Kot dekle iz bogate družine se je s filmom srečala po naključju že kot otrok, potem pa jo je tja zanesla tudi profesionalna pot. A tako kot po svojih vlogah in pripadnosti takratni hollywoodski smetani je Carole Lombard znana tudi po svoji prezgodnji in tragični smrti.
Deklica z zlato žlico
Carole Lombard se je rodila v Fort Waynu v Indiani 6. oktobra 1908 kot Jean Alice Peters. Bila je tretji otrok in edina hčerka Frederica Petersa in Elizabeth Knight. Rodila se je tako rekoč z zlato žlico, saj so si precejšnje premoženje ustvarili že njeni stari starši. A zakon obeh staršev ni bil srečen in oktobra 1914 je mama Liz spakirala kovčke in se s svojimi tremi otroki preselila v Los Angeles. Čeprav narazen, je oče še vedno plačeval zanje in tako so trije Petersovi otroci na Venice Boulevardu živeli precej lagodno življenje. V šoli je Jane Alice igrala tenis, odbojko in plavala, v teh športih je tudi zmagovala in prav to ji je pri 12 letih prineslo prvo vlogo. Režiser Allan Dwan jo je opazil, ko je igrala baseball in je potreboval prav nekoga, ki je ljubek otročiček, ki odlično vihti kij. Na opogumljanje mame je mala Jane Alice odšla na snemanje filma Popolni zločin (1921) in tam v dveh dneh posnela svoj del kot sestra igralca Monteja Bluea. Allan Dwan se je pozneje spominjal, da je mala v dveh dneh več kot izpolnila njegova pričakovanja.
Še nekaj let do prave pogodbe
Čeprav Popolni zločin ni bil predvajan več kot v le nekaj kinematografih, je izkušnja Carole Lombard in njeno mamo prepričala, da sta z mamo odšli na nove avdicije, ki pa so bile neuspešne. Med nastopom v šolski igri pri 15 letih jo je opazil skavt Charliea Chaplina in jo povabil na poskusno snemanje za Zlato vročico (1925). Lombardova ni dobila vloge, je pa njene poskusne posnetke dobila na mizo agencija Vitagraph Film Company, ki je je z njo potem želela podpisati pogodbo. Tudi to se ni zgodilo, je pa bil v pogodbi tudi pogoj, da si spremeni ime in takrat je začela uporabljati ime Carol, po sošolki, s katero je igrala tenis.
Spet je pomagala mama, ki je kontaktirala novinarko Louello Parsons, ta pa je za Carole uredila avdicijo pri Foxu. Tam so bili navdušeni nad njeno lepoto in tudi smislom za igro, Winfield Sheehan pa je z njo podpisal pogodbo s tedensko plačo 75 dolarjev. Zaradi tega je pustila šolo, pri Foxu pa so ji spremenili tudi priimek in tako je postala Carol Lombard.
Delčki in delci
Njene prve vloge so bili le posamični prizori v nizkoproračunskih vesternih. Pozneje se je spominjala: »Vse, kar sem morala početi, je bilo dobrikati se junakom in kričati od groze, ko sem bila soočena s slabimi fanti.« Ampak snemanja niso bila edini del njenega novega življenja, tu so bila še fotografiranja, preizkušanje kostumov in druženje s filmskimi zvezdami. Nov življenjski slog ji je kmalu prešel v navado in pogosto so jo videvali v nočnem klubu Cocoanut Grove, kjer je zmagala kar na nekaj plesnih tekmovanjih.
Marca 1925 je končno dobila glavno vlogo v drami Poroka na potovanju (1925) z Edmundom Loweom. Kritiki so zapisali, da je Lombardova pokazala dobro igro in precejšen šarm. A šefi pri studiu niso bili prepričani, da je mlada igralka zmagovalni material za glavne vloge, zato ji pogodbe niso podaljšali. Kot razlog so pozneje navajali brazgotino, ki jo je dobila v prometni nesreči, a se je ta nesreča pripetila šele dve leti pozneje, 9. septembra 1927. Tega večera je bila na zmenku s človekom po imenu Harry Cooper. Copper je na Santa Monici trčil v drug avto, koščki veterobranskega stekla pa igralki pustili ureznino od nosu preko levega lica do očesa. Kljub uspešni operaciji je morala do konca življenja zakrivati brazgotino z make upom in paziti na osvetlitev. V času te nesreče je imela Carole Lombard že pogodbo z Mackom Sennettom in tedensko plačo 300 dolarjev, ker pa je bilo okrevanje dolgotrajno, sta z mamo tožili Cooperja za 35 tisočakov, sodišče ji je prisodilo 3000 dolarjev odškodnine.
