipnoza na prvi pogled, ki ni nič drugega kot iluzorna projekcija princa na belem konju, ki si ga oseba sama ustvari na podlagi romantičnih zgodb. Pa smo spet pri pravljicah, ki so lepe in čarobne, zato se vsi radi zatekamo vanje. Ljudje imamo radi lepe občutke in lepe stvari. Moja duša se vedno spočije, ko stopi na obsijano cvetočo jaso sredi pomladi ali ko jo objame toplina njega, po katerem hrepeni.«

Ljubezen do plesa 

»Ples povezujem z erotično ljubeznijo. Gib, dotik, igranje teles. Ples mi daje občutek živosti, prisili me v stik s samo seboj. Napolni me z energijo in me hkrati pomirja.«

 Ljubezen do samega sebe 

»Ljubiti sebe se učim. Vsakič znova. Vzgojeni smo v svetu, ki hrepeni po perfekciji, in če je ne dosegamo, na kateremkoli področju, nas veliko tlači sebe v nič. Ne znamo ceniti tega, česar smo sposobni, ampak raje iščemo svoje pomanjkljivosti. S tem sem se pobližje spoznala na snemanju filma Hočem živeti, režiserja Nejca Levstika, kjer sem igrala punco na duševnem robu. Mladostniki s tako hudimi izkušnjami so zaznamovani za vse življenje, a naučila sem se, da je mogoče svojo bolečino pretvoriti v svojo moč, ji ne uiti, a jo premagati. To je pogum.«

Ljubezen, ki smo jo pozabili 

»Ljubezen do modrosti. Ljubezen do starejših in modrejših. Do dedkov, babic ... Do ljudi, ki so že od pamtiveka veljali za izvire modrosti, zdaj pa jih odrivamo na rob družbe, kot nekoristneže, ki so le v napoto. Ta ljubezen je nujna in njihova prisotnost je za nas velik zaklad.«