Italijan je seveda bolj znan pod imenom Zucchero, pevec, glasbenik in pisec pa svojo glasbo črpa iz gospela, soula in bluesa v spregi z rockom. Pesmi obsegajo širok spekter, od nežnih italijanskih balad do ritmičnih R&B in boogie skladb. V svoji 40 let trajajoči karieri je prodal več kot 60 milijonov plošč, prejel pa je tudi številne nagrade in zmagal na enem od zadnjih Festivalbarov 2004.
Adelmo Fornaciari se je rodil 25. septembra 1983 v vasici Roncocesi v Emiliji. Oče Giuseppe in mama Rina sta oba iz kmečkih družin. V mladih letih je bil golman v ekipi A. C. Reggiana 1919, večino otroštva pa je preživel v obmorskem mestecu Forte del Marmi v Toskani, kjer je tudi pel in igral orgle v cerkvenem zboru. Pri 13 letih je, zahvaljujoč temnopoltemu prijatelju iz Amerike, ki je študiral v Bologni, odkril blues. Prvo pesem, ki jo je Zucchero pri njem slišal, je bila The Dock of the Bay Otisa Reddinga in fanta je takoj začela zanimati ta zvrst. Prijatelj ga je naučil igrati R&B na kitaro in pesmi Reddinga, Marvina Gayea in Sama & Davea. Zucchero je potem še z nekaj prijatelji ustanovil skupino, v kateri je uspešni zlil črnsko glasbo z mediteransko. Pri 14 letih je že pisal svoje pesmi in obvladal vse osnovne inštrumente, od 16. leta naprej pa se je učil tenor saksofon. Po končani srednji tehnični šoli se je selil naprej, v mesto Carrara. Vzdevek Zucherro (Sladkorček) je dobil že v osnovni šoli, tako so ga klicale učiteljice.
Skromni začetki
Njegova glasbena kariera se je začela 1970, ko je igral v skupinah I Duca, Le nuove luci, I Decals, Sugar & Daniel, Sugar & Candies. V tem času je študiral veterino. Čeprav je imel rad živali in je naredil 39 od 51 izpitov, je hotel nekaj drugega v življenju in predčasno obesil študij na klin, da bi sledil svojim sanjam. 1975 je odšel v San Francisco in tam srečal Corrada Rusticija iz Neaplja, njegovega bodočega producenta. Dogovorila sta se za bodoče sodelovanje pri projektu z afro-ameriškimi vplivi, glasbo, ki je bila takrat v Italiji precejšnja neznanka. 1979 je Zucchero napisal Tutto di te in hit Te ne vai. Prve večje uspehe doživel s skupino Taxi, s katero je 1981 zmagal na festivalu Castrocaro. Naslednje leto je z Una notte che vola via nastopil tudi na Sanremu, a brez uspeha, je pa napisal in produciral pesem Lisa, ki jo je odpel Stefano Sani, naslednje leto pa je spet pogorel s svojo pesmijo Nuvola, napisal pa je tudi štiri pesmi za druge izvajalce, med katerimi je Volevo dirti, ki jo je za drugo mesto odpela Donatella Milani. 1983 je končno izšel tudi njegov prvi album Un po' di Zucchero, ki ni naletel na večji odziv. Po drugi strani je imel mladi avtor precej več uspeha pri pisanju glasbe za druge.
Razočaran nad solo kariero se je 1984 spet preselil v San Francisco, kjer je začel sodelovati s svojim starim prijateljem Corradom Rusticijem. Po nekaj odigranih sejah, na katerih je sodeloval tudi basist Randy Jackson (pozneje znani TV voditelj in član žirije American Idol z najdaljšim stažem). Rezultat je bil novi album z naslovom Zucchero & Randy Jackson Band, na njem pa uspešnica Donne, s katero je spet nastopil v Sanremu. Žirija mu je podelila predzadnje mesto, vseeno pa je pesem postala hit na radiih in ena najbolj znanih italijanskih pesmi. Po relativnem uspehu novega albuma je Zuccherro še enkrat v Kaliforniji sodeloval z Rusticijem in 1986 je izšel naslednji album Rispetto, ki je vključeval kar nekaj uspešnic, med njimi Come il sole all'improviso. Album je s 300 tisoč prodanimi primerki postal platinast.
