Njihovi glasovi so, kot pravi Kozlevčar, postali »dinamično kontrastnejši«, primerja jih z dobro staranim vinom. Po desetletju dela kot umetniški vodja Perpetuum Jazzile se po desetletju s svojo matično zasedbo februarja vrača pred ljubljansko občinstvo v Grand hotelu Union.

Je New Swing Quartet spet živ in diha ali gre le za ponovno (enkratno) zbiranje ob jubileju?
Vsekakor je povod za »reunion« zlata obletnica, vzroki pa so stari dve leti, ko nam je spet zadišalo druženje in petje. Poleg tega je 30 let, odkar smo mi štirje v garderobi pred koncertom v Odesi prvič zapeli skupaj Deep River in se povezali v zadnjo zasedbo. Ali 50 let, odkar je Marijan prvič prišel na petkovo vajo v Šentjur pri Celju in se domov vrnil šele v ponedeljek … S ciljem jubilejnega koncerta že lep čas zelo usklajeno dihamo in delamo načrte tudi za naprej.

Kaj vas je spodbudilo, da se deset let po poslovilnem koncertu ponovno zberete?
Želja po gospelu, želja okusiti cvetico svojega starega vina, odgovornost, ali je bila temperatura v kleti primerna in smo steklenice obračali dovolj pogosto … Smo jih!

Ste morali pred ponovnim zagonom razčistiti kakšne zamere ali nesoglasja?
Zamere in nesoglasja bi lahko imeli večjo moč med našim rednim koncertiranjem, ko smo, denimo, v rekordnem decembru nastopili petinštiridesetkrat, pa smo jih celo takrat znali preseči. Zdaj smo še modrejši in bolj cenimo »iskrice« med nami, znamo pogledati dlje v prihodnost. Primer: ko se naš stari prijatelj v stari reviji razpiše o nas, namesto pravih štirih imen in naše okrogle zlate obletnice pa si izmišlja »razloge« za našo prekinitev ter ponovno združitev, je osamljen in nas resnično zabava. Že pred prihajajočim jubilejnim koncertom čutimo odobravanje, prvi odzivi na socialnih omrežjih pa so bili stotine delitev in spodbudnih komentarjev.

Celoten članek vas čaka v novi številki revije Vklop!