Mladina njihova besedila, no, bolj tok misli (ne gre za klasična besedila z jasno rdečo nitjo), na koncertih ponavlja v en glas, drugi del občinstva jih izrazito ne mara. Nanje se lepijo različne označbe, trap, trip hop, postmodernizem, elektronika, in večina intervjujev je zato zelo resno intelektualnih. Zato smo se zmenili za nekoliko bolj sproščene teme in (ne)resne odgovore.


Na koncertih z mlado publiko ste med najstarejšimi v dvorani. Se počutite kot pedagogi?
Lavanael: Saj nimamo samo mlade publike, a je ta v večini. Sicer pa se zdi, da se lahko naučimo več stvari od mlajših kot od starejših.
Dacho: Naša glasba živi na tak način, da mladi poslušalci najdejo nove svetove v besedilih. Potem iz nje kreirajo realnost. Nekatere fraze so pristale na grafitih, spletnih mestih in postale del slengovskega izrazja. Jezik se mora osveževati in običajno se to zgodi s pop fenomeni. Mulci rabijo svoj jezik.

Kdaj sta nazadnje kričala na televizijo?
Dacho: Ko sem gledal finale Eurobasketa.
Lavanael: Jaz sem vedno malo hudim sam pri sebi.

Ste bili kdaj aretirani?
Dacho: Kot otrok sem moral na sodišče, ker sem ob polnoči pred samopostrežno trgovino domnevno »teroriziral« mimoidoče z igranjem harmonike! Policist me je popisal in prijavil sodniku za prekrške, da sem igral harmoniko – ki je nisem nikoli v življenju!

Celoten intervju najdete v aktualni številki revije Vklop!