Senidah je zaslovela kot vodilna pevka slovenske pop skupine Muff, leta 2018 pa se je s singlom Slađana podala na solistično pot. V sedmih letih se je iz karizmatične pevke z regionalnim dometom prelevila v eno največjih glasbenih ikon na Balkanu, ki redno nastopa po vsej Evropi in širše. Predvčerajšnjim je izdala svoj tretji album z naslovom Sen i dah, 13. decembra pa bo končno nastopila tudi na našem največjem odru v Stožicah.
Kaj pripravljate?
Ne vem, ali ste gledali moj veliki samostojni koncert na stadionu Tašmajdan v Beogradu lani avgusta, ki sem ga zdaj dala tudi na YouTube. Približno tako bo v Ljubljani. Seveda se bo spremenil repertoar, saj je tu novi album Sen i dah, do decembra bom izdala še nekaj singlov z njega in zagotovo še kakšen delux album, tako da lahko pričakujete ogromno stvari.
Se veselite, da boste končno tudi v Ljubljani nastopili na tako velikem odru?
Seveda. Moje sanje so bile, da na njem nastopim enkrat tudi sama, saj sem bila do zdaj trikrat samo kot gostja. Mislim, da je čas, da se pojavim sama oziroma s svojo zasedbo.
Letos mineva sedem pravljičnih let, odkar ste se podali na solistično pot. So bila ta zares tako pravljična?
So, mislim pa, da je zdaj čas za spremembe, tako da imam v rokavu še nekaj asov. Bomo videli, kam nas bo to pripeljalo. Pomembno je seveda, da delaš tisto, kar ti je všeč in kar imaš rad, in če se zgodi, se zgodi, če pa se ne, si naredil nekaj, kar si si želel.
Koliko in kako ste se spremenili v času samostojne poti?
Veliko bolj resna in delovna sem postala. Včasih se mi ni dalo tako zavzeto ukvarjati z ničimer, zdaj sem pa povsod. Karkoli delam oziroma karkoli se počne zame, sem zraven. Postala sem tudi zelo odločna.
Koliko od tega je pristalo v vaših pesmih? Kako zelo osebnoizpovedne so?
Vsi albumi imajo neko zgodbo, na albumu Sen i dah pa sem se še malo bolj razgalila zaradi določenih stvari, ki so se mi zgodile v življenju in ki so me malo »prizemljile«. Mislila sem, da moram to dati ven, da pokažem malo sebe, kdo sem v osnovi.
Deluje to na vas tudi terapevtsko?
Da, ampak te stvari moraš potem tudi prepevati nekaj časa in ti ni ravno lahko poslušati. Čez čas verjetno pomaga. Pravijo namreč, da pri takšnih stvareh pomaga čas.
Ves čas pa ostajate zvesti svojim sodelavcem, kot sta Cazzafura in Benjamin Krnetić. Kaj tako zelo cenite pri njiju?
Domača sta mi. Najlažje delam z ljudmi, ki jih imam rada in s katerimi se lahko pogovarjam. Pa blizu sta mi, tudi fizično. Sta v Ljubljani, lažje ju dobim. S Cazzafuro bom seveda delala, dokler bom lahko, z Benjaminom pa, kadar ga ujamem. Če ga ne, ujamem koga drugega v Beogradu. V glavnem sodelujem z istimi ljudmi, kakšen se doda, kakšen pa tudi odpade.
Na kakšen način skrbite za zunanjo podobo, ki je tudi eden pomembnih delov vašega poklica? Kako izbirate sodelavce na tem področju?
Jaz že sama vem, kaj hočem in česa nočem, tako da bi kdo rekel, da je zelo težko delati z mano, saj vedno povem svoje mnenje. Najlažje sama naredim vse, od make upa do stylinga, je pa po mojem boljše, da to dela nekdo, ki se je za to tudi izšolal. Večinoma torej sodelujemo, se pa nikoli ne morem stoodstotno prepustiti nikomur.
V čem pa se najbolje počutite zasebno?
Najboljše se počutim v trenirki, bomber jakni, supergah in širokih kavbojkah.
Podpirate tudi slovenske oblikovalce?
Da, seveda podpiram. Nosila sem že stvari naših oblikovalcev. Denimo obleko Matica Velerja sem imela za prvi album z Muffi. Potem sem jo lani malo reciklirala za spot Omen, dodala sem samo nekaj stvari, tako da se da. Kar zadeva modne znamke na splošno, kupim tisto, kar mi je všeč. So pa to zelo drage stvari. Lani so se mi spremenile prioritete, tako da zdaj ne kupujem več stvari, ki se mi zdijo predrage.
Kaj vam je zdaj prioriteta?
Mir. Samo to si želim, da bi bila mirna v svoji duši.
Ustvarjate na relaciji Ljubljana–Beograd. Kaj najbolj pogrešate iz Beograda, kadar ste v Ljubljani, in kaj v Ljubljani, kadar ste v Beogradu?
Ne pogrešam kaj dosti. Ko sem v Beogradu, namreč vem, da se bom vrnila. V Beogradu sem sedem dni in takrat komaj čakam, da pridem sem, ampak verjetno gre za to, da pogrešam dom, da veš, da si nekje na svojem. Ljubljane imam pa dosti po nekaj dneh in komaj čakam, da grem nekam. V bistvu mi zelo prija, da sem malo naokoli.
Kaj radi počnete v prostem času?
Rada se sprehajam, grem v gozd sama ali s prijatelji in potem lepo steče pogovor. Ali pa sem na kavču pred televizijo ali na telefonu. In hrana, ne pozabimo na hrano.
Radi kuhate?
Rada kuham, ampak se mi ne da. Vem pa, da dobro skuham, saj sem že skuhala in je bilo zelo dobro. Sem bila kar presenečena, da sem tisto sama naredila, tako je bilo dobro. Ne da pa se mi, ker vem, da se bom potem morala ukvarjati še z drugimi stvarmi – da bom torej morala po tem, ko bom pojedla, še pospraviti kuhinjo. Tako da doma zbiram škatle in vrečke.
