Štirje črno-belo naličeni možakarji so ob Beatlih najbolj prepoznavni obrazi glasbene scene. Res, da Gene Simmons in Paul Stanley od neverjetno uspešnega povratka ustanovne zasedbe v ikonografskih ličilih leta 1996 (z)godbo nadaljujeta z drugima dvema glasbenikoma v enakem make-upu, a pri Kiss je vedno šlo predvsem za bombastičen šov in šele nato za glasbo. Milijoni zvestih privržencev, imenovani Kiss armada, obožujejo ravno to – rockovski teater, v katerem glasbeniki letijo, streljajo s kitar, bruhajo ogenj in pljuvajo kri. Kiss so praktično živi stripovski junaki in o superjunakih se pač ne dvomi.
"Argh, Udine, želeli ste najboljše in najboljše boste dobili. Najbolj vroč bend na svetu: Kiiiiiiiisss!" je kot vsakič zadonelo iz zvočnikov, nekaj trenutkov preden se je ob silovitem poku in prvih taktih Psycho Circus spustila zavesa in razkrila štiri vsem znane obraze, pod katerimi se skrivata le dva ustanovna člana, druga dva sta "nova fanta", zamaskirana v glasbenika, ki sta pred desetletjem zapustila bend. Basist Gene Simmons je opletal z ikonografsko dolgim jezikom proti puncam v prvi vrsti, kitarist in glavni zabavljač Paul Stanley je prvih deset minut prehlajeno tulil v mikrofon (glas se mu je pozneje tako kot celotno ozvočenje opazno popravil), vzdušje pred odrom je bilo od samega starta naelektreno. "Zvočniki hrumijo, karneval se začenja, dobrodošli v psihopatski cirkus," je prepeval Stanley, migal z ritko in poziral fotografom. Kiss so karnevalski cirkus, a v osnovi družinski šov, primeren tudi za najmlajše.
V sedemdesetih so bili Kiss šok rockerji, izobčenci in junaki ameriškega delavskega razreda, ki so si milijone privržencev nabrali z osupljivimi nastopi, čeprav jih so jih radijske postaje ignorirale. Privlačnost je izvirala tudi iz idejne zasnove pri Beatlih – štiri različne persone, vsaka s svojo karizmo in maso privržencev: Gene Simmons je bil Demon, Paul Stanley Zvezdni otrok, Ace Frehley Vesoljec, Peter Criss Človek mačka. Predstavljali so se kot superjunaki, v stripih, na filmskem platnu in na odru. Štiri persone – dva tabora, v enem abstinenta in "serijska podiralca" žensk Stanley in Simmons, v drugem hedonista, ljubitelja žura in opojnih substanc Frehley in Criss. Ravno kombinacija tako različnih osebnosti jim je dajala tisto potrebno privlačnost, ki loči dolgoročno uspešne zasedbe od muh enodnevnic. Do konca desetletja so Kiss evolvirali v stadionsko atrakcijo, omehčali svojo glasbo, postali družinski bend, stopili na filmsko platno in z milijoni napolnili svoje bančne račune. Prvi je iz drvečega vlaka leta 1980 izstopil bobnar Peter Criss, dve leti pozneje Ace Frehley. Leta 1983 so zadnjič nastopili v ličilih, od takrat sta Simmons in Stanley s solidnim uspehom in neprestanim menjavanjem članov zasedbo ohranila pri življenju, novo vstajenje pa se je zgodilo z napovedanim povratkom prvotne zasedbe – seveda v ličilih. Od takrat so Kiss po pravilu na vrhu ali blizu vrha koncertnih zaslužkarjev, vsakič ko se podajo na turnejo.
Zdaj Frehleya in Crissa vnovič že desetletje ni v bendu, a Kiss danes funkcionirajo kot blagovna znamka. Ko sta po rekordno uspešnem vstajenju ustanovne zasedbe 1996 oba po petih oziroma sedmih letih dokončno zapustila bend, sta Stanley in Simmons v skupino vzela druga glasbenika in ju pač naličila v odtujenega kitarista in bobnarja. Ta sta Simmonsu in Stanleyju v začetku osemdesetih prodala pravice do uporabe lastne podobe in pozneje svojo odločitev grenko obžalovala. Kiss so svojo privlačnost zgradili ravno na kombinaciji različnih person – zgledovali so se po Beatlih, in štirje člani so si bili tako vizualno kot karakterno diametralno različni. V tem kontekstu je rekrutacija bobnarja Erica Singerja in kitarista Tommyja Thylerja, ki je nekoč igral v Kiss tribute bandu in Frehleyja leta 1996 učil lastne solaže, ki jih je ta pozabil, dokaj komična, saj sta s podobo prevzela tudi »personi« odtujenih članov. No, če niste goreč privrženec skupine, od daleč razlike niti ne vidite, Thyler se pač med hojo ne premika kot Frehley, s tistimi zračnimi koraki, ki se zdijo kot hoja po planetu z drugačno gravitacijo, Singer pa več ne poskuša odpeti baladne Beth, ki jo je v slogu Franka Sinatre vedno prepeval Criss. Sicer pa je aktualna predstava v osnovi nadgradnja legendarne scenografije plošče Alive II (1977) – seveda z vkomponirano moderno tehnologijo in tokrat v obliki velikega kovinskega pajka, a glavni aduti ostajajo: Simmonsovo bruhanje ognja (tokrat pri War Machine, ki jo je leta 1982 za bend spisal takrat neznani Bryan Adams), njegov hrupni solo moment na bas kitari, med katerim se mu iz ust cedi kri – na velikem zaslonu rdečo sluz od blizu zgroženo-navdušeno gledajo vsi prisotni, nakar "Demon" "poleti" do vrha odrske konstrukcije in tam izvede God of Thunder, Stanleyjevo stalno laskanje publiki z vreščečim glasom, prelet občinstva na mini oder med izvedbo Love Gun, Frehleyjevo, pardon, Thylerjevo streljanje raket iz kitare, žerjavi, ki glasbenike zapeljejo prek iztegnjenih rok občinstva, hidravlični bobnarski oder, ki se dviga več kot deset metrov, in seveda kup eksplozij, dima, švigajočih ognjenih zubljev in "neurje" konfetkov. Edinole ozvočenje je bilo ves čas nekoliko prešibko za pravi šus. Repertoar se je nagibal k preverjenim standardom (Detroit Rock City, I Love it Loud, Rock 'n' Roll All Nite, Shout it Out Loud ...) in se le bežno dotaknil zadnjih dveh albumov Monster in Sonic Boom.
Ko se je edini dodatek zaokroževal z nadležno diskoidno megauspešnico I Was Made for Loving You, med katero je Stanley dodobra zamešal besedilo, se je šov končno sklenil z Black Diamond iz davnega leta 1973, med katero je pirotehnika še zadnjič razsvetlila nebo nad prizoriščem.
Kiss je moč očitati marsikaj: od neinovativne glasbene forme kitarskega rocka do plehkih besedil in industrijskega "štancanja" vse možne krame, ki nosi ime skupine: krsta, ki je hkrati hladilnik, do avtomobila in tematskega parka so samo nekateri odmevnejši produkti, nikakor pa jim ni mogoče očitati, da obiskovalcem koncerta ne ponudijo maksimalne izkušnje Kiss šova. Na koncu to tudi za oboževalce šteje največ. Samo da je rock'n'roll vso noč.
