Po otvoritvenem nastopu smo ob kavi kramljali s pevcem Budo in basistom Erikom.
Erik, med včerajšnjo Sokijevo solistično točko ste mi pod odrom dejali, da punce ne padajo na basiste, še zlasti ne na basiste brez denarja.
Erik: Menila sva se, ali smo res basisti fascinantni. Lahko povem, da smo basisti za ku**c. (smeh) Omenjala sva Adama Claytona iz U2, meni se zdi dolgočasnež, nedvomno pa ima bajen bančni račun. In to je bistvena razlika – so basisti in basisti.
Vsi razen Sokija zdaj preživljate družine. Je zdaj lažje ustvarjati ali težje?
E: Zame ima zdaj življenje več smisla, na delo pa ni bistveno vplivalo.
Buda: V začetku je težje usklajevati nov urnik, ko otroci malček zrastejo, postane lažje. Gre za čisto drugačno življenje, zdaj moramo najprej prelagati otroške stole v avtu, če gremo na vaje. To so ta dodatna dela. (smeh) Sicer pa je super tako, kot je, glasbeno se ni veliko spremenilo.
Kako pa otroci gledajo na očete, ki igrajo glasno glasbo? Najbrž jim je fascinantno.
E: Moj otrok razume, da mora oče iti delat.
B: Včasih so ljudje morali na delo v Pakistan ali Irak ali iz Štajerske na Obalo. Tako pač je.
Te dni izdajate Window EP (extended play oziroma mini album, op. a.). Gre za tranzicijsko ploščo – nova skladba, akustične izvedbe, remiksi, predelava in dva koncertna komada. A menda imate čisto novo ploščo že posneto, iščete le založnika ...
E: Window je res tranzicijska plošča. Po starem načinu bi naredili mineštro, v kateri bi te pesmi zakamuflirali med dvanajst drugih komadov. Zdaj smo stvari zastavili drugače, na njej so prvič akustične skladbe, remiksi in koncertni posnetki. Vse stvari na mini albumu so se zgodile prvič. Te skladbe so za piknik v družbi, niso takšne, ki bi »lomile jajca«.
B: Je pa naslednji album res končan in iščemo tujega založnika.
Po kakšnem ključu?
B: Iščemo sinergijo, ne potrebujemo velike založbe, ki se z nami ne bo ukvarjala, ker bi to pomenilo stagnacijo in konec benda. Iščemo nekoga, ki se bo trudil z nami, v Nemčiji denimo nimaš nobenih možnosti, če založba ne skrbi za PR in te ne poveže z booking agencijo za koncerte.
Kaj danes iščejo manjše založbe? Dobrega koncertnega izvajalca?
B: Booking brez založbe ne funkcionira, v ospredju so koncerti. Če prideš do večjih medijev, imaš tudi koncerte. Gre za sklenjen krog.
Včerajšnji nastop je bil kot običajno energičen, a kdo bi rekel, da je oder Orta premajhen za ta bend. Buda, se kdaj v takšnem okolju počutite kot jezna osa v zaprti posodi?
B: Ne. Tisti občutki, ki me prevevajo, ko prvič stopim na prizorišče – popoldne, ko prinesemo opremo –, me običajno držijo do konca večera. Pomembnejša mi je energija, zaprem oči in pojem. Energija, odziv ljudi, da je sproščeno vzdušje, to mi je pomembno.
Včeraj ste eno skladbo posvetili vsem »hašišarjem«. Večkrat prepevate o marihuani na hecen način, a bojda je sami ne konzumirate več?
B: S tem smo mislili, da moraš za vsak rezultat delati. »From the seed to the weed« (od semena do rastline), bodisi da gre za krompir ali karkoli drugega. Tako je povsod.
E: Ne bi promovirali marihuane, gre za odločitev vsakega posameznika.
Kdo je v mlajših letih najpogosteje kadil travo?
E: Jaz ne znam niti zvijati cigaret. Če bi imel bančni račun kot Adam Clayton, bi to zame počel kdo drug. Nekdo iz preteklosti benda pa je bil sposoben rolati džjont, medtem ko je vozil kombi.
