Patricia Lee Smith se je rodila 30. decembra 1946 v Lincoln Parku v Chicagu. Oče Grant je bil strojnik pri podjetju Honeywell, mama Beverly pa natakarica in priložnostna jazz pevka. Patti je irskega porekla in najstarejša od štirih otrok.
Ko je bila stara štiri leta, se je družina iz Chicaga preselila v Germantown, četrt v Philadelphiji, od tam pa v New Jersey. Patti Smith je bila od malih nog izpostavljena glasbi, mama ji je podarila albume kot so Shrimp Boats Harryja Belafonteja, Money Tree od Patience and Prudence in četrti Dylanov Album, Another Side of Bob Dylan. Vsa ta glasba je imela vpliv na njen slog. Leta 1964 je maturirala na srednji šoli v domačem Deptford Townshipu in začela delati v tovarni. Za kratek čas je pomolila tudi nos na fakulteto.
New York je usoda
od 1967 je živela v New Yorku, kjer je spoznala fotografa Roberta Mapplethorpea in zaživela skupaj z njim v hotelu Chelsea. Pogosto sta obiskovala ob CBGB drugi znameniti klub na Manhattnu, Kansas City, Smithova pa je posnela spremna besedila za umetniški film Sandy Daley, v katerem nastopa Mapplethorpe. Istega leta je igrala v gledališki igri Jackie Curtis, Femme Fatale. Kot članica Poetry Projecta je zgodnja sedemdeseta preživela kot slikarka, pisateljica in pesnica. Pogosto je recitirala svojo poezijo ob spremljavi glasbenikov, prvič je tako nastopila 10. februarja 1971 z Lennyjem Kayeom. Kratek čas je bila celo v igri, da bi postala pevka Blue Oyster Culta, za njih pa je prispevala besedila za njihove kultne pesmi, vključno z Debbie Denise. V tem obdobju je bila v zvezi s klaviaturistom te skupine, Allenom Lanierjem. Preživljala se je tudi s pisanjem za glasbene revije Rolling Stone in Creem.
The Patti Smith Group
Leta 1973 se je spet združila z Lennyjem Kayeom za še en glasbeni projekt, h kateremu je povabila še pianista Richarda Sohla. Trio je postal prava skupina, ko sta prišla še kitarist Ivan Kral in bobnar Jay Dee Daughtery. Kral je bil begunec, ki je s starši prebežal s Češkoslovaške leta 1966, ki sta bila oba diplomata.
S finančnim prispevkom Sama Wagstaffa, glasbenega mecena, je skupina 1974 posnela prvi singl Hey Joe/Piss Factory. Prva stran je bila priredba znane pesmi z dodatkom govorjenega besedila, ki ga je prispevala pozneje razvpita dedinja medijskega imperija, Patty Hearst, stran B pa govori o času, ko je Smithova še delala v tovarni in si je želela oditi v New York.
Skupina, ki si je v tem času nadela ime Patti Smith Group, je marca 1975 začela dvomesečne vikend nastope v CBGB skupaj s skupino Television. Tam jih je opazil skavt Clive Davis, ki jim je uredil pogodbo z Artista Records. Tam so konec leta izdali debitantski album Horses. Na albumu sta zlita punk rock in recital poezije, album pa se začne s priredbo Glorie Vana Morrisona in besedami Patti Smith: »Jezus je umrl za grehe nekoga a ne moje.«
Ne skači z odra
Ovitek, ki ga je prispeval Mapplethorpe, je postal ena klasik rock and rolla. Ko je punk pridobival na popularnosti, se je Smithova s skupino podala na turnejo po ZDA in Evropi. Surovi zvok na drugem albumu, Radio Ethiopia (1976) je le še odražal pohod punka. Album je sprva dobil slabe ocene, a kar nekaj pesmi je preživelo zob časa in jih Smithova še vedno izvaja. 23. januarja 1977, ko je bila na turneji za promocijo drugega albuma, je padla z odra v Tampi na Floridi z višine 5 metrov na betonska tla. Pri tem si je zlomila več vratnih vretenc in je bila prisiljena počivati kar nekaj časa.
Patti Smith Group so izdali še dva albuma, Easter (1978) in Wave (1979). Na prvem je največja uspešnica skupine, Because the Nihght, ki jo je napisala skupaj z Bruceom Springstenom. Drugi album Wave je bil manj uspešen, vseeno pa ima dva hita, Frederick in Dancing Barefoot. Večino osemdesetih je živela z družino v St. Clair Shores v Michiganu in se ni veliko posvečala glasbi, potem pa se je preselila nazaj v New York.
