Stephen Lawrence Winwood, rojen davnega 1948, je angleški glasbenik in avtor, katerega delo se razteza čez številne žanre, od soula, R&B in blues rocka do pop rocka. Primarno je ta multi instrumentalist kitarist, klaviaturist in pevec, znan po svojem polnem tenorskem glasu, igra pa tudi bobne, bas in saksofon.
Winwood je postal slaven v šestdesetih in sedemdesetih letih kot član treh velikih skupin: The Spencer Davis Group (1964-1967), Traffic (1967-1969 in 1970- 1974) ter Blind Faith (1969). V osemdesetih se je lotil solo kariere, ko je posnel kar nekaj hitov, med njimi sta Higher Love (1986) in Roll With (1988) It prišli na prvo mesto Billboarda. V devetdesetih je njegova zvezda počasi začela zahajati, še vedno pa je izdajal nove albume, vse do 2008, ko je izšel njegov zadnji z naslovom Nine Lives. Leta 2004 so ga sprejeli tudi Dvorano slavnih kot člana skupine Traffic. Winwood je prejel dve nagradi Grammy, 2008 pa ga je revija Rolling Stone uvrstila na 33. mesto med stotimi najboljšimi pevci vseh časov.
Čudežni deček
Winwood se je rodil 12. maja 1948 v Handsworthu v Birminghamu. Njegov oče Lawrence, po poklicu livar, je bil pol profesionalni glasbenik, ki je igral saksofon in klarinet. Steve Winwood je začel igrati klavir, ko je bil star šele štiri leta, zaradi očetovega glasbenega udejstvovanja pa sta ga zanimala swing in jazz. Kmalu je začel igrati še bobne in kitaro, pel je v cerkvenem zboru v lokalni cerkvi. Družina se je nato preselila iz Handswortha v Kingstanding na drugi konec mesta, kjer je Winwood obiskoval takrat še redko splošno naravnano srednjo šolo v Great Barru. V tem času je obiskoval tudi glasbeno šolo in se učil klavir, a šolanja ni končal. V tem času je postal tudi dober prijatelj Christine McVie, bodoče pevke in klaviaturistke skupine Fletwood Mac.
Ko je bil Steve star osem let, je prvič nastopil s svojim očetom in starejšim bratom Muffom, ki sta igrala v skupini Rona Atkinsona. Njegov brat Muff se je spominjal, da potem Steve redno igral z njim in očetom v pubih in klubih in da je moral biti klavir z zadnjo stranjo obrnjen proti publiki, da publika ni videla, kako mladoleten je bil.
Najstnik – spremljevalni glasbenik
Še v času šolanja na Great Barru je bil Winwood že del birminghamske blues rock scene. Igral je Hammondove orgle C3 in kitaro ter spremljal blues in rock legende kot so bile Muddy Waters, John Lee Hooker, B. B. King in Bo Didley, ko so nastopali v Angliji – to je bilo takrat v navadi, da so ameriški pevci na Otok prišli solo in tam nabrali spremljevalne glasbenike. To je tudi obdobje, ko je Winwood oblikoval svoje petje po Rayu Charlesu.
Ko je dopolnil 14 let, je pod imenom Stevie Winwood postal pevec in klaviaturist pri Spencer Davis Group, bas je igral njegov starejši brat Muff, Spencer Davis je prevzel kitaro, na bobnih pa je začel Pete York. Spencer Davis je postal navdušen nad obema bratoma Winwood, ko ju je slišal igrati v klubu Golden Eagle v Birminghamu kot Muffy Wood Jazz Band. Spencer Davis Group je debitirala v istem klubu in zasedala ponedeljkove večere.
Začetki slave
Leta 1964 je Spencer Davis Group podpisal prvo pogodbo z založbo Island Records. Producent in ustanovitelj Chris Backwell je kasneje o Winwoodu povedal: »Hitro je postal temelj Island Records. Bil je glasbeni genij in ker je bil pri nas, so k nam prišli še drugi talenti.«
Prvi singl skupine je izšel 10 dni po Winwoodovem 16. rojstnem dnevu. Skupina je konec 1965 in v začetku 1966 imela dva hita na prvem mestu angleških lestvic, Keep on Running in Somebody Help Me. Z zaslužkom si je Winwood kupil prve lastne Hammondove orgle. Winwood je napisal singla skupine, ki sta prišla med prvih 10 v ZDA in Angliji, Gimme Some Lovin in I'm a Man. Aprila 1967 se je Winwood odločil, da gre naprej in zapustil Spencer Davis Group, star je bil šele 18 let.
