________________________
ROGER WATERS - the WALL live, Zagreb, Arena, 13.4.2011
Fort Lauderdale, Bank Atlantic Center, 13. in 14.11.2010. (razprodano)
________________________
Stop na koncertu Rogerja Watersa v Fort Lauderdalu in v Zagrebu. Vsakič smo šli domov čisto navdušeni.
Pred razprodano hokejsko areno v Fort Lauderdalu, le streljaj od Miamija, preprodajalci manično ponujajo vstopnice generacijsko pisani publiki, ki je prišla pogledat ponovno uprizoritev predstave The Wall, s katero so Pink Floyd osupli svet na prelomu osemdesetih. Med njimi so resni poslovneži, ostareli hipiji, gospodinje, študenti, najstniki v majčkah Leonarda Cohena in Jimi Hendrixa . Nekateri Watersa, kreativnega vodjo Pink Floyd, spremljajo že štiri desetletja in so si predstavo The Wall ogledali že leta 1980. Med njimi so tudi takšni, ki se še niso bili rojeni, ko so Pink Floyd odigrali zadnjo svetovno turnejo leta 1994. V Zagrebu je bilo podobno – okrog tretjina pristonih je prišla iz Slovenije in do takrat, ko so se na odru zavihtele zastave s prekrižanimi klavidi in je glasna eksplozija napovedala začetek predstave, je Arena že pokala po šivih.
Za dvorano je parkiranih osemnajst šleperjev za prevoz megalomanske produkcije, ki se po širini razteza od enega do drugega konca velike dvorane. Zadnje vstopnice za The Wall v Zagrebu so pošle čez vikend pred koncertom. Za razliko od večine evropskih in ameriških mest po katerih se je valila predstava – za večino tamkajšnjih nastopov so pošle v nekaj urah in edini način za nakup sta ostala Ebay ali pregovarjanje s preprodajalci, ki se nekako vedno polastijo kart pa naj gre še za tako ekskluziven koncert. Hecno, da so ravno tako neosebna in hladna prizorišča kot sta zagrebška Arena ali še občutno večji Bank Atlantic Center v For Lauderdalu, navdihnila eno najbolj znanih konceptualnih plošč v zgodovini rocka . Pink Floyd so leta 1977 v Ameriki in Kanadi nastopali po velikih stadionih in Waters, basist, vokalist in takrat kreativni vodja zasedbe, je frustracijo izgube stika med bendom in publiko izlil z pljunkom v obraz prenavdušenega oboževalca v prvi vrsti. Zgrožen nad lastnim dejanjem si je domislil koncept postavitve zidu med glaseniki in občinstvom, občutke odtujitve pa pretočil v napol avtobiografsko multiplatinasto ploščo ter pozneje teatralno predstavo in celo celovečerec.
The Wall je zgodba o osami, grajenju navidzenih zaščitnih zidov, ki nas potiskajo še globje v izolacijo, da bi jih v trenutku nevzdržnosti na koncu podrli. Glavni junak, rockovski zvezdnik Pink, katerega oče se ni vrnil iz vojne in katerega je vzgajala zaščitniška mama (tako kot Watersa), se ob pritiskih okolice, hedonizma, božanskega čislanja in materialističnega sveta pogreza v osamo, droge pa ga končno pahnejo v psihozo med katero se manifestira kot fašistični diktator (alegorija oboževanja in moči rockovskega zvezdnika na koncertih), da bi po končni sodbi moral zrušiti zid s katerim se je obdal. Kot je Waters povdarjal v aktualnih intervjujih, je koncept mogoče razumeti širše, zidovi obstajajo tudi med državami, kastami in svetovi – med bogatim in revnim.