Preboj doma
Čeprav sta bila drugi in tretji album komercialno uspešna, ga je šele naslednji album Blue's (1987) izstrelil med zvezde. S samo tega leta prodanimi 1,5 milijona izvodi je postal najuspešnejši italijanski album do takrat. Zucchero je čez noč postal eno najbolj prepoznavnih italijanskih imen, ne samo v Italiji, pač pa tudi sosednjih državah. Uspešnice na njem so Con le mani, kontroverzna Solo una sana… in originalna različica Senza una donna, ki je pozneje postala mednarodni uspeh v duetu s Paulom Youngom.Na naslednji turneji je na odru stal skupaj z Joeom Cockerjem, Rayom Charlesom in Dee Dee Bridgewater, 1987 pa je napisal tudi glasbo za film Snack Bar Budapest. Čez dve leti je v Memphisu, spet z Rusticijem, nastal album Oro Incenso & Birra (1989). Na albumu, ki črpa iz ameriškega soula, sodelujejo Ennio Morricone, Eric Clapton in Rufus Thomas.
Na njem so uspešnice Diamante (pesem posvečena njegovi babici z istim imenom, naš radio 80-ta jo prepogosto narobe poimenuje Domenica), Overdose (d'Amore), Il mare in Wonderful World. Na singlu Diamante je na drugi strani Dune Moose, ki jo je na lastno željo na novo z Zucherrom posnel veliki Miles Davis. Album Zlato kadilo in pivo (v prevodu) se je do 2015 prodal v 8 milijonih primerkov in ni le najbolje prodajan Zuccherov album vseh časov, pač pa tudi italijanski rekorder.
Po tem je Zucchero sodeloval z velikani kot so Joe Cocker, Stevie Ray Vaughan, Eric Clapton in Miles Davis. Od 1990 naprej je skušal osvojiti preostalo Evropo, najprej z izdajo Blue's v Angliji. 1991 je izdal album Zucchero Sings His Hits in English, album, na katerem so pesmi z Blue's in Oro Incenso, prevedene v angleščino. Na njem je njegov najbolj znani hit Senza una Donna (Without a Woman) v duetu s Paulom Youngom. Pesem je prišla na vrh European Hot 100 in italijanskih, belgijskih, norveških in švedskih lestvic, medtem ko je drugje zasedla mesta od 3. do 5., tudi v ZDA in Veliki Britaniji. Z Ericom Claptonom je posnel Wonderful World, pozneje pa Diamante kot duet z Randy Crawford, pesem pa je bila objavljena šele na albumu Zu & Co (2004).
Dueti z velikani
Med 1991 in 1993 je posnel še več duetov, s Stingom, Lucianom Pavarottijem, z mladim Andreo Bocellijem pa Miserere (s tem duetom je slepi pevec začel postajati popularen). Drugi velikano so bili Peter Maffay, Elton John, Brian May in Eric Clapton. 1991 je izšel še njegov prvi album Live at the Kremlin, posnet v Moskvi 1990. Zucchero je bil prvi zahodni glasbenik, ki je nastopal v Rusiji po padcu Berlinskega zidu. Na koncertu v spomin Freddiea Mercuryja je zapel Las Palabras de Amor in prvič sploh nastopil na živem koncertu, ki so ga prenašali po celem svetu. 1993 ga je Dan Aykroyd povabil na koncert v House of Blues ob 46. rojstnem dnevu pokojnega igralca Johna Belushija. V spremljavi Blues Brothers je zapel Diavolo in me in You are so beautiful.
Dobrodelna duša
Med 1992 in 2003 je bil redni član dobrodelnih koncertov Pavarotti & Friends, ki jih je organiziral legendarni Luciano Pavarotti. Nastopal je za otroke v Bosni, Liberiji, Gvatemali, Kambodži, Angoli, v Tibetu, Iraku in na Kosovem. 1992 je izšel novi album Miserere pod čarobnimi prsti Corrada Rusticija. Precej temnejši kot predhodnik se je prodal v milijonski nakladi, odraža pa njegovo težko obdobje z depresijo po ločitvi. Bono iz U2 je posnel angleško različico Miserere, ki je v Angliji prišla na 15. mesto. Potem je 1994 v Latinski Ameriki izšla kompilacija Diamante, kjer je poskusil z enakim receptom kot za angleško govorno področje. Leta 1994 je bil Zucchero tudi edini italijanski glasbenik, ki je nastopil na 25. obletnici Woodstocka.
Zdaj bomo dosegli vrh
Album iz 1995, Spirito DiVino, z uspešnicami Il Volo, Papa perche? In X colpa di chi, je prav tako eden njegovih najbolj uspešnih albumov, prodan je bil samo v Evropi v 2,5 milijona primerkih in to leto v Italiji končal na vrhu. Na albumui je več New orleansko orientiranih blues vplivov, še osebej v pesmi Voodoo Voodoo. Album je pospremil s turnejo s 150 koncerti, ki jih je obiskalo 1,4 milijona ljudi.
