Severno irski glasbenik Gary Moore je konec šestdesetih igral v različnih skupinah in v sedemdesetih začel solo kariero, njegova najbolj znana pesem pa Parisienne Walkways. V osemdesetih je iz bluesa presedlal na rock in heavy metal, v devetdesetih pa se je vrnil k svojim koreninam z najbolj uspešnim albumom svoje kariere, Still Got the Blues.
Glasbenik iz plenic
Robert William Gary Moore se je rodil v Belfastu 4. aprila 1952. Mama Winnie je bila gospodinja, oče Robert Moore pa je upravljal plesno dvorano v Hollywoodu, mestecu ob Belfastu. Gary Moore je imel še štiri brate in sestre, večkrat pa je kot majhen deček zapel pesem na odru z očetovo skupino. Tam se mu je glasbazarila globoko pod kožo. Ko je dopolnil deset let, mu je oče kupil prvo akustično kitaro. Kot zanimivost omenimo, da je bil Gary Moore levičar, a je vrat kitare vseeno držal na levo kot desničarji. Nedolgo zatem je ustanovil svojo prvo skupino, The Beat Boys, ki so v glavnem igrali glasbo Beatlov. Naslednji lokalni bendi so bili Platform Three in The Method. V tem času je spoznal tudi kitarista Roryja Gallagherja, ki je nastopal na istih koncertih kot on. Leta 1968, ko mu je bilo 16 let, je zapustil Belfast in se preselil v Dublin prav v času, ko so se na Severni Irski začeli nemiri. Leto zatem sta se razšla tudi njegova starša.
Skid Row, tisti prvi
Po selitvi v Dublin se je Moore pridružil irski blues rock skupini Skid Row, kjer je je pel Phil Lynott. Z Mooreom sta postala prijatelja in stanovala skupaj v južnem Dublinu. Ko je Lynott zbolel in je bil nekaj časa odsoten, ga je vodja skupine, basist Brush Shiels postavili pred vrata. Skid Row je 1970 podpisal pogodbo s CBS in izdal debitantski album Skid, ki je prišel na 30. mesto britanskih lestvic. 1971 so izdali še album 34 ur in nastopali kot predskupina Allman Brothers. Čez nekaj časa je Moore postal naveličan z omejitvami v skupini in se odločil podati na samostojno pot. V spominih je napisal: »Skid Row je bil 'kar nekaj', nimam prijetnih spominov, v tem času sem bil precej razdvojen, kaj naj sploh počnem.«
Tu nastopi še ena zanimiva zgodba, frontman ameriške heavy metal skupine Skid Row, Sebastian Bach, je nekoč omenil, da mu je Moore prodal pravico za ime 1987 za 35 tisoč dolarjev. To je 2012 zanikal Shiels, prav tako Rachel Bolan, basist ameriške skupine.
Epizode s Thin Lizzy
Po odhodu iz Skid Rowa je Phil Lynott ustanovil hard rock skupino Thin Lizzy. Po slovesu takratnega kitarista Erica Bella, je Lynott za zaključek turneje na začetku leta 1974 poklical na pomoč Moorea, ta pa je potem z njimi napisal in posnel tudi tri pesmi, med drugim Still in Love with You. Moore se je poslovil aprila 1974 in čeprav je užival v času, ko je bil del skupine, je menil, da okolje ni dobro zanj. »Po nekaj mesecih sem prav pretiraval, ves čas sem popival in se zadeval.«
K Thin Lizzy se je vrnil 1977, ko si je v času ameriške turneje kitarist Brian Robertson med pretepom v baru poškodoval roko. Po turneji je Lynott svojega prijatelja prosil, da bi postal stalni član, a je Moore odklonil. Robertson se je potem vrnil v skupino in jo zapustil 1978 in še enkrat več je vskočil Gary Moore, ki je z njimi posnel tudi album Black Rose: A Rock Legend, ki je izšel 1979. Moore je čez noč zaprl vrata za Thin Lizzy julija 1979 sredi nove turneje, saj je imel dovolj tega, da so vsi člani skupine na koncertih zadeti, kar je vplivalo tudi na izvedbo. »Morda je ni bilo prav, da sem kar tako odšel, lahko bi naredil drugače, a preprosto sem moral oditi.« Thin Lizzy so se razpustili 1983 in Moore je bil takrat nekajkrat gost na poslovilni turneji. Po Lynottovi smrti januarja 1986 je še enkrat zaigral s preostalimi člani na dobrodelnem koncertu Self Aid v Dublinu istega leta in 2005, ko so v Dublinu postavili spomenik Philu Lynottu.
