Pisatelj (njegov zadnji roman je Optimist v nebesih, ki je bil nominiran za nagrado modra ptica), publicist, scenarist, prevajalec in grafični oblikovalec Žiga Valetič je edinec. To je botrovalo ideji, da o fenomenuedincev in edink ustvari dokumentarni film.

Zakaj ste se lotili raziskovanja te teme?

Teme sem se lotil zato, ker me je zanimalo, do kakšne mere je dejstvo, da sem edini otrok svojih staršev, v življenju vplivalo name. Pa tudi zato, ker živimo v času selfijev, resničnostnih šovov in močno poudarjenega individualizma in se mi je vsepovsod razmahnjena narcisoidnost zdela sumljivo povezana s tem, kar sem ter tja opažam pri samem sebi.

Film je zgrajen na portretih šestih edincev – po kakšnem ključu ste jih izbrali in zakaj ste se pravzaprav odločili za oris teme preko portretov (ne na primer kot zgodbe, preko strokovnjakov ipd.)?

Pri nas nisem zasledil literature o fenomenu edincev, sem se pa lahko naslonil na angleške knjige, ki jih ni malo. Tudi filmov o tej tematiki nisem zasledil, zato sem najprej tuhtal, kako bi sploh pristopil k ustvarjanju dokumentarca. Na koncu sem se odločil za portretni pristop, pri katerem sicer nisem mogel posredovati čisto vsega, do česar sem se dokopal med raziskovanjem gradiva, hkrati pa se mi je to zdel dober način, da preverim, v kakšni meri držijo stereotipi, ki se držijo nas, edincev. Imel sem srečo, da sem naletel na ljudi, ki negativne vidike svojega edinstva uravnotežujejo z dobrimi deli in družbeno angažiranostjo, in zdelo se mi je tudi bolje tako. Navsezadnje je tistih, ki hlepijo po slavi zaradi slave same, na vsakem koraku več kot preveč.

Več v novi številki Vklopa!