V skoraj 40-letni karieri je posnel 14 studijskih albumov, nekaj pesmi pa je izdal le na malih ploščah in jih potem zbral na kompilacijah. Spadal je v t.u. Genovsko šolo, skupini glasbenikov, ki je do temeljev spremenila italijansko pop glasbo, besedila njegovih pesmi obravnavajo v šolah, kakovost besedil in njegova popularnost pa sta poskrbela, da je po smrti po sebi dobil poimenovane številne ulice, trge, parke, knjižnice in šole. V njegovih delih se prepletajo tako anarhistične kot pacifistične ideje, zelo veliko pa je dal na ohranitev ligurijskega jezika.
Deček iz Genove
Fabrizio De Andre seje rodil 18. februarja 1940 v Pegliju, predmestju Genove. Oba starša sta bila iz Piemonta in sta se vsak zase preselila v Ligurijo.Njegov oče Giuseppe je diplomiral iz filozofije in vodil tehnični inštitut v Sampierdareni, po drugi svetovni vojni pa je postal podžupan Genove. Mama Luigia je na drugi strani izhajala iz bogate vinogradniške družine.
Takoj po rojstvu je družina med bombardiranjem Genove ostala brez doma, zato je oče na podeželju kupil zavetišče, kjer sta Fabrizio in mama živeli z drugimi razseljenci, sam pa je ostajal v mestu in vodil Tehnični inštitut vse do 1944, ko so ga iskali nacisti, ker je skrival svoje židovske študente. Po vojni se je družina vrnila v mesto, kjer je Fabrizio obiskoval osnovno šolo, ki so jo vodile nune. Potem se je preselil v državno šolo, njegovo razmišljanje izven okvirjev je preprečevalo, da bi normalno sobival s sošolci, sploh pa učitelji. Zaradi tega je potem šolo obiskoval na Inštituciji Arecco, ki so jo vodili Jezuiti, kjer je doživel spolno nadlegovanje. Da bi vse skupaj prikrili, ga je vodstvo izključilo, njegov oče, ki je bil podžupan in del genovske opozicije, pa je dosegel, da so uvedli preiskavo in namesto Fabrizia je letel duhovnik.
Svojeglav otrok
Konec 1956 je Fabrizio začel obiskovati srednjo šolo Cristoforo Colombo, kjer je takoj postal velik med sošolci, na drugi strani pa se je šel vojno s profesorji, še posebej z učiteljem literature. Po končani srednji šoli se je zaradi odnosa z očetom odselil od doma in na genovski univerzi obiskoval predavanja iz literature in medicine, preden se je odločil, da bo tako kot starejši brat Mauro postal odvetnik. V tem času je Fabrizio De Andre začel tudi popivati, samo šest izpitov pred diplomo pa je študij obesil na klin in zahvaljujoč prvim kontaktom v glasbi, odšel po drugi poti – postal bo glasbenik.
Namesto študentskega življenja
V teh letih je živel divje življenje s prijatelji iz vseh kulturnih in socialnih okolij in potoval. Od 1960 do 1961 je živel s prostitutko, skupaj s prijateljem z otroštva, igralcem Paolom Villaggiom, pa je opravljal različna dela in poletja kot glasbenik preživljal na križarkah. Nekajkrat je nastopil celo s Silviom Berlusconijem, ki je v tem času prav tako igral na ladjah. De Andre je bil zelo eksotičen lik, načitan intelektualec liberalnih nazorov se je po branju Stimerjevega filozofskega dela Ego in njegova lastnina deklariral kot anarhist individualist. Anarhistične ideje so postale del njegovega vsakdana in 1957 se je pridružil Italijanski anarhistični federaciji. Poleti 1960 je na besedilo Clelie Petracchi, zložil svojo prvo pesem, La ballata del Miche. Leto pozneje je spoznal Enrico Rignon, sedem let starejše dekle iz ene najbolj premožnih genovskih družin. Po nekaj mesecih druženja, ko je zanosila, je postala njegova prva žena. 1962 se jima je rodil sin Cristiano. Zakon je šel narazen sredi sedemdesetih. Rojstvo sina Cristiana je 22-letnega Fabrizia prisililo, da si je našel reden vir dohodka in postal je podravnatelj v zasebni šoli njegovega očeta.
Glasbeni začetki
Oktobra 1961 je založba Karim (katere solastnik je bil tudi njegov oče) izdala njegovo prvo malo ploščo s pesmima Nuvole barroche in E fu la notte, maja 1963 pa je prvič nastopil tudi na televiziji. V naslednjih letih, ko je pustil službo v šoli, je De Andre postal priznan glasbenik in zadržana oseba, v svoja dela je vključeval različne teme in se navduševal nad francoskimi kantavtorji. 1964 je posnel pesem Canzone di Marinella, ki je prinesla velik odziv v Italiji, sploh ko jo je tri leta kasneje priredila Mina. 1966 je posnel dva singla, La canzone dell'amore perduto in Amore che vieni, amore che vai in prav ti dve mali plošči sta mu odprli pot navzgor. Njegove plošče so se znašle v vseh glasbenih trgovinah, konec 1966 pa tudi prvi mali album Tutto Fabrizio De Andre. Italijanskega kantavtorja bi lahko primerjali z našimi Iztokom Mlakarjem, Tomažem Pengovom in drugimi. Njegov prvi veliki album je izšel 1967.
