Joan Chandos Baez je ameriška pevka, glasbenica in aktivistka, njene značilne pesmi pa so protestne in opozarjajo na družbeno neenakost. V svoji karieri je posnela že več kot 60 albumov, njena primarna zvrst pa je folk, čeprav se je seveda vrgla tudi v druge zvrsti, tudi country in gospel. Njena glasbena pot se je začela v šestdesetih in jo je takoj izstrelila med uspešne glasbenice, prvi trije albumi, Joan Baez, Joan Baez 2 in Joan Baez in Concert pa so vsi dosegli zlato naklado. Čeprav je večino svojih pesmi napisala sama, se nikoli ni branila niti priredb in je bila ena prvih glasbenic, ki je v šestdesetih snemala tudi pesmi Boba Dylana, s katerim je bila tudi v zvezi.
Newyorško dekle
Baezova se je rodila 9. januarja 1941 na Staten Islandu v New Yorku. Njen dedek Alberto Baez se je iz Mehike v ZDA preselil 1914, oče Albert pa je rojen v Puebli v Mehiki dve leti prej, doraščal pa je v Brooklynu, kjer je bil dedek Albert pridigar in zastopnik špansko govoreče skupnosti. Tudi oče je sprva mislil po njegovi poti, a je potem študiral matematiko in fiziko in 1950 tudi doktoriral – velja tudi za soizumitelja rentgenskega mikroskopa. Mama Joan Baez, prav tako Joan, je po rodu s Škotske (1913 – 2013).
Joan Baez je bila druga od treh sester, vse so se ukvarjale s političnim aktivizmom in glasbo. Njena starejša sestra je Pauline MAden, mlajša pa Mimi Farina. Med odraščanjem je Joan zaradi mehiškega porekla na svoji koži spoznala rasizem in diskriminacijo, zato se je že na začetku svoje kariere posvetila aktivizmu. Tako ni želela nastopati v segregiranih dvoranah in je v južnih državah večinoma igrala na črnskih fakultetah.
Dela, a ne nastopa
Ker je oče delal za UNESCO, se je družina večkrat selila po ZDA, pa tudi po Evropi in celo na Bližnji vzhod, večino let odraščanja pa je vendarle prebivala v San Franciscu, kjer je 1958 maturirala. Svoj pacifizem je prvič poudarila že v srednji šoli, ko se ni hotela udeležiti vaje za zračni napad. Baezova živi v Woodsideu v Kaliforniji, kjer je do smrti živela tudi njena mama. Tam ima hiško na drevesu, kjer meditira, piše in je blizu narave. Od 2019, ko ne nastopa več, se ukvarja s slikarstvo, predlani pa so o njej posneli dokumentarec Joan Baez: Jaz sem hrup, kjer razkrije več družinskih skrivnosti, med drugim tudi to, da ju je njun oče zlorabljal.
Glasbena pot
Prvi stavek njene biografije je »Rodila sem se nadarjena«, s čimer misli svoj glas. Očetov prijatelji ji je kot mali deklici dal ukulele, na katerem se je naučila štiri akorde, dovolj, da je lahko igrala glasbo, ki jo je slišala na radiu. Njeni starši tega glasbe niso podpirali, saj so verjeli, da jo bo peljala v droge. Pri 13 letih jo je teta peljala na koncert folk glasbenika Petea Seegerja, ki jo je zelo ganil. Kmalu je začela nastopati javno z njegovim repertoarjem, prvič na kongregaciji židovske mladine v Reedwoodu v Kaliforniji. Pri 16 letih si je kupila tudi prvo Gibsonovo kitaro.
