Nikoli prej ni toliko mladih bendov zvenelo kot U2. Coldplay, Kings of Leon in The Killers, če omenimo le najbolj očitne primere, so se naposlušali plošč irske skupine. Iznajdba sveže formule, ki so si jo U2 po dveh klasičnih albumih tokrat tako želeli, je bila težavna naloga – primerljiva podvigu, iz katerega je nastala mojstrovina Achtung Baby (1991).

Kot so razkrili ukradeni demo posnetki s tistega snemanja, ideje prihajajo naključno in nedosledno, U2 pa potrebujejo studijskega čarovnika (Brian Eno), da jih spravi v pravo obliko. Tokratni produkt poldrugega leta dela z Enom in Danielom Lanoisom je bil tik pred izidom napovedan kot najboljši izdelek kariere. Duhovi preteklosti so na albumu močno slišni – Magnificent prikliče v spomin Surrender z albuma War (1983), naslovno skladbo pa subtilno žene hitrejši kitarski rif iz the The Fly. Da melodija slednje zveni kot nekaj iz arzenala Chrisa Martina (Coldplay), priča, da se vplivi zdaj pretakajo v obe smeri. Vsaj tretjina skladb je serenada pevčevi ženi Ali, lirika pa postane zanimivejša, ko Bono prevzame avtobiografske zgodbe izmišljenih likov, od džankija, policista in umirajočega vojaka do vojnega dopisnika. Zgodba slednjega (Cedars of Lebanon) je eden pravih vrhuncev plošče. Svetovna politika je le enkrat porogljivo omenjena – v drveči prvi uspešnici Get on Your Boots, kjer The Edge, tako kot v Breathe, brenka s polno paro. Toda rdeča nit albuma je v glasbeni subtilnosti in pomanjkanju res dobrih idej. The Edge, motor zvoka U2, v ozadju ves čas ponuja barvit spekter melodij, medtem ko njegovi tokratni soli zvenijo še bolj minimalistično kot običajno. Bono se zdaj nagiba k pripovedovanju zgodb in liriki v slogu Leonarda Cohena, a ga povečini (še) ne dosega. Celotni novi album na koncu torej ne dosega albuma Achtung Baby in po eksperimentalnem zasuku ne Zoorope.

Universal