K sodelovanju mu je uspelo privabiti zvezdniško ekipo slovenskih igralcev in začeli so snemati. A ekipa je hitro ugotovila, da je težko delati brez sredstev. Na koncu so snemali dolgih 12 let, scenarij in kar sam film so vmes tudi malce spremenili. Po vseh vzponih in padcih pa je film Pa tako lep dan je bil končno ugledal luč sveta.
Zgodba filma Pa tako lep dan je bil se zgodi v enem dnevu, govori pa o štirih prijateljicah iz otroštva, ki vsako poletje nekaj dni preživijo v hribih v oddaljenem kraju v Sloveniji. »Odločijo se srečati po dolgem času, si nameniti en vikend prijateljstva,« nam je na ljubljanski premieri razložila Ula Furlan, Jure Henigman pa je dodal: »Vmes se je zgodil neljubi dogodek, ki jih je malo razdružil, in zdaj je načrt, da se dobijo po dolgem času. S tem, da tri pridejo na lokacijo, ena pa je na poti in potem se vse zaplete.«
Igralska zasedba je izjemna. V glavnih vlogah štirih prijateljic so se izkazale Katarina Čas, Ula Furlan, Nina Ivanišin Janežič in Tina Vrbnjak, film pa je triler – ženski triler. Sicer se je projekt začel kot grozljivka, a kot je na premieri povedal scenarist in režiser Perica Rai, je bil ustvariti ženski film namen že od začetka: »Vesel sem, da smo dali slovenski filmografiji triler z ženskami v glavnih vlogah. Nazadnje smo ga imeli pred 20 leti, še z Majo Weiss.« A seveda v filmu ne igrajo samo ženske, družbo jim delajo Janez Starina, Uroš Fürst in Jure Henigman, ki je svojo vlogo opisal karseda skrivnostno: »One pridejo na neko lokacijo in recimo, da jaz dosti bolj poznam to lokacijo. Tako da, moja zgodba je, da imajo problem z mano.« Seveda so bile dobre moške igralske podpore vesele tudi igralke.
Film je nastajal dolgih 12 let, saj se je Perica z ekipo lotil filma brez financ. »Bili smo še mladi in naivni, z željo. Hitro smo padli na realna tla, ko smo videli, kaj pomeni delati film brez financ. Potem smo spremenili žanr, snemali smo takrat, ko smo lahko, snemali smo v poletnih mesecih. Veliko smo se pogovarjali, ali sploh nadaljevati. Mislim, da smo vsi skupaj razvili neko sposobnost, kako se dvigniti, ko padeš na tla, se naučili iti dalje. To nam je koristilo tudi v zasebnem življenju. Ta film je praktično film o vztrajanju. Ne samo o prijateljstvu, ampak tudi o vztrajanju. Mislim, da smo dober primer, da projekt lahko zaključiš, če imaš močno željo, nekaj sreče, malo so nas tudi od zgoraj pogledali. Tako da smo vsi v bistvu presenečeni, da smo danes sploh tukaj,« je dejal Perica, Jure pa je dodal: »Vsi smo bili zelo polni entuziazma, ker ni bilo vedno lahko. Mislili smo, da smo nekaj že posneli, da nekaj že imamo, potem je Perica to malo zložil, pa je videl, da mu nekaj manjka, in je bilo treba kaj 'dosneti' in tako se je pač ponavljalo skozi leta. Ampak ne vem, jaz sem imel občutek, da ve, kaj hoče, in da bo iz tega nekaj nastalo, tako da sem se zmeraj odzval, prišel na lokacijo in smo pač naredili, karkoli smo morali narediti.«
