Anže Zevnik, po domače Zele, izhaja iz Mavčič na Gorenjskem. Srednji izmed treh bratov pravi, da se mu nikoli ni bilo treba boriti za pozornost, ker je bila doma tako ali tako vedno štala. Očeta in tri male Zevnike je krotila mama Zevnik, ki jo zato še danes spoštuje. Očitno so se ji fantje kar posrečili, vsaj eden od njih obeta. Anže Zevnik je letošnji dobitnik viktorja za najobetavnejšo medijsko osebnost lanskega leta, na podlagi vloge zabavljača Endija v seriji Nova dvajseta, ki smo jo lani gledali na nacionalni televiziji. Z Endijem ima skupnih več stvari – oba sta odraščala v družbi dveh bratov, oba sta zabavna, sproščena, navihana in – obetavna.
Če gremo po vrsti – kdaj si se prvič srečal z igro?
Že v prvem razredu osnovne šole, ko smo igrali Sovico Oko, se mi je zdela stvar zanimiva. Potem dolgo časa ni bilo nič, nato je prišla srednja šola. Vmes je bil bolj aktualen šport – treniral sem gorsko kolesarjenje, igral sem nogomet … No, v srednji šoli pa me je profesorica zaradi prevelike količine energije in potrebe po nastopanju poslala na avdicijo za Shakespearov Sen kresne noči. Tam sem dobil majhno vlogo, med vajami pa sem dobil večjo vlogo, očitno je režiser nekaj videl v meni …
Je bila po srednji šoli AGRFT edina izbira?
Ja, tu ni bilo nobenih pomislekov. Na prijavnico nisem nikoli napisal nobene druge opcije, čeprav nisem bil sprejet v prvo. Sprejet sem bil v drugem poizkusu, vmes sem bil na sprejemnih tudi v Osijeku.
Kako se spomniš svojih študentskih let?
To so najlepša leta – posebna izkušnja, ki bi jo privoščil vsakemu. Zagotovo je nekaj čisto drugačnega, če v šolo hodiš z desetimi sošolci, kot če zraven tebe sedi tristo neznancev. AGRFT je nekaj posebnega, ker smo skupaj preživljali cele dneve, si pomagali … Čeprav je istočasno v istem prostoru cel kup egotov, ki kar špricajo naokoli, se na koncu vedno objameš in poljubiš.
Kako to, da si po končani fakulteti pristal prav v Mariboru?
Že v četrtem letniku sem dobil povabilo iz Kranja, pa se tam žal nekako ni izšlo. Potem sem dobil povabilo v Maribor, kamor sem odšel tudi zato, ker je prvo predstavo tam režiral moj mentor z AGRFT-ja Jernej Lorenci. Ustrezalo mi je, da sem malo zamenjal okolje, poseben izziv pa so bile zame tudi lutke.
Kako to, da si se odločil prav za lutke?
Nisem nikoli razmišljal, zakaj bi ali zakaj ne bi. Lutk na akademiji nismo imeli, mogoče mi je prav to predstavljalo izziv.
Je lažje delati z lutko?
Vsak, ki misli, da je delo z lutko lažje, se moti. Oživiti lutko je veliko težje, kot oživiti samega sebe. Na odru si načeloma že živ, že imaš prezenco. Ko lutka, tako rečeno, pade skupaj, ko animator za trenutek nanjo pozabi, ona v trenutku umre. Kar je videti grozno. Lutke na neki način ponujajo več, a so zahtevnejše.
Publika pri lutkah pa je verjetno bolj neposredna?
Večinoma so to seveda otroci, ki pa so gotovo bolj kritični, ker je iskreni. Če se otroci med predstavo nehajo zabavati, veš, da nekaj ni v redu. V našem gledališču sicer delamo tudi lutkovne predstave za odrasle, a se nekako ne primejo. Ljudje lutke še vedno povezujejo z nečem otročjim, a mislim, da vsak od nas v sebi nosi otroka, ki ga premalokrat spusti ven.
Kako se Gorenjec iz Ljubljane znajde v Mariboru?
V redu, nimam težav. Že od prej sem poznal nekaj ljudi, prek teh sem jih spoznal še več, tako da mi ni dolgčas. Všeč mi je, ker so načeloma bolj odprti, malo moram edino paziti, da ne kvakam, ampak sem se že navadil.
Mnogo tvojih igralskih kolegov se dobro znajde tudi v voditeljstvu. Tudi tebe zanima televizija?
Mislim, da nas v mojem poklicu ni veliko, ki bi takšno ponudbo zavrnili. Ne vidim se recimo v kakšni resni oddaji – sam imam rad britanski, montypythonski humor, vedno so me recimo zanimali tudi skrita kamera in skeči.
Viktorja za obetavno medijsko osebnost si dobil na podlagi vloge v seriji Nova dvajseta, kjer si igral Endija.
V to sem bil kar malo vržen, vse se je zgodilo res hitro. Od avdicije do snemanja ni minil niti en teden, tako da priznam, da sem na snemanju pilota kar malo improviziral. Po vajah, ki so sledile, smo se zbližali tudi s soigralci, tako da je bila med nami energija tako za kamero kot pred njo. To obdobje mi bo zagotovo ostalo v lepem spominu. Mogoče bi lahko pokazal še kaj več, lik še nadgradil, ampak glede na to, da sem dobil viktorja … (nasmešek).