Med eksistencializmom in protestom
Leta med 1968 in 1973 so bila najbolj dobičkonosna zanj. Začel je serijo konceptnih albumov s Tutti morimmo a stento in ga posnel tudi v angleščini, a ga ni izdal, narejena je bila ena kopija, ki je danes v zasebni zbirki z neprecenljivo vrednostjo. V tem obdobju je začel delati tudi z drugimi glasbeniki; k založbi Bluebell je povabil Ricchi e Poveri, a direktor Antonio Casetta ni bil zainteresiran, za New Trolls, skupino iz Genove, je napisal večino besedil za njihov album.
Po Tutti morimmo a stento je sledil La buona novella, kjer interpretiral človeški del Jezusa in njegovo zlorabo s strani cerkve z namenom pridobivanja moči. Na albumu je tudi nekaj gostov, med drugimi I Quelli. De Andre je mnogo pozneje ta album označil za njegovo najboljše delo. V naslednjih letih je sledilo še več albumov, ki so, globoki in intelektualni in prežeti s provokacijami njegovih življenjskih nazorov, večinoma ušli vsakdanjemu poslušalcu. Sploh Storia di un impiegato (1973) z močnim političnim ozadjem, na katerem je De Andre sodeloval z mladim glasbenikom, Nicolo Piovanijem, ki je v tem času že pisal tudi filmsko glasbo (pozneje, 1999 je dobil Oskarja za glasbo v filmu Življenje je lepo). Publika se je tudi na ta album odzvala negativno, šele desetletja pozneje so kritiki postali enotni, da je to z naskokom najboljše delo De Andrea.
Kriza in nastopi v živo
Album sovpada z ločevanjem od prve žene in novo zvezo z Roberto, ki je trajala dve leti in jo je opisal v pesmi Giugno ’73. Med snemanjem novega albuma Canzoni je v sosednjem studiu svoj album snemala tudi Dori Ghezzi. To je bil začetek dolgoletne skupne življenjske poti, ki se je šele 15 let pozneje, 1989, nadgradila s poroko med dvema velikima italijanskima glasbenikoma. V teh letih je De Andre, presenetljivo, začel z živimi nastopi. Neutrudni perfekcionist v studiu nikoli ni našel poguma, da bi premagal sramežljivost pred publiko. Fabrizio De Andre, z vzdevkom Faber, je prvič nastopil marca 1975 v živo v znani diskoteki Bussola, potem ko je njen menedžer ponudbo za nastop zviševal vse od prvega kontakta 1974. De Andre je nastopal z dvema članoma New Trols, 1976 pa sta se jim na turneji pridružil še klaviaturist in violinist. Tremo je premagal šele mnoga leta pozneje, njegovi prvi koncerti so potekali v temi, sam pa je bil prepojen z viskijem.
De Andre, sporna oseba
Skoraj celo desetletje od 1969 do 1979 sta De Andrea zaradi njegovih nazorov obiskovali italijanska policija in tajna služba in čeprav niso našli neposredne povezave z anarhističnimi skupinami, so ga še naprej budno spremljali, nakup posestva na podeželju pa interpretirali kot azil za skrajne levičarje, v nekem trenutku so ga celo označili, da vohuni za Kitajce. De Andre sam se ni kaj veliko ubadal s politiko, razen občasnih finančnih podpor kot je bila naročnina na A/Rivista Anarchica, anarhistični mesečnik.
Leta 1975 je spisal nov album Volume VIII, ki so ga nekateri kritiki prav tako označili za poskus subtilnega miniranja družbe, na njem pa je avtobiografska pesem Amico fragile, zadnja, ki je izključno njegovo leto. 1978 se je z albumom Rimini začela dolgoletna skupna pot z debitantom iz Verone Massimom Bubolo. Pesmi so postale bolj lahkotne in se ukvarjajo z aktualnimi temami kot so študentski protesti v Coda di lupo, splavu v Rimini in homoseksualnostjo v Andrea, eni njegovih najbolj znanih pesmi. Na albumu se De Andre tudi prvič podaja v etnične zvokovne vode.
