Pogovor sva opravila kar v njegovi domači kuhinji, sede za šankom in med zobanjem kruha, salame in kumaric.

40 let norosti, 40 let podaljšane mladosti, pravite v naslovni skladbi. Ste zdaj bolj mladostni kot kdaj prej?
Verjamem, da dva, ki imata trideset let, nista enako stara, tako kot nista niti dva petdesetletnika. Eno je koledarska starost in drugo biološka. Poznam ljudi, ki so umrli pri tridesetih, pokopali pa so jih pri osemdesetih. Kar pomeni, da nisi bil živ, temveč si petdeset let životaril. Olupek se stara, duhovno staranje pa je drugo – če si se sploh duhovno rodil – in jaz verjamem v duhovnost človeka.

Hkrati mineva 40 let od izdaje prvega singla Zoboblues. Spoštljiva leta glasbene kariere za pravnika, ki to ni nikoli bil.
Poklic ni tisto, za kar se izšolaš, temveč tisto, za kar si poklican. Jaz se nisem odločil za svoj poklic, tako je naneslo.

Kot otrok iz Gorenjske ste verjetno bili vzgojeni v katoliškem duhu?
Bližje mi je protestantizem kot katoliška vera. Mogoče so mi teme o duhovnosti blizu in tudi Biblijo kar dobro poznam. Že leta se družim s prijateljico redovnico in večkrat ji povem, da sva lahko prijatelja, tudi če se ne strinjava. Ravno danes sva debatirala o skladbi Ljubi na glas z nove plošče in je dejala, da se z njo ne strinja, saj govori o odnosu dveh, ki nista poročena. Pravi takole: »Ljubi, ljubi me na glas, jaz bom odprl okna, naj sliši se v mesto in vas. Ljubi, ljubi me na glas, da bom gledal od naslade tvoj izmučen obraz.« Besedilo govori o orgazmu. Ponavadi z odra povem, da gre za pesem o čudovitem življenju, in večkrat razmišljam, kakšna »fovšija« bi zavladala, če bi to vsi počeli ob odprtih oknih. Saj veste: pri sosedih to počno že drugič ta teden, pri nas pa že en mesec nismo! (smeh) 

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!