Po njeni maturi se je družina preselila v Boston, kjer je oče dobil službo na MIT. Tam je nekaj časa obiskovala univerzo in nastopala po klubih, večkrat pa je občinstvo sestavljala le njena družina in prijatelji. Potem je še z dvema prijateljema v kleti posnela album, družinski prijatelj je oblikoval ovitek, album pa je izdal Veritas Records. Pozneje je srečala tudi dve največji folk legendi, Boba Gibsona in Odetto, s katerim je nastopila na festivalu v Newportu leta 1959. Ker je nastopala bosa, je dobila vzdevek Bosonoga Madona. Nedolgo zatem je podpisala tudi resno pogodbo z Vanguardom in odklonila Columbia Records.
Preboj
Z novo založbo je 1960 izdala svoj prvi pravi album z zbirko tradicionalnih balad, bluesa in lastnih pesmi, ki se je solidno prodajal. Na njem je El Preso Numero Nueve, odpeta v španščini. Jeseni 1960 je bila že zelo iskana glasbenica. Novembra je v New Yorku razprodala Town Hall, kritiki so hvalili njen izjemni soprano, odpet z izjemno lahkoto. »Njen glas se vije lahkotno kot bala svile,« je zapisal Robert Shelton iz New York Timesa. Sledili so albumi Joan Baez 2, pa dva koncertna albuma, vsak eno leto. Tudi na drugem je bil tradicionalni material, med tem ko sta koncertna vsebovala predvsem nove pesmi. Na drugem je bila tudi njena prva pesem, ki jo je zanjo napisal Dylan, ki je bil takrat praktično neznan. Posebna čast jo je doletela 1965, ko je pristala na naslovnici Time Magazina. Šesti album, Farewell, Angelina (1965) je imel že druge inštrumente in kar nekaj je bilo Dylanovih priredb, naslednje tri albume pa je klasični skladatelj Noel Schickle opremil z orkestralno spremljavo. Svoje ime so prispevali tako klasični pesniki (Joyce, Garcia Lorca, Whitman) z besedili kot glasbeniki John Lennon, Paul McCartney, Donovan in Paul Simon.
Prvo ime šestdesetih
Leta 1968 je v Nashvillu v enem kosu posnela dva albuma: prvi, Any Day Now (1968) je imel le Dylanove priredbe, drugi, David's Album (1969) pa je zvenel v country slogu in ga je posvetila takratnemu možu Davidu Harrisu, aktivistu proti vojni v Vietnamu, ki je bil za rešetkami zaradi izogibanja naboru. Avgusta 1969 je bila del legendarnega odra v Woodstocku in hkrati z dokumentarcem leto pozneje jo je zdaj poznal cel svet. Sledile so številne lastne pesmi, Sweet Sir Galahad in Song For David. Njena prepoznavnost in politični aktivizem sta močno vplivala na ameriško popularno glasbo, svojo popularnost pa je uspešno izkoristila za družbene proteste, petje in shode za človekove pravice. Desetletje je končala z oznako najbolj vsestranske folk pevke in glasbenice. Njena prepoznavnost je segala daleč preko dosega poslušalcev folka. Od 14 albumov za Vanguard jih je 13 prišlo med 100 Billboarda, štirje pa celo med prvih 10.
Sedemdeseta in nova era
Po 11 letih z založbo, ki jo je spremljala od 1960, je zanjo posnela še Blessed Are… (1971), na tem albumu je velik hit The Night They Drove Old Dixie Down, priredbo najbolj znane pesmi skupine The Band. Naslednji, Come From the Shadows (1972) je že izšel pri A&M Records, kjer je ostala 4 leta in šest albumov. Vmes je napisala znano pesem Song of Bangladesh, ki poje o revoluciji v Bangladešu. Come from the Shadows je bil posnet v Nashvillu s kar nekaj osebnimi pesmimi kot Love Song to a Stranger in Myths. Naslednji, Where Are You Now, My Son? (1973) je imel na B strani naslovno pesem, dolgo 23 minut, ki govori o njenem obisku Hanoia v Severnem Vietnamu decembra 1972 prav v času 11-dnevnega neprekinjenega bombardiranja. 1976 je spet zamenjala založbo in posnela albuma BLlowin' Away (1977) in Honest Lullaby (1979) za CBS Records.
