Z oddajo Nedeljsko popoldne se je vrnila tudi rubrika Skrita kamera, ki jo za gledalce vsako nedeljo znova pripravljal Franci Kek. Kekova Skrita kamera letos praznuje dvajset let, saj je bila prvič za Televizijo Slovenija posneta januarja 2003, in sicer za nedeljsko oddajo TLP, kmalu pa je postala ena izmed bolj gledanih rubrik na TV Slovenija. Ali bo tako tudi tokrat, bo treba še malo počakati, nam je pa Kek že zdaj odkril nekatere zakulisne podrobnosti, pa tudi to, kaj najbolj nasmeji njega.
So ljudje enako naivni kot pred 20 leti?
Težko bi rekel, ali se je v tem pogledu kaj spremenilo. Zdi se mi, da so najbolj naivni mladi fantje in pa tisti, ki zelo pošteno zrejo na svet. Ne pričakujejo, da bi lahko kdo imel kakšno drugo namero od tistih, ki jim jih predstavlja.
Kaj se je sicer v tem času najbolj spremenilo?
Morda so ljudje nekoliko bolj zamišljeni, osredotočeni na svoje probleme. Razlika je predvsem pri mlajši generaciji, ki je nekoč zaznavala okolico, sedaj pa jih zelo veliko s slušalkami na ušesih ne sliši, kaj se dogaja okoli njih. Ali pa gledajo v svoj telefon. Tako da jih moram kdaj kar pocukati, če želim, da me opazijo.
Na kaj lahko vedno računate, da bodo nasedli?
Najbolj reagirajo, če se jim zdi, da bi jim lahko nekaj vzel. Na primer, ko bi morali nekaj plačati. Vsakič pa moram pripraviti ustrezno predzgodbo, da je potem osrednji del bolj verjeten. Na primer pri 'arabskih številkah' sem najprej omenil begunce, ki prihajajo k nam, in da je prav, da jim pomagamo, vendar do ene mere. Zdaj se morajo namreč na Jesenicah vsi učenci učiti arabske številke. Na to so mnogi reagirali, da 'kar je preveč, je pa preveč in to res ni prav'.
Kako je sploh možno, da vas kdo še ne pozna in vas takoj ne poveže s skrito kamero? Ste tudi sami presenečeni nad tem?
Ko je nekdo zatopljen v svoje zadeve in ga nekaj preseneti, se zgodi, da ne bi spoznal niti Rosvite Pesek, ki se že vrsto let vsak teden večkrat za dlje časa pojavlja na televiziji. Predvsem pa me ne poznajo mlajši, ker malo gledajo televizijo. Od starejših me prepozna približno polovica. Da posnamem 4 minute, potrebujem 4 ure, da ujamem dovolj tistih, ki me ne prepoznajo in obenem ustrezno reagirajo.
Do zdaj ste posneli okoli 160 skritih kamer, v katere ste vpletli približno 20.000 ljudi, od katerih jih je bilo približno 2.500 vključenih v končni izdelek. Zaradi česa posnetek najpogosteje izpade iz končnega izbora oziroma oddaje?
Izberemo seveda tiste, ki reagirajo na zabaven način. Približno 10 odstotkov je takšnih, ki ne dovolijo objave.
Ste bili kdaj zaradi skritih kamer tudi v nevarni situaciji? V smislu, da vas je kdo zaradi tega lovil ali hotel pretepsti?
Nikoli. Bilo je le nekajkrat, da je kdo bolj korajžno stopil proti meni, in potem sem se moral odločati, ali stopnjujem napetost ali ga umirim. Če je prehudo, je večja verjetnost, da nekdo ne bo dovolil objave, in potem nismo nič naredili.
Kaj pa je bil za vas najbolj nevaren podvig?
Ne silim v nevarnost. Ameriške in druge skrite kamere so bolj nagnjene k temu, da nekdo izzove čim burnejšo reakcijo. Jaz se z ljudmi veliko pogovarjam, zapletem jih v neko bizarno zgodbo. So bolj sociološko naravnane. Ugotavljam odnos Slovencev do tujcev, črncev, Romov, drugih verstev, koliko so pripravljeni pomagati, odnos do uradne osebe …
Od kod dobite ideje?
Od 160-ih sem si vse sam zamislil, razen za kakšnih 20 mi je kdo povedal svojo idejo, ki se je je sam spomnil ali pa je nekje videl že posneto. Glavno pa se zgodi med samim snemanjem, kjer pač reagiram na to, kar mi je ponujeno z mimoidočimi in raznimi rekviziti, ki se pojavijo v bližini.
Se vam na splošno zdi, da pri nas primanjkuje smeha?
Smeha nikoli ni preveč. Vedno je dobro težiti k še več smeha. Minuli teden sem bil na obisku v domu ostarelih in mi je prijetna gospa, učiteljica zgodovine, povedala, da je videla vse moje skrite kamere in si gre vedno, ko ji je najtežje, ogledat kakšno izmed njih. To ji pomaga.
Skrbite za smeh tudi doma?
Žena pravi, da sem precej drugačen, kot bi si kdo mislil – da doma ves čas neke vice pokam. Enkrat, ko sva šla po središču Ljubljane, naju je ustavila gospa in ji dejala: 'Joj, kako ste vi lahko srečni, pri vas se ves čas smejete.' Žena se ni strinjala.
Kdo in s čim pa je vas nazadnje najbolj nasmejal?
So trenutki, ko se v prijetni družbi smejemo stvarem, ki naslednji dan, sploh pa v neki drugi situaciji niti niso tako zelo smešne. Sicer pa vidim okoli sebe veliko smešnega. Ne da bi se temu smejal, le smešno je. Velikokrat žal še bolj kot smešno, žalostno.
S čim pa ste vi nazadnje komu zavihali kotičke ustnic navzgor?
Na tviterju kdaj spravim v obtok kakšen hec, navidezno resničnost, in me veseli, ko eni to vzamejo zares, drugi pa se muzajo. Nekakšna tviter skrita kamera.
