Na njih, brez katerih ljubezenska pesem ne obstaja, smo se spomnili ob nedavni smrti največje inspiracije Leonarda Cohena.
Muze so pesniki opevali, odkar obstaja poezija. Slednja je pomemben del lirike ljubezenskih pesmi, balad, skladb, ki od prejšnjega stoletja odmevajo iz radijskih in drugih zvočnikov. Če se za trenutek preselimo v daljno preteklost, je treba omeniti, da prvotne muze izhajajo iz grške mitologije. Vseh devet je bilo Zevsovih hčerk, bile so boginje umetnosti in znanosti, njihov vodja pa je bil Apolon.
Če čas prevrtimo naprej – v prejšnje stoletje, se spomnimo, da je imel slikar Salvador Dalí Galo, največji slovenski pesnik France Prešeren pa Primicovo Julijo. A predvsem sodobna popularna glasba je ovekovečila številne muze in njihove zgodbe, ki jih brez prepevanja iz ust znanih glasbenikov ne bi slišali.
Zbogom, Marianne
Vendar, kdo so bile vse te muze, ki so jim glasbeniki tako vneto postavljali zvočne spomenike? Zelo različno. Včasih soproge, drugič neuslišane ljubezni, tretjič ljubimke, pa tudi poklicne prodajalke ljubezni in tako imenovane »grupike«, zveste spremljevalke bendov, ki so pojem »oboževalk« dvignile na novo raven. V 20. in 21. stoletju je bila ena od njih letos preminula Marianne Ihlen, ki smo jo poznali kot muzo kanadskega glasbenika Leonarda Cohena, ki jo je ovekovečil v dveh nesmrtnih skladbah So Long, Marianne in Bird On a Wire z albuma Songs of Leonard Cohen (1967). Danes 81-letni pevec je imel s svetlolaso Norvežanko (prav tako letnik 1934) razmerje v zlatih šestdesetih letih.
Ena od najbolj opevanih in hkrati (zaradi tega tudi) najbolj osovraženih muz je bila Yoko Ono, soproga pokojnega Beatla Johna Lennona. Slednji ji je namenil nešteto pesmi, med njimi tudi številne hite, kot sta bila Woman in Jealous Guy.
Celoten članek o muzah najdete v aktualni številki revije Vklop!