Ni vse črno
Čeprav je Lombardova mislila, da bo nesreča pomenila tudi konec kariere, se to ni zgodili. Sennett je obljubil, da ji bo pomagal in ji je dal vidne filmske vloge in skrbel za publiciteto. Novi vzdevek Carol of the Curves ali nekaj takega kot Carol z oblinami je premaknil pozornost gledalcev z njenega obraza na njeno žensko fizionomijo, ki je bila v Sennettovih filmih precej poudarjena.
Čeprav je Lombardova sprva zavračala preproste komedije, je postala ena od Sennettovih Lepotic v kopalkah in se od septembra 1927 do marca 1929 pojavila v 18 kratkih filmih. Njene prve izkušnje tu so ji potem pomagale pri njenih bodočih vlogah v komedijah. 1940, malo pred smrtjo, je leta pri Sennettu označila za leta preobrata v njeni igralski karieri. Sennettove produkcije je distribuiral Pathe Exchange, ki je pomagal, da je Lombardova začela dobivati večje vloge, najprej vlogi v Nastopači (1928) in McCobbova hčerka (1928), za kateri so kritiki povedali, da je z njima naredila dober vtis in da je vredna ogleda. Zatem je Pathe Lombardovo povzdignil do glavne igralke. Uspeh v filmu Raoula Walsha, Jaz, gangster (1928) z June Collyer in Donom Terryjem, je pokazal, da pri filmu ni le zaradi svojega bogatega ozadja. V filmu Visoka napetost (1929) Howarda Higginsa, njenem prvem zvočnem filmu, je igrala kriminalko, ki na avtobusu skupaj s svojim varuhom šerifom obtiči v zametih. Naslednji film, Velike novice (1929) z Robertom Armstrongom je bil uspešen tako finančno kot pri kritikih, Lombardova pa je potem z njim zaigrala tudi v kriminalni drami Izsiljevalec (1929). V Film Daily so zapisali: »Carol Lombar je pravo presenečenje in to je njeno najboljše delo do zdaj. Dejansko je to prva priložnost, v kateri je pokazala, da ima vse, da lahko gre še višje.«
Vrh pri Paramountu in prvi zakon
Lombardova se je potem vrnila k Foxu za vestern Arizona Kid (1930). Velik film s popularnim igralcem Warnerjem Baxterjem ji je prinesel tudi lep zaslužek. Po njem so jo poklicali pri Paramountu in ji ponudili pogodbo za 350 dolarjev tedensko vse do 1936. Najprej je nastopila v glasbeni komediji Varnost v številkah (1930), kritik pa je zapisal, da Lombardova blesti v komedijah. Drugi film je bil Fast and Loose (1930) z Miriam Hopkins in tu je Paramount narobe zapisal njeno ime, kot Carole, Carol z E, kar ji je bilo všeč in od takrat naprej se je podpisovala kot Carole Lombard. 1931 je posnela 5 filmov, Uspešno oglaševanje, Svetovljan in Ženskar, v slednjih dveh je igrala z Williamom Powellom, glavnim zvezdnikom Paramounta. Carole je bila njegova oboževalka že iz časov, ko se še nista srečala in kmalu sta pristala v zvezi, čeprav je bila ona 22-letna brezskrbna smrklja, on pa intelektualno perfekcionistični 38-letni gospod. Poročila sta se junija 1931, Carole pa ju je medijem predstavila kot dva diametralno nasprotna človeka, ki se dopolnjujeta.
