David Gilmour je še danes za mnoge srce in duša Pink Floyd. Zdaj osiveli, a še vedno privlačni možakar je bil s klaviaturistom Rickom Wrightom arhitekt tipičnega zvoka legendarne britanske zasedbe.

V drugem taboru, Mason-Waters, je ravno basist in drugi vokalist Roger Waters skrbel za konceptualne ideje in liriko. Tako so najboljše in najuspešnejše plošče ravno tiste, na katerih je bilo vzpostavljeno pravo razmerje moči. Poznejši albumi s prevelikim Watersovim vplivom so bili lirično odlični, a glasbeno šibkejši, še poznejše plošče brez basista so bile muzikalično dobre, a zvečine lirično in konceptualno šibke. Da je lanskoletna ad hoc plošča Pink Floyd The Endless River skoraj izključno instrumentalna, ni naključje. Ob Watersu ste vedno razmišljali in se emocionalno pretresali, ob Gilmourju se vedno počutite kot oviti v kopalni plašč nekje v toplicah, oboje je bilo še opazneje pri solističnih projektih. Dodajmo k temu romantična, intimna prizorišča, kot je rimski amfiteater v Pulju, v katerih Gilmour običajno nastopa, in že ideja vam bom ogrela srce.

Stampedo za vstopnicami za enajst nastopov na stari celini v skrbno izbranih prizoriščih, zvečine so to antične arene in pet predstav v londonskem Royal Albert Hallu, je bil takšen, da deset minut po začetku prodaje niste imeli kaj drugega kot jezno buljiti v računalniški ekran in potem iritirano iskali peščico vstopnic po raznih spletnih tržnicah, kjer ste zanjo odšteli nekaj sto evrov po komadu. Puljski nastop je bil uradno otvoritveni koncert svetovne turneje in zato toliko bolj mikaven za legijo zvestih pristašev z vsega sveta.

Kako je bilo na koncertu, preberite v Vklopu!