Hackman, ki je konec januarja dopolnil 95 let, je živel očem javnosti skrito življenje na svojem domu v Santa Feju v Novi Mehiki, potem ko se je 2004 z izvrstnim filmom Dobrodošli v Mooseport poslovil od igranja. V karieri, ki jo je začel precej pozno, zares zaslovel pa je šele v zreli dobi, je dobil dva Oskarja, še trikrat je bil nominiran, dobil je dve nagradi Bafta in 4 Zlate globuse.
Ko bom velik, bom igralec
Eugene Allen Hackman se je rodil 30. januarja 1930 v San Bernardinu v Kaliforniji. Oče Eugene Ezra se je ukvarjal s tiskarstvom, njegova mama pa je rojena v Kanadi v Ontariu. Po prednikih je angleškega, škotskega in nizozemskega porekla, imel pa je še enega brata, Richarda. Hackmanova družina se je pogosto selila in se končno ustalila v Danvillu v Illinoisu, kjer so živeli v hiši njegove v Angliji rojene babice Beatrice po mamini strani.
Njegov oče je tam upravljal tiskarno za lokalni časopis Commercial-News, Hackman pa se je odločil, da želi postati igralec že pri 10 letih. Njegova starša sta se potem, ko je dopolnil 13 leto, ločila, oče pa je družino zapustil. Pri 16 letih je obesil šolo na klin in se s pretvezo, da je starejši, pridružil marincem, kjer je služil štiri leta in pol. Večino časa je prebil na Kitajskem v Čingdau in Šanghaju kot radio operater, po Kitajski revoluciji pa so ga premestili na Havaje in Japonsko. Po odpustu 1951 se je preselil v New York, kjer je opravljal razna dela in začel študirati novinarstvo in TV produkcijo v Illinoisu, kar mu je omogočala vojaška kariera, a študija ni dokončal ter se je raje vrnil v Kalifornijo.
Naj se zastor dvigne
Leta 1956 je Hackman začel svojo igralsko kariero. V Pasadeni se je pridružil gledališču, kjer je spoznal dobrega prijatelja in še enega uspeha željnega igralca, Dustina Hoffmana. Njuni kolegi so ju zafrkavali, da sta nesposobna in da ne bosta nikoli uspela. Da bi dokazal, da se motijo, se je spet preselil v New York. Trije zagnani Kalifornijčani so si v šestdesetih tam celo delili stanovanje – Hackman, Hoffman in Robert Duvall.
»Igranje je bilo nekaj, kar sem želel početi že od svojega 10. leta in ko sem videl svoj prvi akcijski film. Jimmy Cagney je bil moj najljubši igralec. Ne da bi to razumel, sem lahko videl, da ima odlično koordinacijo in da je žilav.«
Da bi se lahko preživljal, ko ni dobil vloge, je delal v restavraciji, kjer je srečal svojega igralskega inštruktorja iz Pasadene, ki mu je spet zabrusil, da njegova služba dokazuje, da ni tip za igralca.
»Bila je to bolj psihološka igra, ker nisem imel namena pustiti tem kretenom, da me potolčejo. Prepričal sem se, da bom vztrajal, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Bil sem jaz proti njim in na žalost je tudi danes še tako. A če te res zanima igra, potem imaš del sebe, ki to dojema kot drogo, postaneš malce neuravnovešen. Lažeš, goljufaš, skratka, počneš vse, da bi prišel do avdicije in dela,« je nekoč dejal Hackman.
Za silo bo
Hackman je dobival različne obrobne vloge v filmih in v številnih televizijski serijah, nastopal je tudi v predstavah izven Broadwaya od 1959 naprej. Štiri leta pozneje je debitiral na Broadwayu v Children From Their Games, šele Vsaka sreda (1964) s Sandy Dennis pa je postala zares uspešna predstava, kar mu je odprlo vrata do filma. Njegov prvi film je bil Lilith z Jean Seberg in Warrenom Beattyjem. Še naprej je ostajal na Broadwayu, Ubogi Richard z Jean Kerr je doživela več kot sto ponovitev. Dobil je tudi manjšo vlogo v epskem filmu Havaji (1966). Sledili so prvi v boju (1967), Zatočišče s smrtjo (1967) in Banning (1967), spet z obrobnim udejstvovanjem. Hackman bi moral biti Gospod Robinson v Diplomiranec (1967), a ga je režiser Nichols odpustil po treh tednih, češ da je premlad. Zamenjal ga je Murray Hamilton. Še istega leta je zaigral starejšega brata znanega gangsterja v filmu Bonnie in Clyde (1967) in si prislužil prvo nominacijo za Oskarja. Ob vseh obveznostih na TV in odrih je bil trener v filmu Smukač (1969) in astronavt v Izgubljeni v vesolju (1969). Dodal je še vlogo v padalca v filmu Vešče in dve ob Jimu Brownu, Delitev (1968) in Nemiri (1969). Skoraj je postal tudi Mike Brady v seriji Bradyjevi, a ga je agent prepričal, da počaka na kaj bolj vznemirljivega.
