Derrick May je s sošolcema Juanom Atkinsom in Kevinom Saundersonom sredi 80. let čikaški house razvil v danes klasični detroitski zvok.
Atkins je mešanico krstil za tehno in žanr je - za razliko od propadajočega Detroita - v številnih različicah še vedno eden od stebrov sodobne plesne elektronike. Klasika "Strings of Life" je bila ena prvih Derrickovih produkcij, ime pa ji je dal nihče drug kot Frankie Knuckles. Derrick sam je svoj zvok krstil za hi-tek soul in ga opisal kot nekaj, kar bi nastalo, ko bi George Clinton v dvigalu srečal Kraftwerk.
Zakaj si se odločil obuditi svojo legendarno založbo Transmat?
Ker verjamem, da se je treba v življenju boriti za to, v kar verjameš. Detroit zadnja leta, odkar se je iz mesta odselila avtomobilska industrija, vidno propada. Pa ne le ekonomsko, tudi ustvarjalno. V našem mestu je opazen primanjkljaj mladih talentov, saj se veliko mladih ustvarjalnih ljudi seli v druga mesta. Tega jim ne zamerim, saj ne verjamem v to, da bi moral biti kdorkoli fizično vezan na katerikoli prostor. Jaz nisem bil nikoli. Odrasem sem v Detroitu, a živel sem tudi v Parizu, Amsterdamu, Tokiju, Švici ... Potoval sem po svetu in se ustavljal za nedoločen čas, dokler me je to mesto zanimalo. Potem pa sem šel naprej. A pomembno je, da imaš dom, bazo. In na to smo vsi skupaj kar malo pozabili. Tudi jaz. Imeli smo super klub Musical Institute, Kevin, Juan in jaz smo bili pomemben del detroitske scene, pa smo šli v svet in pozabili na dom.
Kako sprejemajo detroitski zvok v ZDA? V Evropi je to že skoraj pop, tam verjetno ne?
Če boš detroitski tehno iskal v kakšni od preostalih trgovin s ploščami v New Yorku, ti bodo najbrž rekli, da pobrskaj zadaj v kotu ali pa med ploščami iz uvoza. Razgledanost Američanov je še vedno enaka, večina živijo predvsem v sedanjosti, ne obremenjujejo se z zgodovino in ne razumejo kvalitete, ki jo daje življenju poznavanje preteklosti in kulture. Žal mi je, da moram to reči, saj sem Američan, a tako pač je. V Ameriki si ali del srednjega toka ali pa odpadnik. In ustvarjalni detroitski glasbeniki so bili vedno izobčenci, kar je po svoje kar v redu. Motivira nas ravno to, da nas imajo vsi za izobčence. Če bi Detroit postal super pop mesto, bi verjetno že zdavnaj izginili, saj bi izgubili to, kar nas poganja. Zato pravim, da se je treba boriti.
Kakšno glasbo vrtiš dandanes?
Predvsem zelo raznoliko. Rad imam dobro elektronsko glasbo in moji seti bi bili zelo dolgočasni, če bi vrtel le klasični detroit.
Slišim, da si se zaljubil v Azijo.
Azija je bila vedno super, zdaj je pa še posebno. Medtem, ko je evropska klubska in festivalska scena že precej odrasla in se je Amerika močno ogrela za zelo komercialno klubsko glasbo, je scena v Aziji odlična. Japonska je bila vedno super, zdaj se odpira Indija, kar nekaj odličnih novih klubov se je odprlo v Indoneziji. Pred kratkim sem vrtel v klubu Stadium v Džakarti, klub za 5.000 obiskovalcev je bil poln do zadnjega kotička in vzdušje je bilo izjemno. Pričakoval sem, da bo dober žur na Japonskem in Kitajskem, Indonezija me je pa res prijetno presenetila. Ne toliko Bali, kot Džakarta.
Če ne bi bil glasbenik, bi se ukvarjal s fotografijo. Od kod ta strast?
Vedno sem bil navdušen nad fotoaparati, obkrožen z odličnimi fotografi in predvsem fasciniran nad koncetom lovljenja trenutkov v en sam kader. To je res umetnost: ujeti energijo določenega trenutka v le nekaj mirujočih slik.