Poroka ji je pomagala do še večje slave, še naprej je navduševala kritike s filmoma In tako se pojavi hudič (1931) in Vzamem te za ženo (1931) z Garyjem Cooperjem. Tudi 1932 je naredila pet filmov, med katerimi je bil romantični Vrlina (1932) najuspešnejši, pa tudi Sposojeni mož (1932) s Clarkom Gableom je zadovoljil tako računovodstvo kot kritike in je bil tudi njun edini skupni film, čeprav sta pozneje pristala v zakonu.
Adijo, Vili!
Avgusta 1933 sta se Lombardova in Powell ločila po samo 26 mesecih, vendar sta ostala dobra prijatelja. Mediji so razumeli, da je za to kriv natrpan urnik obeh, pozneje pa je priznala, da sta bila pač dva popolnoma nekompatibilna človeka. Od pekla do nebes, Nadnaravno, Orel in sokol, Bežni trenutek in Bela ženska so bili njeni filmi tega leta. Nadnaravno je bila tudi njena edina grozljivka.
Leto 1934 je prineslo vrhunec njene kariere, začenši z musicalom Bolero (1934), kjer je pokazala tudi svoje plesno znanje, v naslednjem Brodolomca pod palmami (1934) z Bingom Crosbyjem pa je bil velika finačna uspešnica. Njen mrzli bratranec Howard Hawks jo je potem povabil v svojo parodijo 20. stoletje (1934). Soigralec John Barrymore in Hawks nista bila navdušena nad poskusnimi prizori, potem pa jo je daljni sorodnik prepričal, da se sprosti in ne pretirava z igranjem in nastala je filmska mojstrovina, za katero ni manjkalo kritik, da je Lombardova še boljša od prejšnje sebe.
Naslednji film je bil Zdaj in nikoli (1934) s Cooperjem in malo zvezdo Shirley Temple in Dama po naključju (1934).Sledil je še en plesni film Rumba (1935) in komedija Roke na mizo (1935) s Fredom MacMurrayjem. Film je bil tako uspešen, da sta z MacMurrayem potem posnela še tri filme.
Ne samo komedije
Ljubezen pred zajtrkom (1936) je bila še ena lahkotna komedija, potem pa Ko pride princesa (1936) z MacMurrayem, kot švedska princesa, ki dobi filmsko vlogo. Ta vloga velja za satiro Grete Garbo. Zatgem je Moj mož Godfrey (1936) s Powellom, čeprav sta se ločevala, prinesel še en igralski presežek, film pa je bil nominiran za šest Oskarjev, med njimi tudi za glavno žensko vlogo. 1937 je bila Lombardova ena največjih hollywoodskih igralk in tudi najbolje plačana s 450 tisoč dolarji letno. Ob dejstvu, da ji je kar 80 % pobrala davkarija, je Lombardova oznanila, da je srečna, da lahko pomaga izboljšati Ameriko, za kar se ji je javno zahvalil celo predsednik Roosevelt. Tretji film z McMurrayem je bil Zamahni visoko, zamahni nizko (1937), drama s pridihom komedije, Nič svetega (1937) pa je bila satira senzacionalističnega novinarstva in njen edini Tehnicolor film. Potem je sledila odbita komedija Resnično priznanje (1937), kjer kot notorična lažnivka prizna umor, ki ga ni zagrešila, film pa je zadnji skupni z MacMurrayem.
Gremo mi na svoje
Ta film je bil tudi zadnji po pogodbi s Paramountom, od takrat naprej je bila neodvisna. Naslednji film je posnela za WB, komedijo Zadovoljstvo škandala (1938), film pa je bil velika polomija in tudi njen edini film tega leta, saj je bila že zelo »zaposlena« z novo ljubeznijo, Clarkom Gableom s katerim sta se sestajala od jeseni 1936. Šele 1939, ko je Gableova žena Maria privolila v ločitev, sta se 29. marca 1939 lahko tudi poročila. Kupila sta velik ranč v Encinu v Kaliforniji in tam vzgajala živino in hodila na lov. Lombardova si je želela tudi otrok, a po dveh splavih in številnih posvetih z zdravniki je spoznala, da ne bo mogla donositi.K filmu se je vrnila 1939, najprej k Ustvarjena drug za drugega z Jamesom Stewartom. Drama in ne komedija je razkrila tudi to igralkino plat in kritiki so bili navdušeni. Sledila je romanca Le v imenu (1939) s Caryjem Grantom in za vlogo dobila kar 150 tisoč dolarjev, enega najvišjih honorarjev tistega časa.Na 12. podelitvi Oskarjev februarja 1940 je tolažila Gablea z njegovim citatom iz V vrtincu – »ne skrbi, Papy, naslednje leto ga bova prinesla domov«. Gable je rekel, da ima občutek, da je bila to njegova zadnja priložnost, na kar je Lombardova dodala »Ne ti, baraba egoistična, mislila sem sebe!«.
