Miha Guštin - Gušti je kot avtor in kitarist podpisan pod mnoge klasične uspešnice Big Foot Mame, ki jo je zapustil po eksperimentalnem albumu Doba norih (2000) in se podal na samostojno pot, ki je vzletela s Polono Kasal, eno od gostujočih vokalistov prvenca Dolce Vita. Njun razhod je spravil v slabo voljo mnoge pristaše njunega všečnega popa, ki ga je v hrvaščini nadaljeval z Emo Gagro, a mu je pomanjkanje uspeha na južnih trgih spodneslo nekaj zagona. Poznava se že dolgo, nekaj let sva bila skoraj soseda in kramljanje z njim je vsakič pestro. Tokrat sva se dobila po izdaji novega singla Navaden občan, na katerem je znova stopil za mikrofon, na koncertih pa mu stare uspešnice poje nova punca Nina Ratkovič. »Navaden občan odpira novo smer novega projekta,« pravi kmalu po pritisku tipke »snemaj« na diktafonu.
Nove smeri v kakšnem smislu?
Nimam namena izdajati albuma, temveč bo album kapljal po singlih. Ko se jih bo nabralo dovolj in bo trg kazal voljo po plošči, bo ta izšla. V tem trenutku nimam založbe, ki bi stala za mano, in tako delam vse praktično sam. Neke vrste gverila.
Pa ti je okej, da za vse skrbiš sam?
Ja, saj imam proste roke glede glasbe, pogrešam pa podporo založbe glede promocije. S tem se spopadam, ne vidim pa razloga, da bi podpisal založniško pogodbo. Te so po standardih takšne, da jih bereš z odprtimi usti. Prodaja zgoščenk je tako padla, da si morajo založniki priskrbeti prihodke drugod, zato se obesijo na avtorske pravice, koncerte in vse, kar je povezano s tvojim imenom. Jaz izhajam iz tega – če sem vse financiral sam, ni razloga, da bi se tem stvarem odpovedal. Ne splača se mi izdajati albuma, ker bi se zdelo, da sem ga izdal za ... zrak. Plošča je danes bolj kot ne le poslovna vizitka.
Več v novi številki Vklopa!