Sedemdeseta in veliki preboj
Še drugič je bil nominiran za zlati kipec za Nikoli nisem pel svojemu očetu (1970), posnel je Zdravnikove žene (1971) in Lovska družina (1971). Potem je prišel veliki film Francoska zveza (1971), kjer je kot detektiv Jimmy Doyle pokasiral Oskarja za glavno vlogo in diplomiral za prehod med največje. V naslednjih treh letih je posnel deset filmov (če ne štejemo gostovanja v Mladem Frankensteinu) in postal najbolj ploden igralec Hollywooda: Cisco Pike (1972), Prvi rez (1972), Pozeidonova zadnja avantura (1972), Strašilo (1973) z Alom Pacinom, njegova najljubša vloga, ki mu je prinesla tudi Zlato palmo v Cannesu, pa Copollin Prisluškovanje (1974), ki je prav tako zmagal v Cannesu. Z Liv Ulman je posnel vestern Zandyjeva nevesta (1974) in neo-noir film Nočni premiki (1975). Pred točno petdesetimi leti je ustvaril vestern Ugrizni kroglo in nadaljevanje Francoska zveza 2 (1975). Srečna dama (1975) z Burtom Reynoldsom in Lizo Minelli je bil velikanska polomija, 1977 pa se je pridružil zvezdniški zasedbi v vojnem filmu Arnhemski most (1977), kjer je igral poljskega generala Stanislawa Sosabowskega, bil pa je tudi oficir tujske legije v Korakaj ali umri (1977) s Terencom Hillom in Catherine Deneuve.
Eden največjih in najbolj delovnih igralcev nove dobe
Hackman je bil talentiran tako za komedijo kot resne filme, zelo uspešna kombinacija je njegova vloga Lexa Luthorja, kriminalnega genija v prvem delu Supermana (1978), vlogo pa je ponovil še v drugem in četrtem delu. Njegovo vloge so se gibale od glavnih do stranskih in nazaj. 1981 je z Barbaro Streisand igral v komediji Vsaka noč šteje, z Warrenom Bettyjem pa v Rdeči (1981). Glavno vlogo je imel spet v psihološkem trilerju Eurkea (1983) in stransko v Pod ognjem (1983). Bil je božji glas v Dva enaka (1983) in v glavni vlogi v Neskupne vrednote (1983), Nerazumljivo (1983), Dvakrat v življenju (1985), Tarča (1985) in Moč (1986). Med 1985 in 1988 je posnel devet filmov in bil ob Stevu Guttenbergu najbolj priden igralec. Med njimi omenimo Mojstrski met (1987), ki je den najboljših športnih filmov, pa Brez izhoda (1987) in Druga ženska (1988). Mississippi v plamenih (1988) mu je prinesel še eno nominacijo za Oskarja, 1990 je posnel odbito komedijo Nora strela z Aykroydom in Razglednice z roba pekla (1990). 1991 ga je Clint Eastwood uporabil v svojem kultnem vesternu Neoproščeno, kjer je, kljub temu, da ni maral nasilnih vlog, odigral sadističnega šerifa Daggetta, ki mu je prinesel drugega Oskarja, tokrat za stransko vlogo, pa tudi sam film je bil nagrajen s kipcem.