Sam svoj mojster
Leta 1973 je Moore izdal samostojni prvenec Grinding Stone, podpisan kot The Gary Moore Band. Mešanica med bluesom, rockom in jazzom je bil komercialni polom, Moore pa še vedno ni vedel, v katero glasbeno zvrst bi se usmeril. Med obdobjem, ko ni igral za Thin Lizzy, je izdal prvi pravi solo album Back on the Streets (1978), z njega pa je singl Parisienne Walkways z Lynottom kot pevcem in na bas kitari. Pesem je prišla na osmo mesto britanskih lestvic in velja za njegovo najbolj znano pesem. Po dokončnem slovesu od Thin Lizzy se je Gary Moore 1979 preselil v Los Angeles, kjer je podpisal novo pogodbo z Jet Records in posnel album Dirty Fingers, ki pa ni izšel in je dal mesto bolj radijsko orientiranemu G-Force (1980) istoimenske zasedbe pod vodstvom Moorea. Dirty Fingers je potem izšel 1983, najprej na Japonskem, leto zatem pa še drugod po svetu.
Iz Los Angelesa se je v začetku osemdesetih vrnil v London in tam podpisal z založbo Virgin ter izdal svoj drugi solo album Corridors of Power (1982). Čeprav ni bil ne vem kako uspešen, pa je bil prvi, na katerem je Moore sam odpel pesmi in tudi prvi, ki je prišel na ameriško lestvico albumov Billboard 200. Album je plul v rockovskih vodah z navdihom skupin kot sta Journey in REO Speedwagon, na njem pa so sodelovali tudi nekdanji bobnar Depp Purple, Ian Paice, basist Whitesnake, Neil Murray in klaviaturist Tommy Eyre. Na podporni turneji je ob Mooreu pel tudi John Sloman iz Uriah Heep in UFO.
Bolj trdo, bolj težko
Leta 1984 je Moore izdal album Victims of the Future, ki je prinesel še en slogovni obrat, tokrat proti hard rocku in heavy metalu. Leto pozneje je prišel peti solo album, Run for Cover, na katerem sta z vokalom gostovala tudi Phill Lynott in Glenn Hughes (med drugim je pel pri Deep Purple in za kratko tudi pri Black Sabbath). Moore in Lynott sta skupaj zapela hit Out in the Fields, ki je prišel med prvih pet tako na Irskem kot v Angliji. Po Lynottovi smrti januarja 1986 je Moore naslednji album Wild Frontier posvetil svojemu umrlemu prijatelju (Lynott je umrl zaradi sepse kot težak uživalec heroina). Album je bil mešanica keltske ljudske glasbe, bluesa in rocka in zelo uspešen, najbolj znana pesem pa je Over the Hills and Far Away (med drugim so jo priredili tudi Nightwish). Osemdeseta je Moore zaključil še z albumom After the War (1989), ki je bil precej uspešen v Nemčiji in na Švedskem. Moore je v tem času doživel krizo glasbene identitete in nekdanjemu kitaristu Thin Lizzy, Ericu Bellu, omenil, da je poslušal svoje albume in da so »največji kup dreka«, ki jih je kdaj slišal.
Nazaj na začetek
In potem je 1990 prišel album Still Got the Blues in vrnitev k njegovim koreninam, na albumu pa so sodelovali še Albert King, Albert Collins in George Harrison. Idejo za album je Moore dobil na turneji After the War, kjer je v garderobi za sprostitev preigraval blues in nekega večera mu je basist Bob Daisley (nekdanji član Black Sabbath) predlagal, da posname cel album bluesa. Album je prinesel tudi spremembo garderobe in Moore ni bil več videti kot »načičkan predstavnik« glam rocka, pač pa resen glasbenik v obleki, svoje oboževalce pa je obvestil, da je spremenjen in da je to nekaj novega, pritegnil pa je tudi nove. Na koncu je Still Got the Blues postal njegov najbolj uspešni album, po svetu so prodali več kot tri milijone izvodov, naslovna pesem pa je bila tudi edina njegova, ki je prišla na Billboardovih vročih 100 v ZDA. Za turnejo je Moore zbral novo zasedbo, ki je imela ime The Midnight Blues Band, v njem je igral tudi nekdanji kitarist The Kinks, Andy Pyle. Leta 1992 je Moore izdal še en uspešen album, After Hours, ki je s četrtim mestom njegov najviše uvrščen album na britanskih lestvicah.1995 izdani Blues for Greeny je Moore posvetil svojemu prijatelju in mentorju Petru Greenu, ustanovnemu članu Fleetwood Mac. 1997 in 1999 je na albumih Dark Days in Paradise in A Different Beat eksperimentiral z elektronsko glasbo, k bluesu pa se je spet vrnil 2001 z Back to the Blues in 2004 z Power of the Blues. Sledili so Old New Ballads Blues (2006), Close as You Get (2007) in zadnji Bad for You Baby (2008). Pred smrtjo je delal na novem albumu s keltsko glasbo, ki pa ni bil končan, nekaj od pesmi pa se je znašlo na živem albumi Live at Montreux 2010. Še nekaj neizdanih pesmi je 2021 izšlo na albumu How Blue Can You Get.