Zadnji regularni album je nosil naslov Against the Gravity. Če se malo pohecamo, povsod v vesolju gravitacija na koncu vedno zmaga.
E: Ja, in potem dobiš nalogo v življenju, da se boriš proti njej. Ja, na koncu smo vsi mrtvi, a se je fajn boriti. (smeh)
Se vam kdaj zdi, da se borite z mlini na veter?
E: Borba z mlini na veter je prišla, ko smo se začeli jemati resno, prej je bila »zajebancija«. Nato pa smo prijeli bika za roge.
Kdaj je prišel prelomni moment, ko ste se odločili profesionalno ukvarjati se z glasbo?
E: Ni bil neki specifičen moment. Gre za naravno selekcijo. Jaz sem padel v ta štos, ko sem bil študent, prepričan, da bom končal v pisarniški službi. Bolj je postajal bend resen, bolj oddaljena se mi je zdela pisarna.
B: Glasbe ne moreš delati polovično, ker ti vzame preveč časa.
Verjetno ste večkrat šli skozi obdobja, ko se je zdel razhod benda edina rešitev.
E: Jaz si še zdaj kdaj rečem, naj gre vse k vragu.
B: Mogoče takrat, ko smo menjavali bobnarje. Nenazadnje iščeš novega družinskega člana, a ko ga najdeš, si še močnejši.
Kaj ste se naučili od velikih bendov?
E: Lulati v umivalnik. (huronski smeh) Bolj popularni so, bolj so normalni in človeški. Manj se pretvarjaš pred njimi, bolj so dostopni.
Mislil sem profesionalno in kar zadeva celostno podobo. Buda, vaša »uniforma« so kariraste kratke hlače, srajca in kravata. Koliko parov hlač in kravat visi v vaši omari?
B: Imam samo ene hlače, ki jih nosim, dokler ne razpadejo. Ko se to zgodi, nesem blago šivilji in mi naredi nove. Problem je dobiti karirasto, »old school« blago.
E: Kar se podobe tiče, imamo svoj ne-stil, da razbijemo ne-resnost.
Veliko ste nastopali po tujini. Kdo je najbolj usposobljen za preživetje v tujem okolju?
E: Nekoč smo Sokija pozabili na bencinski črpalki brez dokumentov, telefona in denarja. Na srečo se je spomnil neke telefonske številke in prepričal neko punco, da ga je odpeljala do naslednjega postajališča, kjer smo ga počakali. Drugič so Budo zaklenili v bunker, kjer vadimo, a mu je uspelo prilesti ven skozi prezračevalni jašek. Jaz bi umrl, čez en teden bi me našli mrtvega. (smeh)
B: Splezal sem skozi jašek, za kar sem porabil štiri ure, a mi je uspelo.
Denimo, da se nekdo spomni uporabiti vašo skladbo za reklamo, na primer Dry your tears za robčke. Bi bili za?
E: Odvisno od cene. Ne vem, to je špekulacija. Nikoli nisem imel priložnosti ukrasti milijona evrov, sam zase mislim, da sem pošten, ne vem pa, kako bi odreagiral v takšni situaciji.
B: Pred dnevi je Berto povedal, da bi lahko I believe in love tržili za valentinovo in naredili ploščo s šestnajstimi različicami iste pesmi. Ha!
Eden od vaju zadene deset milijon evrov na lotu. Kakšen koncert bi pripravili EJ?
E: Imeli bi vrhunske monitorje. (smeh)
B: Po moje bi povabili par nam ljubih bendov.
E: (Budi) Si predstavljaš? Uf! OK, povabili bi Victims Family, No Means No ...
B: In Mighty Mighty Bosstones, Rancid, Bad Brains ter Megadeth za Sokija in Berta!
E: In Lemmyja! Obvezno.
B: Še pet milijonov bi zapravili za viski, potem pa bi nam itak zmanjkalo denarja.
