Večina poslušalstva skupine Depeche Mode, ki bi sami sebe označili za oboževalce, zadnja leta ne posluša po ploščah, ampak po zbirkah največjih uspešnic in koncertih. To je v veliki meri posledica dejstva, da je njihovih zadnjih nekaj plošč enostavno preveč polnih mašil.
Daleč od tega, da bi bile slabe, pravzaprav dobiš, kar pričakuješ, ampak že od devetdesetih in plošč Violator in Songs of Faith and Devotion albumi kot celota ne ponujajo presežka. Tudi tokrat je tako. Sounds of the Universe je od počasnega “mašinskega” uvoda naprej čisto spodobna, pretežno elektronska plošča. Odlična za ozadje ali dolgo vožnjo z avtomobilom, lirično še vedno temačna, čeprav manj apokaliptična, glasbeno lažja, neobremenjujoča, če se ne poglabljaš vanjo, trdna, a ne kričeča. Prvi singl Wrong je tipična nalezljiva uspešnica DM, že ob prvem poslušanju se zdi, da je od prej skrita nekje v podavesti. Gahanova Hole to Feed in Peace znova pričata, da bi občasno avtorsko vlogo moral prevzeti že davno pred Playing the Angel. Po spletnih forumih ugibajo, da bodo ravno te izvajali na Tour of the Universe, poleg obveznega repertoarja, seveda. DM danes nimajo ambicije ali težjih osebnostnih kriz, ki bi se manifestirale v drugačnejši, eksperimentalnejši luči. Po drugi strani zakaj bi? AC/DC, ki prihajajo v bližnje kraje teden dni pozneje, so celotno kariero zgradili na nespremenljivi glasbeni formuli. In DM so v trenutku prepoznavni, kar je dovoljšen dosežek za miren spanec. Zvoki vesolja niso supernova, so, kot naslov namiguje, posnetek vesolja Depeche Mode.
