Velika dvorana Španskih borcev v Ljubljani je gostila slavnostno akademijo ob 110-letnici šolstva na Gimnaziji Moste. Ob tej priložnosti sem tudi sam kot ponosen alumen prek videopovezave nagovoril zbrane in se spomnil na čudovit gimnazijski doprinos k mojemu svetovljanskemu, intelektualnemu in kulturnemu vrenju. A vse se je začelo pri košarki. Gimnazija Moste ima še danes eno najlepših telovadnic med srednjimi šolami po Sloveniji. V času šolanja me je vselej bolj zanimala žoga kot učilnica, a smo imeli profesorje, ki so nas razumeli in spodbujali k športni aktivnosti. No, tam sem spoznal tudi enega izmed svojih dobrih prijateljev, saj velja rek, da lahko le na prste ene roke, morda dveh, našteješ prave prijatelje.
Če me spomin ne vara, smo imeli pouk včasih tudi do 14. ure in 40 minut, sam pa sem bil tako rekoč dnevni migrant. Kot sin strojevodje sem se vsako jutro iz Grosupljega z vlakom vozil proti Ljubljani. Izstopil sem na postaji LJ-Vodmat in imel pred nosom gimnazijo. Pot je trajala približno 25 minut. Bila je to logistična zmaga, saj so nekateri sošolci z drugega konca Ljubljane porabili skoraj enkrat toliko, da so prispeli v gimnazijo. In zakaj sem omenil uro konca pouka? Vlak je namreč na postajo Vodmat pripeljal ob 14. uri in 41 minut. Torej minuto po zvoncu. Bilo je nemogoče, da bi tako hitro pritekel do postaje. Dobra volja profesorjev me je rešila, saj so me spustili kakšno minuto prej, in takrat sem podiral tekaške rekorde. Ne spomnim se, da bi kadar koli zamudil vlak, se pa tudi ne spomnim, da bi me predčasno spustil domov profesor, pri katerem sem imel slabo oceno. Moste so pač zakon in so naši dragi republiki dale kar nekaj plemenitih umov!