Vedno na voljo
Leta 1975 je bil Moore tudi član jazz fusion zasedbe Colosseum II in z njimi posnel tri albume, preden je odšel k Thin Lizzy, v Los Angelesu pa je ustanovil tudi skupino G-Force, ki je 1980 izdala en album in na bila predskupina turneje Whitesnake. Po razpadu G-Force istega leta je Moore igral tudi za Grega Lakea in z njim posnel dva albuma. Moore bi 1982 moral postati kitarist Whitesnake, a je David Coverdale potem zaradi sprememb v delovanju vse skupaj odpovedal. 1993 in 1994 je imel skupni projekt z nekdanjima članoma Cream, Jackom Bruceom in Gingerjem Bakerjem kot trio BBM. Leta 2002 je sodeloval z basistom Skunk Anansie, Cassom Lewisom in bobnarjem Primal Scream, Darrinom Mooneyem v projektu Scars z enim izdanim albumom. V svoji karieri je sodeloval z velikani kot so Andrew Lloyd Weber, Gary Boyle, B. B. King, George Harrison, The Traveling Wilburys in The Beach Boys.
Pestro privatno življenje
Sredi sedemdesetih se je Gary Moore zapletel v pretep, ki mu je na obrazu pustil brazgotine. Moore je bil s punco v enem od lokalu v londonskem Camdenu, ko sta dva gosta začela govoriti, kaj bi počela z njegovo spremljevalko. Ko se je Moore soočil z njima, je eden od njiju razbil steklenico na pultu in ga z njo porezal po obrazu. Eric Bell se je pozneje spominjal: »Ta dogodek ga je spremenil. Ogromno nakopičene jeze in čustev je potem prišlo na dan z njegovim igranjem, pa tudi na druge načine. Zelo težko si je opomogel od tega.« V osemdesetih je Moore brazgotine skrival tako, da je gledal dol ali pa bil fotografiran od daleč.
S prvo ženo Kerry je bil poročen od 1985 do 1993, rodila sta se jima sinova Jack (ki je tudi glasbenik) in Gus. Garry je imel potem v zvezi z Jo Rendle hčerko Lily in iz druge zveze še eno, Saoirse.
Smrt v spanju
Gary Moore jeumrl v zgodnjih jutranjih urah 6. februarja 2011 zaradi infarkta, ki ga je doživel v spanju. Star je bil 58 let. V tem času je bil na počitnicah s svojo takratno spremljevalko v hotelu v Esteponi v španski Andaluziji. Mediji so poročali, da je bila odpoved srca posledica alkohola v krvi, ki je bil kar 0,38 % (0,40 % velja običajno za smrtno količino). Kot je zapisal glasbeni novinar Mick Wall, je imel Moore v zadnjih letih svojega življenja hude težave z alkoholom. Moorea so pokopali v ozkem krogu v Rottingdeanu v Brightonu na južni obali Anglije.
Greeny
Z njim je povezana tudi legendarna kitara Gibson Les Paul, letnik 1959, ki mu jo je prodal Peter Green za 100 funtov. Moore ji je dal vzdevek Greeny in je imela nenavaden zven zaradi obrnjenih prečk. Moore jo je uporabljal vse do 2006, ko jo je prodal za 1,2 milijona dolarjev. Prodati jo je moral, ker je imel dolg zaradi neodigranih koncertov zaradi poškodbe roke, česar zavarovalnica ni krila. To isto kitaro so igrali tudi Jimi Hendrix, pa Jeff Beck in Rory Gallagher. Kitarjo je 2014 kupil Kirk Hammett iz Metallice za 2 milijona dolarjev. Moore je bil znan po svoji čemernosti in sitnosti in je bilo zelo težko delati z njim in je bil pogosto zelo kritičen, če ne celo destruktiven do svoje glasbe. Z Still Got the Blues je potegnil črto pod rockerska osemdeseta in se od tega obdobja večkrat tudi distanciral.
