Luka Šulič in Stjepan Hauser jezdita podivjani vlak, imenovan 2Cellos, že pet let. Njuni nastopi so prelivanje klasične glasbe z zimzelenimi pop/rock/metal uspešnicami in zdi se, da sta med številnimi crossover izvajalci našla idealno kombinacijo obeh svetov. Njuno življenje je res na hitrem tiru in med pogovorom po tiskovni konferenci ob promociji aprilskega nastopa v Stožicah se občasno zazdi, da je kanček norosti, ki ju preveva, zdravilo za ohranjanje zdrave pameti.
Kaj vaju vznemirja po petih letih?
S: Vedno imava ta zagon v sebi. Glasba je navdih že sama po sebi, enostavno je toliko čudovitih melodij, ki jih še nisva odkrila, in to je navdušujoče.
L: Časa je še dovolj.
Se vama dnevno dogaja, da vam avtorji ponujajo svoje skladbe, da bi jih posnela?
S: Niti ne.
L: Glasbo izbirava sama, tisto, ki nama je všeč in jo »pobereva« spotoma. Jaz sem preposlušal veliko filmske glasbe, ki jo obožujem. Poslušava pa vse od roka do popa in metala.
Kako človek ostane normalen v takšnem cirkusu, ki se vama dogaja že leta?
S: Kaj je normalno? Ni treba biti normalen. Biti normalen je zame žalitev. Moraš biti nor. Zakaj bi se nekdo pretvarjal, da je nekaj, kar ni? Če si psihopat, bodi psihopat! (smeh)
Več preberite v aktualni številki revije Vklop!