Priljubljena glasbenica Natalija Verboten nas te dni navdušuje z novo skladbo Sijem, ki govori o ljubezni in hvaležnosti, ki sta v življenju tesno prepleteni – ljubezen nas navdihuje, da smo hvaležni, in hvaležnost povečuje našo sposobnost ljubiti. Tako o ljubezni, hvaležnosti kot tudi o življenju – ter kakopak o glasbi – pa se je še posebej razgovorila za bralce revije Stop.
Zakaj ima marec v vašem srcu posebno mesto?
Mesec marec je zame mesec ljubezni, poleg tega, da slavi ženske, sem pred 14 leti prav v marcu, na materinski dan, izvedela, da pod mojim srcem bije še eno, Maxovo. Tudi drugega sina Oskarja nama je z možem življenje namenilo prav v marcu.
Menite, da je materinstvo zelo vplivalo na vašo ustvarjalnost?
Sem ženska, ki zelo rada opravlja svoje delo, še raje pa imam svojo družino, zato je družina na prvem mestu, odkar sta prišla sinova. Svoje delo opravljam do te mere, da družinsko življenje ne trpi. Zato sem bila pretekla leta veliko manj prisotna, manj glasbeno ustvarjala. Zdaj sta fanta že velika, Max je star 13 let, Oskar 9. Oba imata že rada, da kdaj greva po svoje, tako da se bom zdaj spet bolj posvečala glasbi.
Kako se Oskar in Max odzivata na vašo glasbo, kaj jima je najbolj všeč?
Sinovoma je všeč moje delo, vzpodbujata me, naj začnem spet bolj redno snemati in izdajati nove pesmi. Devetletni Oskar mi je pred nekaj dnevi ves začuden rekel: »Mami, veš da sošolci poslušajo tvoje pesmi in poznajo tudi tvoje starejše Rdeč ferrari, Dva policaja, Zate na Triglav in ostale ...« No, sem pa pred štirimi leti ostala brez besed, ko je bil starejši sin Max z mano na nekem popoldansko-večernem nastopu, tam je bilo okoli tri tisoč ljudi, dihali smo kot eno, z bendom smo naredili super zabavo, in ko sem prišla z odra, mi je Max zaprepadeno in navdušeno obenem rekel: »Wooow, mami, kakšen žur si naredila!« Mi je pobožalo dušo, ker je bil sin ponosen name. Smešno jima je, ker me poznata predvsem kot mamo, ki je, odkar sta se rodila, dala glasbo za ta čas malo na stran, potem pa na terenu vidita, kakšno je bilo pravzaprav moje življenje in delo, preden sta prišla v moje življenje ... Sta fascinirana nad odzivom publike na moje delo. Trenutno jima je najbolj všeč najnovejša Sijem.
Nam lahko zaupate kaj več o skladbi Sijem?!
Prelepa melodija, ganljivo besedilo sta takoj osvojila moje srce in ga pobožala. Življenje me je obrusilo s svojimi lekcijami in naučilo marsikatero življenjsko modrost. Zdaj, ko sem skozi leta vse to predelala, sem za te lekcije pravzaprav hvaležna. Vzponi, padci, trenutki sreče, razočaranj, težke preizkušnje ... skratka potrebno je bilo, da me je življenje oblikovalo ter marsikaj naučilo. Naredilo me je bolj hvaležno, skromnejšo. Mnogo bolj cenim male stvari in se jih zavedam, jih ne jemljem kot samoumevne ter znam ceniti vse, kar imam.
Kaj si želite, da poslušalci občutijo, ko prisluhnejo vaši novi glasbeni zgodbi?
Rada bi, da pesem Sijem spomni na ljubezen, ki je gonilna sila sveta in je vsepovsod okoli nas. Ljubezen nas navdihuje, da smo hvaležni, in hvaležnost povečuje našo sposobnost ljubiti. Hvaležnost nas uči, da je v vsakem izzivu tudi priložnost za rast in da je življenje neprecenljivo darilo. Zato je pomembno, da ohranjamo srce odprto za ljubezen in um odprt za hvaležnost, saj sta to ključna elementa srečnega in izpolnjujočega življenja.
Kako pa je bilo v videozgodbi prvič sodelovati z Oskarjem in Maxom?