Naslednja desetletja
Leta 1980 je prejela častni doktorat dveh univerz za svoje dosežke, 1983 je na Grammyjih zapela Dylanovo (in verjetno vam najbolj znano) Blowin' in the Wind, ki jo je prvič odpela 20 let prej. Prav tako je začela ameriški del koncerta Live Aid 1985 v Philadelphiji. S svojo glasbo je prekrižarila cel svet, maja 1989 pa je nastopila v Bratislavi, kjer je spoznala tudi bodočega predsednika Vaclava Havla. Ta ji je lahko nosil kitaro in se je tako rešil aretacije državnih agentov. Na koncertu je pozdravila člane opozicijskega gibanja, zaradi česar so ji takoj utišali mikrofon, zato je potem 4000 poslušalcem odpela cel koncert brez njega. Pozneje jo je Havel omenil kot velik navdih za njihovo žametno revolucijo. V osemdesetih je snemala za Gold Castle, potem pa presedlala k Virginu, preden ga je 1995 kučpil EMI, zato je odšla h Guardianu. 1993 je obiskala tudi Bosno in nastopila v obleganem Sarajevu, oktobra istega leta pa še prvi koncert velikega glasbenika v nekdanjem zaporu Alcatraz. Tudi v novo tisočletje se je podala s polnim elanom in je bila stalna gostja vseh velikih festivalov po celem svetu. Ne pa tudi z novim materialom. Šele 4. aprila 2017 je izdala svojo prvo novo pesem po 1990. Na njeni Facebook strani so ljudje slišali Nasty Man, protestno pesem proti takratnemu ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki je postala viralni hit. Samo tri dno pozneje so jo končno sprejeli tudi v Dvorano slavnih Rock & Rolla. Marca leto zatem je izšel Whistle Down the Wind, njen zadnji album, ki je bil nominiran za Grammyja, ki ga je pospremila s poslovilno turnejo. Zadnjič je nastopila 28. julija 2019 v Kraljevem gledališču v Madridu. Potem pa je tako ali tako udaril Covid, zato je tudi nagrado Kennedyjevega centra za 2020 dobila šele maja 2021. Ob njej so bili še Debbie Allen, Garth Brooks, Midori in Dick Van Dyke.
Baez in Dylan
Joan Baez je Boba Dylana prvič srečala aprila 1961 v Greenwich Villageu v New Yorku. Za sabo je že imela prvi album in prijemal se je je tudi vzdevek kraljica Folka. Sprva nad urbanim kmetavzarjem Dylanom ni bila navdušena, ji je pa bila všeč ena pesem, Song to Woody, ki jo je želela posneti. Dve leti pozneje je z njim skupaj nastopala na festivalu v Newportu. V naslednjih letih sta nastopala hkrati ali vsak zase na istem odru. Pred srečanjem z njim so bile njene tipične pesmi Last Night I Had a Stragenst Dream, We Shall Overcome in cela vrsta drugih spiritualnih. Dylanove pesmi so njen repertoar obrnile proti protestom in pravici. Ko je 1965 Dylan gostoval po Angliji, sta se začela odtujevati in njun razhod je zelo težko prenesla. V aktualnem dokumentarcu Jaz sem hrup je njun zasebni odnos označila za zelo utrujajočega, da mu je sicer kasneje oprostila, a da zdaj nima več stikov z njim. Skupaj sta po razhodu sicer nastopila še mnogokrat in šla tudi na turneje. O njem je napisala vsaj tri pesmi, prvo 1972 z naslovom To Bobby.
