Po več kot treh urah čakanja je iz mogočnega ozvočenja završalo in ob živopisnih odrskih projekcijah se je koncert z naslovno skladbo plošče Chinese Democracy začel.
Ko je Rose ob uvodnih riffih Welcome to the Jungle zavreščal tisto znano »You know where the fuck you are? Youre in the jungle, baby!« je dvorana eksplodirala. Oblečen kot zvezdniški kavboj z slabim modnim okusom in velikimi sončnimi očali je pevec popelsaval med svojimi glasbenimi vojščaki in se ob začetku naslonil na preverjene favorite iz prvenca Appetite for Destruction, ki 23 let po izidu še vedno sveni sveže, razburljvo in nevarno.
Fotografije iz koncerta si oglejte tukaj.
Video posnetke šestih skladb si lahko ogledate tukaj.
Ozvočenje pa je kot zakleto nagajalo – zvočni zid je bil na meji praga bolečine in zato grozljivo razmazan in nerazločen. Kakor se je zvok popravljal in se je repertoar nagibal proti aktualni plošči (Sorry, Better, This I Love) tako je začela dinamika šova precej nihati. Vsak od treh nekarizmatičnih kitaristov je dobil svoj solistični moment, ki je vključeval tako bizarne momente kot so glasba iz Pink Pantherja (Bumblefoot) in Jamesa Bonda (Richard Fortus), medtem ko je edini član ob Axlu iz klasične turnejske zasedbe začetka devetdesetih, klaviaturist Dizzy Reed, na klavirju pokazal, da zna odigradi Bowiejevo Ziggy Stardust. Rose na oder tokrat ni dobil v »dar« kakšne plastenke ali vžigalnika, zaradi katerih bi lahko zagrozil z odhodom. Namesto tega so pred njim pristali vrtnica, šal in ženski modrc, ki jih je vse prijel in z njimi paradiral po celotni širini velikega odra. Znan po svojih strupenih komentarjih, se tokrat z verbalno komunikacijo skoraj ni ukvarjal, se je pa kar osem krat preoblekel. Občasno je iz preteklosti potegnil kakšnega asa iz albumov Use Your Illusion (Live and Let Die, You Could Be Mine, November Rain) ali Appetite For Destruction (Rocket Queen, Sweet Child O Mine) in zavlekel nastop pozno v noč.
Do zaključne Nightrain, s katero so končali redni del nastopa, je že nekaj ljudi zapustilo postajo pred dvorano. Konkreten dodatek z Madagascar, Whola Lotta Rosie (AC/DC), Patience, nekaj improvizacijskimi vložki in končno eksplozivno Paradise City je izvabil še nekaj navdušenja iz vidno izžete publike. Ko so ob eksplozijah dimnih bomb in konfetkov po slabih treh urah nastop zaključili ob dva in petnajst zjutraj, je občinstvo delovalo bolj utrujeno od benda na odru.Publika je dvorano že zapuščala, ko se je celotni bend vnovič pokazal na odru, da bi se Rose lahko zahvalil za dober sprejem in obljubil vnovično vrnitev. Mogoče s nekdanjimi soborci, ki so tako vidno manjkali na odru? Ne se hecat. Axl Rose je de facto Guns n Roses in to vemo že vsaj petnajst let.