Svoje družine ne rada pretirano izpostavljam, skrivam pa tudi ne. Ko začutim in si zaželim, da bi bili ob meni, pa si to željo izpolnim, če so oni seveda za. To so konec koncev naši spomini, ki bodo ostali za vedno. Pesem Sijem me je že na prvo poslušanje ganila do solz, tudi sinovoma je zelo všeč, in ko sem ju vprašala, ali bi sodelovala, sta bila navdušena. Snemanje kadrov z njima je bilo kratko in sladko. Mi je pa veliko ljudi reklo, da prav zasijem v kadrih, kjer sem v videospotu z njima.
Ob predstavitvi nove skladbe ste dejali, da vas je življenje obrusilo s svojimi lekcijami. Bi lahko kakšno še posebej izpostavili?
Hm, lekcij je bilo kar veliko ... na primer to, da sva z možem Dejanom postala starša, nama ni bilo dano kar samo od sebe. Imela sem precej zdravstvenih težav, in da sva dobila otroka, je bilo potrebnega veliko truda in čustvene moči. Prva nosečnost se je žal končala s spontanim splavom. Starševstvo za naju še zdaleč ni bilo samoumevno. Ogromno stvari v življenju sem si lahko ustvarila s pridnostjo, v glasbi sem uspela z ogromno vztrajnosti in določeno mero talenta. Pri nekaterih stvareh pa ni vse odvisno od truda in talenta, če lahko tako rečem. Življenje nama je dalo veliko lekcijo in hvaležna sem, da sva danes tu, kjer sva, in da imava dva zdrava sinova. Vedno bom izredno hvaležna tudi odlični ginekologinji dr. Vidi Gavrič Lovrec in ostalemu osebju UKC Maribor.
Če pa se vrnem v otroštvo ... velikokrat se nisem počutila sprejeto, zaželeno, pogosto sem se sama sebi zdela drugačna od drugih, kar sem jemala kot slabo, velikokrat sem se počutila zavrnjeno, odvečno, moja samopodoba je bila preveč odvisna od okolice. Če me okolica ni sprejela, sem mislila, da je z mano nekaj narobe. Ko zdaj razmišljam za nazaj, vidim, da verjetno ni naključje, da sem se iz sramežljive vaške deklice, ki je prišla živet v mesto in so me že sovrstniki večinoma zavračali, skozi svojo izoliranost, nedružabnost (večino otroštva in mladosti sem preživela v svoji sobi in brala in poslušala glasbo) odločila za poklic pevke in voditeljice, ki je na očeh javnosti. Kot da sem podzavestno izbrala pot, ki bi me zlomila ali pa utrdila, in da sem se bila na tak način prisiljena veliko prej kot morda v kakšnem drugem poklicu soočiti sama s seboj in svojimi strahovi. V mladosti nisem razglašala o želji po pevskem poklicu. Vsi moji sošolci iz osnovne in srednje šole so bili presenečeni nad mojo izbiro poklica, saj sem bila v razredu vedno zelo neopazna.
Od sebe sem ves čas pričakovala, zahtevala popolnost in še več. V svojih dvajsetih sem izjemno veliko delala in zato sem v nekem trenutku pregorela. Znašla sem se v situaciji, ko mi je zdravje dobesedno odpovedalo. Za nekaj dni sem obležala v postelji, ker me telo sploh ni več ubogalo. Vstati skorajda nisem mogla, niti se premikati, imela sem napade tesnobe, vrtoglavico, težko sem dihala, srce mi je nepravilno in prehitro utripalo. Osebna zdravnica mi je razložila, da je do tega prišlo zaradi preobremenjenosti, tako fizične kot psihične, in da se moram nujno takoj razbremeniti. Svetovala mi je, naj spremenim način življenja, naj uvedem redno in zdravo prehrano, se začnem ukvarjati s športom in naj si vzamem čas tudi zase in si organiziram prosti čas. Vedela sem, da je za korenito spremembo življenja treba poiskati psihične vzroke in jih odpraviti v samem bistvu, sicer se ti vzorci obnašanja samo ponavljajo in nikoli odpravijo. Zato sem osebno zdravnico prosila za napotnico k dobremu psihiatru. Napotila me je k dr. Metodi Vidmar Vengust v Celje.