Osemdeseta kot premor
Junija 1988 je izdala solo album Dream of Life, na katerem je pesem People Have the Power. Še vedno pa se je držala stran od glasbe, dokler je Michael Stipe (R.E.M.) in Allen Ginsberg, ki sta jo poznala še iz New Yorka, nista prepričala, da se vrne k živi glasbi in nastopanju. Decembra 1995 je šla na turnejo z Bobom Dylanom, turneja pa je ovekovečena v foto knjigi, ki jo je naredil Stipe. Z njimi je sodelovala tudi 1996, ko je posnela šesti album Gone Again, na katerem je pesem About a Boy, posvečena Kurtu Cobainu. S Stipeom je pesem E-Bow the Letter za album R.E.M., New Adventures in Hi-Fi in jo je odpela v živo s skupino, po albumu Gone Again pa je posnela še dva albuma, Peace and Noise (1997) s singloma 1959 (kritična pesem o kitajski invaziji na tibet) in Gung Ho (2000), na katerem govori o Ho Chi Minhu in svojem pokojnem očetu. Za pesmi 1959 in Glitter in Their Eyes je bila nominirana za Grammyja. 2002 je izšla kompilacija Land (1975-2002), deveti studijski album Trampin' na temo materinstva pa je luč svetaugledal aprila 2004. To je bil tudi njen prvi album za Columbia Records, sestrsko založbo Artista Records.
Slovo od izvora
Smithova je 15. oktobra 2006 izvedla tri ure in pol dolg koncert ob zaprtju CBGB. Oder je prevzela ob 21:30 in končala nekaj minut čez eno zjutraj. Zadnja pesem, zaigrana v kultnem klubu, je bila Elegie, potem pa je prebrala še seznam punk rock glasbenikov, ki so umrli v preteklih letih. Potem so v CBGB za vedno ugasnile luči.
V naslednjih letih je posnele še nekaj albumov in glasbenih projektov, med njimi tudi Capitol Letter, glavno pesem za drugi del Iger lakote. Med drugim je decembra 2016 v Stockholmu prevzela Nobelovo nagrado za literaturo za Boba Dylana, ki se podelitve ni mogel udeležiti. Samo prireditev je zaznamovala njena napaka med petjem Dylanove A Hard Radin's a-Gonna Fall, kjer se je po narobe odpetem verzu zmedla in ustavila. Po kratkem opravičilu je nadaljevala in si na koncu prislužila velik aplavz.
Ostale umetnosti
Leta 1994 se jezačela posvečati stilu, ki ga je sama imenovala čista fotografija, zajemu predmetov brez uporabe bliskavice. Od novembra 2006 je bila v Londonu objavljena njena razstava polaroidnih fotografij, s katerimi je zbirala sredstva za objavo foto knjige Paola Pellegrina o vojni v Libanonu. 2010 je izdala knjigo Just Kids s spomini na skupno obdobje z Robertom Mapplethorpeom, ki je prejela nagrado za nefikcijsko knjigo leta. Nastopila je tudi na dobrodelnem koncertu nekdanjega člana skupine Tonyja Shanahana, za knjigo 50 Photographs Jessice Lange pa je prispevala tri fotografije. Leta 2012 je bila na primer gostja v San Remu, v tem času pa je napisala tudi dve kriminalki.
Filmska platna in platnice
Nekajkrat se je pojavila tudi v filmih: v 2010 jo lahko z budnim očesom opazimo v Godardovem filmu Socializem, ki so ga premierno prikazali v Cannesu tega leta. Leta 2017 je nastopila kot ona sama v eksperimentalnem filmu Pesem za pesem z Rooneyem Maro in Ryanom Goslingom. Leta 2019 so njene fotografije razstavljali v galerije Diega Rivere na Umetniškem inštitutu v San Franciscu, kjer je tudi izpeljala še en nastop. Letos smo jo lahko videli tudi v vojnem dokumentarcu o vojni v Ukrajini, Turn in the Wound, ki ga je posnel Abel Ferrara. Za film je posnela tudi glasbo in brala pesmi raznih avtorjev.