Ob Geronimo: Ameriška legenda (1993) je tega leta veliko bolj znan film Firma s Tomom Cruisom, posnetem po noveli Johna Grishama. Upodobil je šedve njegovi deli, Plinska celica (1996) in Porota na begu (2003). V devetdesetih letih je treba omeniti še naslednje filme; Wyatt Earp (1994), Hitri in mrtvi (1995) in podmorniški Škrlatna plima (1995). S Travolto je 1995 posnel komedijo Kdo bo koga, bil je konservativni senator v Ptičja kletka (1996) z Robinom Williamsom in Nathanom Laneom. Hugh Grant in on sta posnela Ekstremni ukrepi (1996), z Eastwoodom pa njegov film Absolutna moč (1997). Will Smith se mu je pridružil v Nasprotnik države (1998).
Zadnja leta v službi
Triler Osumljeni (2000) z Morganom Freemanom je začel novo tisočletje, s Keanujem Reevsom sta posnela Zamenjava (2000), Owen Wilson je z njim pristal Za sovražnikovo črto (2001), s Sigourney Weaver sta posnela Lomilci srca (2001). Za vlogo očeta v komediji Tenenbaumovi (2001) je dobil Zlati globus. 2003 je posnel pravni triler Porota na begu (2003), v katerem se mu je uresničila dolgoletna želja posneti film s prijateljem Dustinom Hoffmanom. In za konec, 2004 se je pokazal v komediji Rayom Romanom, Dobrodošli v Mooseportu, njegovem zadnjem filmu. Julija 2004 je pri Larryju Kingu na CNN oznanil, da nima več načrtov za snemanje in da misli, da je njegova kariera končana, kar je ob promociji njegovega tretjega romana 2008 tudi potrdil.
Leta 2009 je kot razlog za upokojitev povedal tako: »Palica, ki je zlomila konjski hrbet, je bil stres, ki sem ga doživljal v New Yorku. Zdravnik mi je povedal, da moje srce ni v kondiciji, ki bi še prenesla stres.«
Knjige in ostalo
Skupaj s podvodnim arheologom Danielom Lenihanom je Hackman napisal tri zgodovinske fikcijske romane: Wake of the Perdido Star (1999), pomorsko avanturo iz 19. stoletja, Ni pravice za nikogar (2004), zgodba o umoru iz časov Velike depresije in Pobeg iz Andersonvilla (2008) o pobegu iz zapora med ameriško državljansko vojno. Potem je sam napisal še dve knjigi, zgodbo o ljubezni in maščevanju na divjem zahodu, Obračun na Jutranjem vrhu (2011) in zadnjo, Pregon (2013), policijski triler.
Trije otroci in dve ženi
Gene Hackman se je 1956 poročil s Faye Maltese, s katero je imel tri otroke, sina Christopherja Allana in hčerki Elizabet Jean in Leslie Anne. Večino njihovega otroštva je manjkal, ker je bil na snemanjih. S prvo ženo sta se po treh desetletjih ločila 1986. Potem je spoznal Betsy Arakawo, pianistko, s katero se je po nekaj letih poročil 1991. Po njegovi upokojitvi sta kupila lepo hišo z velikim zemljiščem v Santa Feju na jugu ZDA in se umaknila iz javnosti. Hackman je bil demokrat in je bil celo ponosen, da je bil na Nixonovi Črni listi, vseeno pa je bil ponosen na republikanskega predsednika Ronalda Reagana. Zanimale so ga avtomobilske dirke in je v sedemdesetih celo sodeloval v Formuli Ford in 1983 na 24 ur Daytone. Oboževal je tudi arhitekturo in dizajn in do 1990 zrisal kar 10 domovanj, od kateri sta bili dve predstavljeni v arhitekturni reviji. Vse do 2018, na pragu devetdesetih, so ga domačini v Santa Feju srečevali na kolesu.
Zdravje tako, potem pa tragedija
Leta 1990 je bil operiran na srcu, kjer so mu vstavili sten, 2012 pa ga je med kolesarjenjem na Florida Keys, starega 82 let, zbil nek avto. Kljub grdemu padcu je stari utrpel le nekaj odrgnin. Če je bil kaveljc in korenina in je letos januarja dopolnil že 95 let, pa so ga 26. februarja našli mrtvega na njegovem domu, skupaj z ženo in psom. Dva od psov, ki jih je do nedavnega še vedno sprehajal, sta tragediji, za katero kaže, da jo je povzročil ogljikov monoksid, preživela. Lokalna policija je njuna trupla odkrila potem, ko se ni odzival na klice hčerke, s katero sta bila redno na zvezi.