Danes sem za to izkušnjo pravzaprav hvaležna, saj sem se bila primorana osredotočiti nase, sicer bi se izgubila. Imela sem kariero na vrhuncu, materialno sem bila preskrbljena, oboževana, počela sem tisto, o čemer številni le sanjarijo, a sem bila vseeno ranjena. Bila sem neizprosna, pretirano samokritična, z zelo slabo samopodobo. Spopadala sem se z izgorelostjo, ki se navzven ni videla, saj sem blestela na odrih in pred kamerami. Spominjam se, kako mi je telo od vsega tega pritiska dobesedno odpovedalo. Pošteno sem se ustrašila poprej nepoznanega stanja in sledil je trenutek resnice. Soočila sem se s svojimi strahovi in poiskala strokovno pomoč. Želela sem pomoč strokovnjaka, ki mi bo točno povedal, pri čem sem, brez pristranskosti, me naučil, kako naj si sama pomagam, in me skozi proces vodil do spoznavanja same sebe. Psihiatrinja mi je deset let enkrat mesečno skozi moje dolge odgovore na njena vprašanja pomagala najti pot do tistega dobrega v meni in čez čas sem se končno vzljubila. Skozi najine pogovore sem se naučila imeti rada samo sebe, občutno se mi je izboljšala samopodoba.
Vsaka še tako težka preizkušnja pride, ko se ti zdi, da jo najmanj potrebuješ, v bistvu pa si na koncu vesel, da si jo izkusil. Vsaj jaz sem tako čutila, ker sem na novo vzpostavila stik s svojim bistvom, z ljudmi, ki so mi bili blizu, in začela dejansko uživati sleherni dan. To, da sem šla k psihiatrinji, je ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju.
Kako pa vidite povezavo med ljubeznijo in hvaležnostjo v vašem življenju?
Ugotovila sem, da je hvaležnost kot sončni žarek na naši poti. Ko smo hvaležni, se zavedamo vseh darov, ki jih imamo v življenju, in cenimo vsak trenutek, ki nam je podarjen. Hvaležnost nas uči, da so tudi majhne stvari lahko vir velike sreče ... in ko se tega zavedamo, smo zadovoljni in zasijemo.
Ali menite, da je glasba močno orodje za izražanje čustev, kot je recimo ljubezen?
Absolutno, glasba se mi zdi najbolj univerzalen jezik ljubezni.
Veliko govoriva o glasbi, kako se je sploh začela vaša glasbena pot? Če se ne motim, je bila tu Vesela jesen ...
V tretjem letniku srednje šole (1993) sem bila po avdiciji sprejeta v skupino mladih glasbenikov na Koroškem, Rokondo kvintet, ki se je v manj kot letu dni spremenil v ansambel Rosa, kjer se je začelo kaljenje odrskega nastopanja. Z njimi sem posnela dva narodnozabavna albuma, uspešno smo sodelovali na vseh večjih festivalih narodnozabavne glasbe, veljali smo za najobetavnejšo mlado skupino. Obenem sem leta 1996 posnela tudi svoj prvi samostojni pop album s Sašem Fajonom (dance zvrsti). Leta 1997 sem prvič nastopila na Emi (z zlomljeno nogo). Jeseni 1998 se je z nastopom na festivalu Vesela jesen začela moja samostojna glasbena pot. Občinstvo me je za izvedbo skladbe Ne budi me nagradilo s prvo nagrado, istega leta sem izdala album Naj angeli te čuvajo, ki je bil prodan v zlati nakladi. Leta 1998 me je med nastopanjem opazil urednik oddaje na TV Slovenija in takrat se je na nacionalni televiziji pričela moja voditeljska kariera (ob drugih projektih sem redno vodila oddaje Po domače, Vsakdanjik in praznik, zaradi izjemne priljubljenosti so mi na TV Slovenija leta 2005 ponudili vodenje samostojne oddaje Pri Jožovcu z Natalijo v petkovem prime time terminu, ki je bila takrat najbolj gledana oddaja v zgodovini televizije. Leta 2000 me je skladba Rdeč ferrari izstrelila na mesto najbolj