Traffic
Nekoč je v klubu Elbow Room v Astonu v Birminghamu preigraval skupaj z bobnarjem Jimom Capaldijem, kitaristom Daveom Masonom in multi instumentalistom Chrisom Woodom. Po odhodu iz prve skupine je ta četverica tvorila novo Winwoodovo skupino Traffic. Kmalu po ustanovitvi so najeli kočo v vasici Aston Tirrold in tam začeli ustvarjati novo glasbo. Tam so se uspeli izviti mestnemu vrvežu in posvetiti ustvarjanju lastne glasbe. Na začetku delovanja Traffica sta Winwood in Capaldi skupaj pisala pesmi, Winwood glasbo, Capaldi besedila. Njuno sodelovanje je prineslo vrhunske glasbene izdelke kot so Paper Sun, pa No Face, No name, no Number in Dear Mr. Fantasy ter mnoge druge. Njuno sodelovanje je preživelo tudi skupino in sta si še naprej pomagala pri njunih solo projektih. V kratki zgodovini skupine je Winwood odpel večino pesmi, odigral večino klaviatur in kitar, sploh ko je skupino 1968 zapustil Mason. Skupina je razpadla 1969 po dveh albumih, Mr Fantasy (1967) in Traffic (1968), tretji album, Last Exit pa je izšel že pozneje.
Projekti s Claptonom
Po razhodu s Trafficom je Winwood ustanovil superskupino Blind Faith z nekdanjima članoma Cream, Ericom Claptonom na kitari in Gingerjem Bakerjem na bobnih, bas pa je prevzel nekdanji član Family, Ric Greech. Skupina velikanskih talentov je posnela le en album, ki je prišel na prvo mesto tako na Otoku kot v ZDA, na njem pa je najbolj znana pesem Can't Find My Way Home. Blind Faith je bil kratkega veka, saj je Claptona očarala predskupina na njihovi turneji, Delaney & Bonnie & Friends. Po koncu turneje je Clapton odšel svojo pot, Blind Faith pa so zaključili.
Leta 1970 je Winwood odšel v studio iz začel z delom na svojem solo albumu Mad Shadows, v tem času pa je dobil klic Capaldija in Wooda, iz katerega je izšel novi album skupine Trafic, John Barleycorn Must Die. Traffic so v svoji drugi inkarnaciji posneli še pet albumov, Welcome to the Canteen (1971), The Low Spark of High Heeled Boys (1971), Shoot Out at the Fantasy Factory (1973), On the Road (1973) in When the Eagle Flies (1974). Dolga snemanja in naporne turneje so pregorelega Winwooda napeljale, da je 1974 razpustil Traffic in se naslednjih nekaj let posvetil le snemanju brez nastopov.
Polno zaposlen super genij
Winwood je 1966, tri leta pred Blind Faith, že gostoval pri Claptonovem projektu Eric Clapton and the Powerhouse. Posneli so tri pesmi, ki so bile izdane na kompilaciji različnih avtorjev, What's Shakin'. 1968 je Winwood za pesem Voodoo Chile Jimija Hendrixa odigral tudi orgle. Čeprav je v začetku sedemdesetih večinoma igral z Traffic, je nadaljeval tudi s preostankom Blind Faith, Bakerjem in Grechom ter Woodom iz Traffica kot Ginger Baker's Air Force. 1970 so izdali istoimenski prvenec.
Trafic in Air Force sta bila le dva njegova glavna projekta. Z Remijem Kabako in Abdulom Amaom je kot Third World posnel album Aiye-Keta, pozneje, ko se je res pojavila skupina Third World, so fantje ponovno izdali pod svojimi imeni. 1976 je posodil vokale in klaviature za konceptni album japonskega avtorja Stomuja Jamašte, Go, pa kitarske linije za album Fania All Stars, Delicate in Jumpy, s skupino pa je nastopil na njihovem edinem koncertu v Angliji v Lyceum Theatreu v Londonu.
Končno na svoji poti
Po dolgem pritiskanju Island Records je Winwood 1977 končno izdal svoj prvi solo album. Uveljavljeni vsestranski glasbenik je 1980 spisal svoj drugi album, Arc of a Diver, na katerem je njegov prvi solo hit While You See a Chance. Potem je dve leti pozneje izšel tretji album, Talking Back to the Night, na katerem je pesem Valerie, ki je postala hit šele 1987 ob ponovni izdaji. Tako Arc of a Diver kot Talking Back sta bila posneta pri Winwoodu doma v njegovem studiu, kjer je odigral tudi vse instrumente. 1986 je Winwood odpotoval v New York, da bi tam posnel njegov naslednji album, Back in the High Life. Pri albumu so mu pomagali številni uveljavljeni glasbeniki, album je dosegel trojno platinasto naklado v ZDA, prvi singl Higher Love pa je skočil na prvo mesto Billboarda in Winwoodu prinesel tudi Grammyja za ploščo leta in najboljši moški vokal. Sledila je intenzivna ameriška turneja v podporo novega albuma, konec turneje pa je prinesel tudi ločitev od njegove žene in selitev iz Anglije v Nashville k njegovi novi ameriški ženi.
