Kaj boljšega si lahko nekdo, ki z ustvarjanjem vstane in gre spat, zaželi za še eno krono svojega delovanja? Koncert, kjer se bo sprehodil skozi vse svoje delo in ki bo hkrati tudi drugačno doživetje za tiste, ki bodo dogodek spremljali v živo.
Ime tega simpatičnega in energije polnega možakarja, ki je dopolnil 75 let (in bi mu jih zlahka pripisali 20 manj), večina povezuje z njegovim ustvarjanjem elektronske glasbe, prav v obdobju, ko so se sintetizatorji prebili v ospredje. Seveda pa se je Kralj sprehajal in risal po tipkah tudi mnogo let pred tem.
»Svojo prvo skupino sem imel pri 15 letih, od tod šestdeset let.«
Kralja smo izdatno predstavili že lani, ko je imel v kinu Šiška koncert ob izidu novega albuma Paralel Mirror, ki velja za pionirsko delo na področju elektronske glasbe na našem področju. Zanj pravijo, da je bil slovenski in jugoslovanski Jean Michel Jarre, čeprav je za Francoza slišal šele pozneje po naključju, ko mu je novinarka Neva Železnik rekla, da je njegova glasba zveni kot Jean-Michel-Jarre. S Francoskim velikanom sta se potem dejansko srečala 2016 v Stožicah.
Kakorkoli, ti stroji so potem postali njegova strast in njegov domači prostor za ustvarjanje je premajhen za vse vrste tipk, ki pri ljudeh, kakršen je Miha, pomenijo tudi zbirateljsko plat. Tudi zato, ker sva se dobila v mojem »placu«, ki ima podobno filozofijo, mu je pogled med najinim pogovorom ves čas uhajal na mojo zbirko sintetizatorjev, za katero je pravzaprav delno kriv prav on. Kot mulc sem se zaljubil v pesem, ki sem jo slišal med počasnimi posnetki poletov v Planici in ob Jarrovem Equinoqu je bil to moj prvi izlet v ustvarjanje glasbe. Režiser Stane Škodlar z RTV je v iskanju glasbe, ki bi dvignila vzdušje prenosa, je izbral prav Andromedo in rojena je bila legenda, ki so jo kar 15 let uporabljali za podlago pri skokih, več pa si lahko o tem ogledate v dokumentarcu Električne sanje (20918) na MMC RTV.
Seveda bi delali krivico, če bi se osredotočili le na elektroniko. Med njegove najbolj znane pesmi sodi ponarodela Sava šumi, ki jo je izvajala njegova skupina Dekameroni. Miha je napisal tako glasbo kot postavil osnovo besedila, ki ga je dokončal drugi član skupine Srečko Čož. Pri Dekameronih je igral od 1969 do 1972, naslednja zasedba je bila skupina Prah s Sezona senc, Urška in uspešnico, Halo Nataša, ki je 1980 na slovenski popevki drugo nagrado občinstva. Del Prahovcev je potem šel naprej kot Hazard, Miha pa se je posvetil solo karieri in postal pionir elektronike glasbe in tudi glasbe osemdesetih, med klasičnim repertoarjem tega obdobja najdemo Zemlja kliče S.O.S.
Ampak ja, elektronska glasba, od albuma Andromeda, ki je izšel leta 1980 pri beograjski založbi RTB, ker se je v Sloveniji takrat nekdo zbal njegove konkurence. Leta 1982 je izšel drugi album Odyssey, 1985 pa tretji, Electric Dreams. Ob svoji elektroniki je podpisan pod številne glasbene podlage za televizijske oddaje, pisal pa je tudi za druge. 1982 je na slovenski popevki dobil nagrado strokovne žirije za skladbo Robot.
Do naslednjega albuma njegove elektronske genese je moralo miniti skoraj 40 let, kar se je lani na spektaklu v kinu Šiška pokazalo kot igra usode. Medtem ko so se pionirji njegove dobe kot je Jarre, izpeli v neprestanem ponavljanju, je Kralj »počakal« 40 let, da mu je, če rečemo malce prosto, dorasla tehnika. Koncert (in koncerte) spremljajo tudi projekcije in igra z laserji in svetlobnimi učinki, tako da doživljanje te ambientalne glasbe ni le užitek za ušesa, pač pa tudi za oči.
In zdaj, ko se je obrnilo 60 let, sledi koncert, ki bo 6. decembra na Miklavžev večer v Domu španskih Borcev v Ljubljani. Tam bo Kralj preigral svoj bogat opus popularne in elektronske glasbe s številnimi gosti, imena več pomenijo poznavalcem glasbe in tistim starejšim in so vsa skrivnost, ali bolje rečeno presenečenje. Moji zapiski po najinem pogovoru so prečrtani in pripisani »Pa ne tega napisat, naj ostane presenečenje«. Vsekakor lahko računamo na številne slovenske legende iz časov od začetka njegove glasbene poti. Vstopnica je 30 evrov, z maestrom pa sva našla ugotovitev, da ni klasičen koncert, pač pa bolj party, saj bodo gostje tudi postreženi.
Pred časom sva imela tudi debato o umetni inteligenci, ki je prodrla tudi v glasbene vode in tako kot večini ustvarjalcev glasbe je, potem ko sem mu predstavil »izdelke«, vse »padlo dol«. Ampak še vedno bo zadnja beseda uho in glava človeka. Četudi je AI kot »keks« napisal tudi pesmico Kralj je kralj. Miha Kralj, King, se seveda še ne bo ustavil. Njegova energija je prisotna tako v pogovoru kot sami fizični podobi. Ni tipičen tričetrt stoletnik. Ogromno prehodi, še vedno trenira karate. »Čaka me izpit za 2. Dan,« (drugi nivo črnega pasu) je povedal in meni, ki sem četrt stoletja mlajša lenoba, vzbudil slabo vest.
Kar pa se glasbenega ustvarjanja tiče – Miha Kralj se ne ustavlja. Pripravlja peti album, za katerega še ni povsem prepričan, v katero smer ga bo zapeljal, a bo. Navdih pride iz najrazličnejših smeri, do takrat pa še enkrat – vabljeni vsi na 60 let Kraljeve glasbe. Takih kot je on, ne delajo več.