priljubljene izvajalke v državi, mediji so me poimenovali Natalija Nacionale, album Sonce iz srca, na katerem je izšla, je bil takoj prodan v rekordni platinasti nakladi, moji nastopi so bili razprodani več let vnaprej, v naslednjih letih smo z ekipo Matjaža Vlašiča nizali uspešnice za vse generacije drugo za drugo (Moje srce, Pravi Štajerc, Vroče ustnice, Lizika, Pravi kavboj, Angel moj in še bi lahko naštevala). Leta 2003 sem s skladbo Na pol poti zmagala na festivalu Slovenske popevke, skladba je izšla na albumu Od jutra do noči, ki je bil takoj prodan v platinasti nakladi, na njem so poleg naslovne še uspešnice Zate na Triglav, Še malo bližje. Leta 2004 sem s skladbo Cry on my shoulder postala moralna zmagovalka festivala Ema 2004, saj je občinstvo z masovnim telefonskim glasovanjem želelo, da bi nas zastopala na Evrosongu, a je strokovna komisija menila drugače. Istega leta sem posnela odmevno medijsko kampanjo za pivovarno Union. Medtem sem skrbela tudi za glasbeno izobrazbo, in sicer sem pet let redno obiskovala ure klasičnega opernega solopetja pri mag. Dušanki Simonović v velenjski Srednji glasbeni šoli Fran Korun Koželjski, leta 2005 sem posnela udaren (za nekatere celo šokanten) duet Hočeš, nočeš z velenjsko rock skupino Šank rock, ki smo ga predstavili na prireditvi Viktorji tistega leta. Leta 2006 je izšla uspešnica Dva policaja, ki je bila tudi uvodna špica v TV oddaji Pri Jožovcu z Natalijo, ki sem jo vodila na nacionalni televiziji. No, leta 2008 sem se poročila z možem Dejanom, leta 2008 so izšle uspešnice Obriši sline, Ko te zagrabi, Pozabi me, leta 2009 duet Strup z Rebeko Dremelj, skladba Ma kje si ti, duet Spomni se z Modrijani, vsa ta leta sem veliko nastopala (okoli 150 nastopov letno). Leta 2010 sem se po predstavitvi singla Ti edini na Emi 2010 posvetila materinstvu, v tem času sva z možem Dejanom Bojičem ustanovila podjetje Bumerang d.o.o., ki se ukvarja s tehnično izvedbo in opremo prireditev in je trenutno eno izmed vodilnih v Sloveniji na tem področju. Leta 2011 sem izdala pesem Zapoj Slovenija, konec tega leta posnela dva dueta s priznano virtuozno zasedbo Štajerskih 7, leta 2012 posnela skladbo Knockout, ki je navdušila tudi samega boksarskega šampiona Dejana Zavca. Njegova organizacijska ekipa me je povabila, da jo zapojem tik pred Dejanovim dvobojem konec marca v Mariboru. Jeseni 2012 je sledila še uspešnica Tvoja mama, duet z Domnom Kumrom, leta 2015 sem drugič postala mamica in se posvetila materinstvu, leta 2018 sem izdala pesmi Del mojega srca, Lepa na pogled, leta 2019 sem vodila narodnozabavni šov Volkswagen špila ter izdala produkcijsko moderno skladbo V srce, ki je bila dolgo časa najbolj predvajana slovenska skladba na radijskih postajah, istega leta sem izdala še poletni duet Čaša vina s splitsko skupino Best, ki so zapeli v slovenščini, jeseni sem po izboru bralk in bralcev revije Avenija prejela laskavi naziv femme fatale 2019.
Vsekakor ob tem ne moreva mimo vašega odmevnega nastopa na Emi pred natanko 20 leti. Kako danes gledate na skladbo Cry on my shoulder?
Bila je zanimiva, nepozabna izkušnja ... lepi spomini. Z Raayem sva se spoznala točno takrat pred 20 leti, ko sem nastopila na Emi 2004. Bil je v moji spremljevalni ekipi na odru (pa Manca Špik in Brigita Šuler tudi), takrat je pel, plesal in rapal. No, po 20 letih pa je življenje prineslo, da mi je napisal nove pesmi. Komaj čakam, da vam jih predstavim.