Leta 1996 je že prišel čas za kompilacijo največjih uspešnic, prodana je bila v več kot tri milijone primerkih. Spremljevalna turneja The Best of Tour ga je prvič ponesla tudi v ZDA, kjer je štiri dni zapored razprodal koncerte v Los Angelesu, nastopil pa je na več dobrodelnih koncertih v New Yorku in Miamiju. Na naslednjem albumu Bluesugar je manj bluesa in več rocka. V samo nekaj mesecih je prodal 1 milijon kopij, februarja 1999 pa je bil v Angliji izdan tudi duet Va Pensiero s Sinead O'Connor. Prvič se je tega leta podal tudi v Avstralijo in Azijo.
Potem se je Zuccherro za nekaj časa umaknil in posvetil samo pisanju glasbe. Za Sanremo 2001 je napisal Luce za Eliso in Di sole e d'azzurro za Giorgio, pesmi sta končali na prvem in drugem mestu na lestvicah in dobili tudi nagrade na festivalu. 2001 je na evropskem trgu izdal Baila morena, mešanico različnih zvrsti, album Shake pa je spet dosegel milijonsko prodajo. Na albumu v baladi Ali D'Oro kitaro igra John Lee Hooker in je njegov zadnji posnetek pred smrtjo junija 2001. Shake turneja naslednji dve leti je bila razprodana, Zucchero pa je decembra 2002 dobil tudi posebno nagrado Italijanski umetnik v svetu.
Povsod kamor pogledaš, Sladkorček
Tudi v tem stoletju je bil stalno prisoten na dobrodelnih prireditvah. Novembra 2003 je pel na 46664, dobrodelnem koncertu za Aids v Capetownu in naslednje leto prav tako na koncertu, ki ga je organiziral Nelson Mandela.V tem času ga je Brian May povabil, da bi postal novi pevec pri Queen namesto Mercuryja, a je odklonil. May je potem izbral Paula Rodgersa. 2004 je bil končno izdan Zu & Co. z dueti, ki so nastajali 14 let, julija 2005 pa je zaigral na Live 8 koncertih v Rimu in Parizu. Septembra 2006 je prišel novi studijski album, Fly, 5-krat platinast v Italiji, produciral pa ga je Don Was. Januarja 2007 je bil nominiran za Grammyja za najboljšo tradicionalno izvedbo R&B za pesem You Are So Beautiful s Samom Mooreom, Billyjem Prestonom, Ericom Claptonom in Robertom Randolphom. Med drugim je junija 2008 nastopil na koncertu za Mandelin 90. rojstni dan v Hyde Parku v Londonu.
Izjemna produkcija in sodelovanja
Novembra 2010 je Zucchero izdal Chocabeck, 5-krat platinast v Italiji. Produciral ga je Was, na njem pa sodeluje z Brianom Wilsonom (Beach Boys), Rolandom Orzabalom (Tears For Fears) in Bonom (U2). Tri leta po izdaji je sledila še turneja s petimi razprodanimi koncerti v Areni v Veroni. 2012 je s kubanskimi glasbeniki na Kubi posnel album La Sesion Cubana s svojimi pesmimi v latino, kubanskih in tex-mex ritmih. Album je bil predstavljen osmega decembra 2012 v Havani pred 70 tisoč ljudmi in je še vedno največji koncert na Kubi kakega tujega glasbenika. Po kubanskem eksperimentu se je 2016 z Black Cat spet vrnil h koreninam. Svetovno turnejo je začel s kar 11 koncerti v Areni v Veroni. Vmes je 2017 nastopil v Sanremu, skupaj pa je na tej turneji kar 22 koncertov odigral v Veroni. Konec 2017 je izšla še ena njegova kompilacija, Wanted. 2018 je nadaljeval z blues koncerti po Evropi in oktobra prejel najpomembnejšo italijansko glasbeno nagrado Premio Tenco. 2019 je izšel že 14. studijski album D.O.C. (dve leti pozneje še akustična verzija), samo nekaj dni po gostovanju v Sanremu pa je bila svetovna turneja odpovedana zaradi kovida. Konec 2021 je izdal tudi prvi album s priredbami, Discover in 2022 šel še na eno turnejo.
Pod toskanskim soncem
Zucchero Fornaciari živi v Pontremoliju v Toskani. Ima dve hčerki, Alice in Irene (ki je prav tako pevka in skladateljica) iz prvega zakona z Angelo Figlie, v drugem zakonu s Francesco Mozer pa se je 1998 rodil sin Adelmo Blue. 2012 je tudi na daljavo posvojil dva kenijska otroka. Od 2013 je tudi častni predsednik nogometnega kluba Reggiana. Javno se označuje za ruralista (obožuje kmečko življenje) in ateista, prav tako ni politično usmerjen in ne hodi na volitve.