Uspešna osemdeseta
Z izjemo Blind Faith je Winwood od prvenca pri Spencer Davis Group sodeloval z Island Records. Na vrhuncu uspehov pa se je potem preselil k Virgin Records in izdal album Roll With It (1988), istoimenski singl pa se je prav tako uvrstil na vrh Vročih 100 Billboarda. Po tem albumu je pri Virginu izdal še Refugees of the Heart (1990).
Leta 1994 sta Capaldi in Winwood ponovno obudila Traffic in posnela album Far From Home. Čeprav ni vseboval hita, je prišel med prvih 40 na obeh straneh oceana. Skupina je odšla na turnejo in nastopila tudi na koncertu Woodstock '94. 1995 je Winwood izdal Reach fort he Light za animirani film Balto, 1977 pa je z zadnjim albumom za Virgin, Junction Seven, spet prišel med 40. Pozneje istega leta je odšel na ameriško turnejo in s Chaka Khan pel na prireditvi VH-1.
V naslednjih letih je Winwood začel sodelovanje s Titom Puentejem, Arturom Sandovalom in Edom Calleom pod imenom Latin Crossing. Po odigrani evropski turneji so se razšli brez posnetkov. Winwood je nastopil tudi v filmu Blues Brothers 2000 kot član skupine Gator Boys iz Lousiane, na odru pa je stal z Isaacom Hayesom, Ericom Claptonom in KoKojem Taylorjem.
Sodelovanja z vsemi
Leta 2003 je izšel novi studijski album About Time pri novi založbi Wincraft Music, 2005 pa je Eric Prydz posnel svojo različico Valerie, Call on Me, Winwood pa mu je na novo posnel semple, ki jih je uporabil. Remiks je bil kar pet tednov na prvem mestu angleških lestvic. 2005 je izšel DVD s posnetki njegovih koncertov, inštrumentalno pa je sodeloval s številnimi glasbeniki in glasbenicami novih generacij, vklkučno s Christino Aguilero in Ashley Cleveland. Manjkal ni niti pri dobrodelnih projektih in je 2007 skupaj s Claptonom, Ferryjem, Harleyem in Jonesom podprl Countryside Alliance, ki se zavzema proti lovu, julija pa sta s Claptonom nastopila na festivalu Crossroad in zaigrala dve pesmi iz časov Blind Faith, februarja 2008 pa sta razprodala tudi tri noči zapored v Madison Square Gardenu v New Yorku.
Njegov naslednji album Nine Lives je izšel 2008, na ameriški lestvici je začel na 12. mestu, najvišje med vsemi njegovimi albumi. Še naprej sta sodelovala s Claptonom in izdala mali album za iTunes. 2008 je Winwood prejel tudi častni doktorat Kolidža za glasbo Berklee, še enega pa mu je že prej podelila univerza Aston iz rodnega Birminghama.
V zadnjem desetletju je nastopal z Rogerjem Daltreyem (the Who), pa Tomom Pettyjem in njegovimi Hartbreakersi, Rodom Stewartom, Rogerjem Watersom in seveda s Claptonom. Spomnimo se ga tudi z lanskega kronanja novega britanskega kralja, ko je na koncertu v Windsorju odpel Higher Love.
Njegove pesmi
Winwood je zelo redko govoril o izvoru njegovih pesmi. Nekoč je dejal: »Ko napišem pesem, je ne želim pojasnjevati. Zame je to kot da bi povedal šalo in jo potem moral pojasniti. Razlaga pesmi ne doda nobene dodane vrednosti.«
Steve zasebno
Med 1978 in 1986 je bil Winwood poročen z Nicole Weir, ki je na njegovih zgodnjih delih prispevala spremljevalne vokale. Po ločitvi je na novo zaživel v Nashvilleu v 300 let starem dvorcu z novo ženo, Eugenio Crafton. Z njo imata štiri otroke. Najstarejšahčerka Mary Clare se je poročila s poslovnežem in politikom angleških konservativcev, Benom Elliotom. Druga hčerka Lilly je prav tako pevka in z njim poje v duetu v oglasu za Hershey, večkrat pa je nastopila kot uvod na njegovi koncertni turneji 2018.