FOTOGALERIJA
VIDEO GALERIJA
Aktualna turneja je replika tiste iz začetka osemdesetih z dodatkom, ki ga ponuja najnovejša tehnologija. Eksplozije, osupljive 3D projekcije, svetlobni in kvadrofonični zvok, velikanske lutke ustvarjene po risbah Gerarda Scarfa, prelet Ščuke (Junkers 87) nad publiko in njegov trčenje v oder, velikansko napihljivo svinjo, ki zlovešče kroži nad občinstvom ter velikanski zid, ki se gradi skozi celo prvo polovico nastopa.
Roger Waters je ploščo in predstavo deloma baziral na avtobiografskih izkušnjah.
Predstava je dodelana z dlakocepsko natančnostjo. Začne se z ponavljajočimi trditvami »jaz sem Spartakus« iz Kubrickovega filma o rimskem gladiatorju, bend pa se na odru pojavi ob glasnih eksplozijah kot uverturi In the Flesh. »Fašistično-diktatorski« vložek, ki se ponovi v zadnji četrtini koncerta spominja na politično zborovanje sredi tridesetih v Nürnbergu. Po eksploziji vojaškega letala in z Thin ice smo na začetku Pinkove zgodbe. Potovanje skozi otroška leta (Another brick in the Wall), šolske travme (Happiest days of our lives), adolescenco (Mother) vodi do Pinkove sedanjosti, zdaj, ko je oboževani rockovski idol (Young Lust), ki zasanjano omotično pade v svoj svet (Comfortably Numb) in si v umu zgradi nedosegljivo visok zid.
Marširanje kladiv v Zagrebu.
Waters pri šestdesetih več ni diktatorski kolerik kot v dnevih nastanka The Walla. Osiveli glasbenik se na koncertu celo šali iz svojega tedanjega počutja: »tole bom s pomočjo nove tehnologije zapel z s tistim ubogim, mizernim in veliko mlajšim Rogerjem iz leta 1980,« pravi pred akustičnim duetom samega s sabo med posnetkom iz nastopa v londonskem Earls Courtu. Eden redkih komičnih trenutkov pride v obliki odgovora na vprašanje "naj zaupam vladi?" pri Mother, ko se po steni izpiše "No fucking way", oz. v Zagrebu še "nema jebene šanse", seveda ob glasnem odobravanju občinstva.
Nobody Home
Med koncertom vas bodo prepljavljali občutki tesnobe, ganljivosti in čiste osupljivosti. Bodisi ob Scarfovih animacijah vključno z korakajočimi ikonografskimi kladivi, s katerimi je opremil film in ovitek albuma, Watersovi emocionalni interpretaciji (Dont leave me now, One of my turns) in čisto muzikaličnostjo spremljevalne skupine, v kateri je Roger končno našel kitarista Robbieja Wyckoffa, ki zveni skoraj indentično kot David Gilmour. Ko se po dveh urah napada na vsa vaša čutila, zid končno zruši ob huronskem trušču in glasbeniki prikorakajo med razmetane opeke, da bi izvedli zaključno Outside the Wall, se zasliši vprašanje: »a nismo tukaj vstopili na začetku?« Zidove (ne)hote gradimo ves čas, občasno pa jih je treba porušiti do temelja.
Zadnja obsodba: zid mora biti porušen.
The Wall live je ultimativna dvoranska koncertna izkušnja. Verjetno še nekaj let ne boste naleteli na kaj bolj pompozno bombastičnega in hkrati tako intimnega. In še info za tiste najbolj zveste privržence: lanskoletna in letošnja predstava se skoraj ne razlikujeta. Lani je pred začetkom v dvorani odzvanjal »jaz sem Spartakus«, animacija pri Hey You pa je lani bila pretreslivejša, saj je animirani Pink (oz. mogoče vsak od nas) najprej pokazal iztegnjen sredinec nato pa ob silovitem udarcu zid obarval s krvjo. Malenkosti, večje korekcije bi bile že bogokletne.
Watersa zdaj lahko ujamete še 22. junija v Budimpešti.
Besedilo, foto in video: Mimi Inhof