Baez in drugi
Oktobra 1967 so jo skupaj z mamo in 70 drugimi ženskami aretirali v Oaklandu v Kaliforniji pred kasarno, ko so blokirali vhod novim nabornikom. V zaporu v Santa Riti je spoznala Davida Harrisa in po izpustitvi sta se začela dobivati. Baezova se je preselila v njegovo protestniško komuno na hribih nad Stanfordom in po treh mesecih sta se odločila, da se poročita, kar sta storila 26. marca 1968 in se vselila v nov dom v hribih nad Los Altosom, kjer sta imela ogromno posestvo z vrtovi. Kmalu zatem so Harrisa vpoklicali in ker se ni odzval, so ga julija 1969 aretirali. Baezova, že visoko noseča, je potem javno protestirala za njegovo izpustitev. Njun sin Gabriel se je rodil 2. decembra 1969, Harrisa pa so izpustili po 15 mesecih zapora. Samo tri mesece pozneje sta se tudi razšla in uradno ličila 1973. Baezova je v avtobiografiji zapisala, da je ustvarjena, da živi sama. Sta pa oba ostala v dobrih odnosih. Gabriel je tudi sam glasbenik, njegova hčerka Jasmine pa je tudi sama nekaj časa pela z babico Joan.
Človek z jabolkom
V zgodnjih osemdesetih je bila par tudi s Stevom Jobsom, soustanoviteljem Appla. Jobs je bil desetletje in pol mlajši od nje in je celo razmišljal, da bi se poročil z njo, a sama je bila že čez 40 in bi mu težko dala otroke. Omenila ga je v svojih spominih 1987 in je tudi nastopila na spominski slovesnosti ob njegovi smrti 2011. Vedno je s spoštovanjem govorila o njem. Tudi ko nista več bila par, sta ostala prijatelja, obiskala ga je mesec pred njegovo smrtjo.
Vseprisotna v družbi
Leta 1956 je še kot najstnica prvič poslušala Martina Lutherja Kinga in njegov govor o nenasilju, človekovih pravicah in družbenih spremembah, ki ji je priklical solze v oči. Nekaj let pozneje sta postala prijatelja in Baezova je prisostvovala na mnogih njegovih demonstracijah. Z njo je povezana tudi pesem We Shall Overcome, himna za človekove pravice, ko je je napisal Pete Seeger in jo je pogosto pela. V naslednjih letih je bila tudi zelo glasna nasprotnica vojne v Vietnamu, 1964 pa je ustanovila inštitut, danes znan kot Osrednji center za nenasilje. Nasprotovala je tudi smrtni kazni in večkrat igrala pred zapori, kjer je bila ta izvršena. Tudi pravice LGBT so bile v njeni domeni, 2009 je podprla proteste v Iranu, bila je okoljevarstvenica. In seveda, 2003 je protestirala proti ameriški invaziji v Iraku in se udeležila kar nekaj protestov v Ameriki.
Čeprav se je večino življenja izogibala politiki, je februarja 2008 javno podprla Baracka Obamo pri njegovi kandidaturi za ameriškega predsednika, menda jo je spominjal na M.L. Kinga, pozneje pa je izrazila razočaranje, ker bi lahko storil več za reči, za katere se je zavzemala. In še ni konec – julija 2019 je podprla gibanje za katalonsko neodvisnost in v zaporu obiskala predsednika katalonskega parlamenta, Carmea Forcadella.
In še nagrade
Leta 2003 je prejela nagrado Johna Steinbecka za aktivizem za človekove pravice, 2007 je dobila Grammyja za življenjsko delo, ob 50-letnici delovanja jo je počastil tudi Amnesty International, tako da je po njej poimenoval nagrado za izredne dosežke v globalnem boju za človekove pravice. Prva nagrada je pripadla njej, podeljujejo pa jo umetnikom. 2023 jo je Rolling Stone uvrstil na 189. mesto lestvice 200 največjih pevcev in pevk vseh časov. Joan Baez jih šteje 84. Čeprav ne nastopa več, je eno največjih glasbenih (pa tudi družbenih) imen prebujajoče se družbe šestdesetih.