Če bi se danes lotil takšnega projekta, mu to verjetno ne bi uspelo. Ne bi mu denimo uspelo dobiti takšne izjemne igralske zasedbe, ki bi delala brez honorarja, priznava Katarina Čas: »Nismo vedeli, da bo to toliko časa trajalo. Če bi me zdaj poklical in vprašal, ali bi bila zastonj del filma, snemalo pa se bo več kot 10 let, bi rekla ne. Tako da je včasih fino, da ne veš, kaj te čaka, ker sem zdaj res zelo vesela in zadovoljna, da smo to posneli.« Ula je dodala: »Ne veš, kakšen projekt je pred tabo in kako se bo razcvetel. Moje potovanje s tem filmom se je začelo tako, da je bil to kratki film, ki je nato postal celovečerni film, ki je potem prerešetal igralsko zasedbo, pa jo potem vrnil v druge tirnice. Vendar se mi zdi, da smo v zadnjih letih ulovili ritem, da smo sčistili scenarij, in tistih zadnjih nekaj let, ko smo se srečevali v Mostecu ter drugod po Sloveniji, je danes premierno predstavljenih na našem platnu. Zelo smo veseli, da smo postavili piko na to zgodbo.«
Ko so začeli snemati leta 2012, so bile njihove kariere in življenja namreč drugačni kot danes. Katarine denimo takrat še nismo gledali v hollywoodskih filmih, kot je Volk z Wall Streeta, Tina Vrbnjak pa še ni zaigrala v seriji Gospod Profesor ali Ja, Chef. Zato denar ni bil edina ovira pri snemanju. »Vsi smo bili zasedeni z ostalimi stvarmi, tako da smo snemali samo poleti, ko smo lahko. Pa smo nekaj posneli leta 2012, malo leta 2014, potem malo leta 2015, pa nekaj leta 2017 in tako naprej. Skratka, zdaj smo tukaj leta 2024,« je povedala Katarina. Ko se snemanje tako zavleče, se pojavi poseben izziv – ljudje se staramo, telesa se spreminjajo, pričeske pa tudi. In čeprav je to Rajčićev prvi celovečerni film, ima za sabo že nekaj kratkih filmov in več kot 200 videospotov. A snemati film 12 let, zgodba pa se dogaja en dan, je čisto drugače. »Zame kot režiserja je bil to zelo zelo velik izziv – kako zlepiti kadre skupaj v sekvenco. Če si predstavljate, da je en kader posnet leta 2016, potem pa je v isti sekvenci kader iz leta 2019 ... Človek se spreminja in zame je bil to velik izziv. Mislim, da mi je uspelo, da sem to povezal. Film se dogaja en dan, mogoče je tudi to neki čar tega filma – snemati ga 12 let, odvije pa se v enem dnevu. Seveda bodo gledalci povedali, ali so kaj opazili. Moram priznati, da še sam kdaj nisem prepričan, katerega leta je kaj posneto, ker so dekleta praktično … Jaz jim pravim, da se ne starajo, ker so podpisale pogodbe s hudičem.«
In res. Še najbolj ostra očesa cehovskih kolegov režiserjev niso opazila razlik. Režiser Peter Bratuša je nastajanje filma spremljal že od vsega začetka: »Delal sem prvo sezono nanizanke Življenje Tomaža Kajzerja in v njej je igrala Katarina. Takrat mi je rekla, da snemajo neki film in da ga bodo zdaj zdaj končali. Govorimo pa o letu 2013.« A to, da so ga tako dolgo snemali, niti ni opazil: »V bistvu se praktično ni videlo v samem filmu. Nikoli ne bi rekel, da je to posneto v tako dolgem obdobju. Čeprav so glavni del snemali v zadnjih štirih letih, ampak tudi štiri leta je ogromen čas za tako zadevo. Tako da čestitke. Strašno občudujem ljudi, ki s toliko energije kot Perica to počnejo. To ni lahko in je zelo edinstveno.« Dejan Babosek, režiser večkrat nagrajenega filma Preboj, je bil tudi zelo pozoren: »Nič takega nisem opazil. Edino pri liku Jureta Henigmana se mi je zazdelo, da sem ga v eni sceni videl s kapo, v drugi brez, pa sem to povezal s tem, da so najbrž skrivali lase. Ustvarjalci so odlično zamaskirali na vseh ravneh – od montaže do 'colorgradinga' in ostalih oddelkov. Splača se ga pogledati, ker te film prime na startu ter te drži do konca in doživiš različno plejado emocij.« Pa tako lep dan je bil je na rednem sporedu od 5. decembra.