Zadnji filmi
Vigilija v noči (1940) je bil njen naslednji resen film, za katerega je upala, da ji bo prinesel nominacijo za želenega Oskarja. Ni bila nominirana, gledalci preprosto niso marali zateženih filmov, a je spet poskusila z dramo – Vedeli so, kaj želijo (1940) je bil povprečen film, iz katerega je dobila nominacijo za stransko vlogo. Končno se je vrnila h komediji z Gospod in gospa Smith (1941) z Robertom Montgomeryjem, ki ga je režiral nihče drugo kot Alfred Hitchcock, ki ga je Lombardova sama pripeljala k filmu. Publika je bila navdušena – Carole Lombard se spet zafrkava. Šele slabo leto pozneje, odločena, da bo njen naslednji film velikanska uspešnica, je po dolgem izbiranju izbrala črno komedijo Biti ali ne biti (1942) Ernsta Lubitscha. Film, ki se »ubada« z nacistično zasedbo Poljske, je bil posnet 1941 in Lombardova je bila navdušena nad njim in delom z Lubitschem.
Konec zgodbe
Ko so ZDA vstopile v vojno, je Lombardova odpotovala v svojo rodno Indiano za kampanjo nabiranja vojnih obveznic. Družbo sta ji delali mama in Gableov predstavnik za tisk Otto Winkler. V enem samem večeru je uspela nabrati za 2 milijona dolarjev obveznic, domov v Kalifornijo pa bi se morali vrniti z vlakom, a ker se ji je mudilo domov, si je poiskala let, medtem ko sta se mama in Winkler preveč bala letanja in sta vztrajala pri vlaku.
Zgodaj zjutraj 16. januarja 1942 so se vsi trije vkrcali na TWA-jev let številka 3 in se vmes ustavili v Las Vegasu, kjer so dotočili gorivo. Letalo je od tam vzletelo popoldne ob petih in trčilo v 2530 metrov visok vrh gore Potosi, 50 kilometrov jugozahodno od letališča. Vseh 22 potnikov na letalu, vključno Lombardova, njena mama in Winkler, je umrl na kraju nesreče. Carole Lombard je štela 33 let. Razlog za nesrečo so pripisovali slabi izurjenosti posadke za letenje v mraku, varnostni svetilniki, ki bi vodili letala mimo nevarnih vrhov, pa so bili zaradi strahu pred japonsko invazijo (le dober mesec je minil od Pearl Harbourja) izključeni.
Velika persona
Pogreb Carole Lombard je bil 21. januarja v Glendaleu v Kaliforniji, pokopana je skupaj z mamo, na nagrobniku pa je napis Carole Lombard Gable. Kljub temu, da se je igralec potem še dvakrat poročil, so ga 1960 pokopali ob njej.
Biti ali ne biti je bil v času njene smrti v post produkciji, morala pa bi začeti snemati film Vsi so poljubili nevesto, kjer jo je potem zamenjala Joan Crawford, plačilo pa je donirala rdečemu križu, ki je opravil večino dela pri reševanju trupel v letalski nesreči. Kmalu po njeni smrti se je neutolažljivi ClarkGable pridružil ameriškim letalskim silam in s šestčlansko filmsko ekipo snemal njihove misije, na petih je letel celo sam. 15. januarja, dve leti po nesreči, je ameriška mornariška komisija po njej imenovala tovorno ladjo, SS Carole Lombard je Pacifiku rešila stotine brodolomcev in jih pripeljala varno domov.