Ugrabljeni glasbenik
V drugi polovici sedemdesetih se je z Dori Ghezzi ustalil na posestvu na Sardiniji, z Dori sta pričakovala rojstvo hčerke Luise Vittorie, znane kot Luvi. Zvečer 27. avgusta 1979 so oba ugrabili anonimni ugrabitelji in ju držali v ujetništvu na pobočju Mount Lerna pri Pattadi na Siciliji. Tam sta bila zadrževana dolge štiri mesece, Dori so izpustili 21. decembra ob 11. uri zvečer, Fabrizia pa 3 ure pozneje, potem ko je njegov oče plačal 550 milijonov lir odkupnine. V medijih je bilo veliko ugibanj in lažnih informacij, tudi to, da so ju ugrabile Rdeče brigade, pa vse do tega, da je De Andre ugrabitev zrežiral sam. »Žal mi je za ugrabitelje, jaz sem se rešil, oni se ne bodo nikoli,« je dejal. Potem je nekaj mesece pozneje zgodbo o ugrabitvi prodal reviji Gente, kjer je izšla v petih nadaljevanjih od februarja 1980 naprej. De Andre je povedal, da sta bila z Dori ves čas brez prevez in nista bila zvezana, pozneje pa je omenil, da se ga je s svojimi ugrabitelji tudi večkrat popival in debatiral o politiki.
Izkušnja ugrabitve je prinesla novo realnost in povezanost s Sardinijci, ki jim je posvetil kar nekaj pesmi. Na sojenju je De Andre odpustil svojim ječarjem, ne pa tudi naročnikom ugrabitve, med katerimi so bili nekateri zelo premožni ljudje, veterinar iz Toskane in svetnik s Sardinije, vsi člani Komunistične partije Italije. Slednji so dobili precej nižjo kazen zaradi sodelovanja s sodiščem kot dejanski ugrabitelji, med katerimi je bil preprost pastir s Sardinije, ki je bil obsojen kar na 25 let kazni.
Osemdeseta do devetdesetih in do večnosti
Leta 1982 je ustanovil svojo založbo, Fado (Fabrizio Dori), ki je izdajala njegovo glasbo, glasbo Dori Ghezzi, Massima Bubole in skupine Tempi Duri, v kateri je igral njegov sin Cristiano. 1984 je v sodelovanju z Maurom Paganijem izšel album Creuza de ma, posvečen sredozemski resničnosti in zapet v genovskem jeziku. Album pomeni tudi končni zasuk k genovski glasbi in jeziku. Pagani je ob 20-letnici izida album posnel še enkrat sam kot posvetilo peti obletnici smrti De Andrea. 1985 je napisal besedilo za Faccia di cane, ki so jo v Sanremu zapeli New Trolls, vendar na njegovo želji ni bil uradno podpisan. Istega leta je umrl tudi njegov oče Giuseppe, De Andre pa se je zaradi obljube malo pred smrtjo - odpovedal alkoholu – ne pa tudi cigaretam. 1990 je izšel album Le nuvole, s katerim se je delno vrnil k svojemu tipičnemu glasbenemu stilu, ni pa pozabil niti na narečja in etnične skupine. Pozabil ni niti na aktualne teme in politiko. Konceptni album Anime salve (1996) je tudi njegova zadnja mojstrovina in njegova glasbena oporoka. Na njem je vodilna nit idealna pot v osamljenost in marginalizacijo, s temami tegob obrobnih skupin in rasizma. Znana pesem je Smisurata preghiera, ki govori o represiji večine nad manjšino. Zanjo mu je julija 1997 izročila nagrado Lunezia pisateljica in kritičarka Fernanda Pivano in ga z besedami »največji pesnik zadnjih 50 let v Italiji« spravila v resno zadrego. 1997 je izšel tudi njegov zadnji kompilacijski album, Mi innamoravo di tutto, zbirko živih posnetkov, na katerem je duet La canzode di Marinella z Mino in je tudi njegov zadnji izdelek.
Bolezen iz zasede
Po koncertu v Rocelli Ionici v Kalabriji 13. avgusta 1998 je turneja šla naprej v Saint-Vincent. 24. avgusta na vaji se je De Andre zdel zmeden in nerazpoložen. Ni mogel sedeti in držati kitare, pritoževal se je nad močno bolečino v prsih in hrbtu in na koncu vaje je vrgel kitaro z odra in odpovedal koncert. Nekaj dni pozneje so mu v bolnišnici v Aosti odkrili raka na pljučih. Nastopov v živo je bilo tako konec. Kljub bolezni je nadaljeval z delom in s pevcem in pesnikom Olivierom Malaspino pripravljal album Notturni, ki nikoli ni bil končan. De Andre je šel v bolnišnico šele konec novembra 1998, ko je bila bolezen že zelo razvita. Iz bolnišnice se je vrnil na božič, da ga je preživel z družino, potem ko so zdravniki že dvignili roke. Fabrizio De Andre je umrl 11. januarja 1999 na onkologiji v Milanu ob dveh zjutraj, mesec dni pred svojim 59. rojstnim dnevom. Na krsti na pogrebu dva dni pozneje je bila škatlica cigaret, navijaški šal Genoe, modra krpa in klovnovski nos. Pokopan je v družinski grobnici s staršema in bratom Maurom.