Patti kot Smith (navdih)
Eden prvih glasbenikov, ki je omenil Patti Smith, je bil Todd Rundgren. Osebno se ji je zahvalil na svojem albumu iz 1972 Something Anything, pozneje pa je produciral poslednji album Patti Smith Group, Wave. Smithova je bila tudi lik v Saturday Night Live, kjer jo je kot Candy Slice upodobila Gilda Radner. Tudi prvi singl angleške skupine The Waterboys, A Girl Called Johnny, govori o njej. Pesem Violet skupine Hole, kjer poje Courtney Love, vsebuje besedilo iz Kimberly, pesmi Patti Smith. Vdova Curta Cobaina je večkrat omenila, da je Patti Smith njen največji navdih.
Seznam glasbenikov, ki so na tak ali drugačen način povezani s Patti Smith, je ekstremno dolg. Michael Stipe je nekoč omenil, da je album Horses razlog, da je sam ustanovil R.E.M. Preostali so še avstralska skupina The Go-Betweens, pa Shirley Manson iz skupine Garbage, enako Patti Smith občudujeta tudi Morrissey in Johnny Marr iz The Smiths. Leta 2005 so U2 omenili Patti Smith kot izvor navdiha, še posebej navdušen nad njo pa je kanadski igralec Elliot Page, ki je posnel številne replike fotografij umetnice. Seznamu se je 2012 pridružila tudi Madonna, ki je prav tako omenila Smithovo kot navdih.
Več kot umetnica
Leta 2012 je Patti Smith prejela častni doktorat Prattovega inštituta v Brooklynu. V govoru po podelitvi je omenila, da ko se je 1967 preselila v New York, nikoli ne bi bila sprejeta na Pratt, je pa tam zato bilo veliko njenih prijateljev, vključno z Mapplethorpeom, zato je sama preživela veliko časa v študentskem naselju. Tam se je od njih in nekaterih profesorjev naučila veliko njenih umetniških veščin. Lani je bila nominirana za sprejem v Dvorano slavnih piscev glasbe, revija Rolling Stone pa jo je postavila na 117. mesto največjih pevcev vseh časov, v Dvorano slavnih rock and rolla pa je bila sprejeta marca 2007.
Politična aktivistka
Patti Smith je aktivna na mnogih področjih. Osvešča o AIDS-u in je zelo glasna, ko gre za pravice Palestincev in nasprotuje okupaciji Izraela. Leta 2000 je na predsedniških volitvah podprla kandidata stranke zelenih, Ralhpa Naderja, protestirala je proti vojni v Iraku in kitajski okupaciji Tibeta. Med koncertom v Capitol Theatru 24. februarja 2022 je bila ena prvih, ki je opozorila na rusko invazijo na Ukrajino, ki se je začela prav tega dne. »Lagala bi, če bi rekla, da me stvari, ki se dogajajo po svetu, ne prizadenejo.«
Smithova je odraščala v družini Jehovih prič, že kot najstnica pa se je odločila, da temu ne bo več sledila, kar je – kot rečeno – omenila v Gloriji. Zelo jo je zanimal budizem, 2014 pa jo je v Vatikan povabil papež Frančišek, kjer je imela božični koncert. Tam je nastopila tudi 2021 in zelo podpira papeža, čeprav sama ni verna. Smithovo pogosto omenjajo tudi kot feministično ikono.
Moje življenje
Ko se je 1967 preselila na Manhattan, je začela delati v knjigarni. Tam je spoznala fotografa Roberta Mapplethorpea in zaživela skupaj z njim, čeprav nista imela sredstev, prav tako on ni bil najbolj zagledan v dekleta. Ostala sta prijatelja vse do njegove smrti. On je naredil naslovnice njenih albumov, ona je napisala uvode in besedila za njegove knjige. Smithova ga ima za najbolj pomembnega umetnika v njenem življenju. Pred tem je aprila 1967 rodila punčko, ki pa jo je dala v posvojitev. Leta 1979 pri 32 letih se je razšla z dolgoletnim partnerjem Allenom Lanierjem (Blue Oyster Cult) in spoznala Freda Sonica Smitha iz MC5. Tudi Fred je oboževal poezijo in ko sta se poročila, je krožila šala, da je to storila samo zato, ker ni rabila spremeniti priimka. 1982 se jima je rodil sin Jackson in 1987 še hčerka Jesse Paris, prav tako glasbenica. Fred Smith je umrl novembra 1994 zaradi infarkta.
