Filmov o vampirjih je na stotine, tudi adaptacij po originalnem romanu irskega pisatelja Brama Stokerja, ki je napisal Drakulo 1897. A le eden je tisti, ki je prinesel prelomnico v svet grozljivk z vampirji, pa sploh ne omenja Stokerjevega lika, še več, zelo spretno se v velikem loku izogne avtorskim pravicam, dasiravno so scenarij in liki več kot očitno zapeljani po knjigi. Izjemni film je nemška produkcija iz 1922 pod taktirko enega najbolj vplivnih režiserjev iz časov nemega filma, Friedricha Wilhelma Murnaua in – za poznavalce zgodovine filma je odgovor smešno lahek – nosi naslov Nosferatu – Simfonija groze.
Komarji so me pogrizli po vratu
Ženska, naivni nepremičninar in seveda grof iz Transilvanije, ki se z nakupom hiše želi preseliti na zahod. Leta 1992 posneta verzija z Garyjem Oldmanom, Keanujem Reevesom, Anthonyjem Hopkinsom in Wynono Ryder je sinonim za filme o Drakuli, ki verno sledi Stokerjevi knjigi. Tu so seveda še drugi znameniti grofje s podočniki za sesanje krvi, vključno z legendarnim Chirstopherjem Leejem, pred 100 leti posneta kultna klasika, ki je – kot bomo videli – morda sploh ne bi bilo več – pa v strašljivi podobi vampirja ponuja še eno veliko filmsko ime, nemškega igralca Maxa Schrecka.
Vaša žena ima čudovit vrat
Preden Schreck izpije vašo kri, nekaj besed o njem. Friedrich Gustav Maximilian Schreck se je rodil 6. septembra 1879 v predmestju Berlina, nekaj let po njegovem rojstvu pa je oče kupil hišo na podeželju med Berlinom in Potsdamom. Mladi Max je že zelo zgodaj kazal navdušenje za gledališče, mama mu je naskrivaj dajala denar, da si je lahko privoščil tečaje igranja in šele po očetovi smrti se je uradno vpisal v dramsko šolo. Po diplomi je nastopal v številnih manjših severno nemških gledališčih, kmalu pa je dobil angažmaje v Berlinu pri režiserju Maxu Reinhardtu in v Munchnu pri Ottu Falckenbergu.
Ko sonce vzide, sence odidejo
Od 1919 do 1922 je nastopal v Munchnu, med drugim tudi v prvi igri Bertolta Brechta, Bobni v noči. V tem času je posnel tudi svoj prvi film Sodnik iz Zalameje. 1921 ga je najel Prana Film za njihovo prvo (in tudi edino, o tem kasneje) produkcijo, Nosferatu (1922), priredbo Drakule, ki je bil Schreckov tretji film in prvi v sodelovanju z Murnauom. Nastopil je tudi v odbiti komediji Skrivnosti frizerskega salona (1923), Murnau pa ga je angažiral za svoj naslednji film, Finance velikega vojvode (1924) po romanu švedskega pisatelja Franka Hellerja. Film je poseben zaradi tega, ker je bil posnet na jadranski obali na Rabu, v Zadru in Splitu. 1926 se je vrnil v Munchen in še naprej nastopal v filmih in doživel celo dobo zvočnega filma, njegov zadnji film je Zadnji štirje iz Santa Cruza (1936).
Pacient ima blodnje
Schreck je bil poročen z gledališko igralko Fanny Normann, ki v Nosferatuju igra obrobno vlogo medicinske sestre. Max Schreck je bil samotar z nenavadnim smislom za humor in izjemno sposobnostjo izvedbe grotesknih likov, med katerimi nedvomno prednjači filmski Drakula. Velikokrat se je cele dneve sam sprehajal po podeželju in gozdovih in na tak način nabiral svojo igralsko moč. V Nosferatuju je zaradi izrazite maske neprepoznaven, zato se je nekaj let po filmu ugibalo, da Max Schreck sploh ne obstaja in da je bil to le psevdonim za veliko bolj znanega igralca Alfreda Abela. Schreck je v svoji karieri posnel 32 filmov.
Kuga je izbruhnila v Transilvaniji
Max Schreck je 19. februarja 1936 nastopil v vlogi velikega inkvizitorja v igri Don Carlos namesto Willa Dohma. Ta večer se je počutil slabo, zato ga je zdravnik po predstavi poslal v bolnišnico, kjer je naslednje jutro umrl zaradi infarkta. Iz Munchna so ga prenesli na sever, kjer so ga 14. marca pokopali v Brandenburgu. Schreck ni bil le Nosferatu, bil je tudi lik v neodvisnem filmu Vampirjeva senca (2000) z Johnom Malkovichem in Willemom Dafoem (slednji je bil za vlogo nominiran za Oskarja), ki govori o snemanju Nosferatuja in delavcih pri filmu, ki začnejo sumiti, da je Schreck v resnici vampir. Tudi lik Christopherja Walkena v Burtonovem Batman se vrača (1992) nosi ime Max Schreck, Schreckova upodobitev grofa Orloka pa je služila tudi za stranski lik v risanki Spuži Kvadratnik.
Gospodar je blizu! Gospodar je blizu!
Schreckov lik vampirja v Nosferatuju je še posebej strašljiv zaradi maske. Gologlav, z izrazitimi obrvmi, koničastimi ušesi in občrtanimi očmi ima za vampirske filme takrat še drugače postavljene zobe – izrazita sekalca spredaj (tako da je na trenutke videti kot hrček ali - podgana), svoje pa dodajo tudi skoraj za enkratno dolžino podaljšani prsti, da o tem, da je bil Schreck zelo suhljat in visok igralec, niti ne govorimo. Prana film kot producent Nosferatuja je bil narejen zgolj za ta film in je bil po snemanju zapeljan v bankrot, da bi se izognil kakršnikoli finančni odgovornosti do Stokerjeve vdove. Ker je šlo za neuradno predelavo (le kako so uspeli avtorske pravice razumeti že stoletje in več nazaj), je scenarist Henrik Galeen spremenil nekaj ključnih stvari – predvsem imena likov in tako je Drakula postal Grof Orlok in tudi naslov Nosferatu je arhaična romunska beseda »nevzdržni« ali »napadalni«.
Moja draga! Najdražja!
Filmski zgodovinarji so mnenja, da se film ni želel izogniti povezavi z originalnim romanom, pač pa gre razloge iskati v samem namenu filma. Nosferatu je bil nizkoproračunski nemški film z nemškimi liki, postavljen v Nemčijo v fiktivno mestece in kot tak je bil tudi lažje dojemljiv za nemško govoreče gledalce. Kljub vsem spremembam, dediči Briama Stokerja niso sedeli križem rok in so vložili tožbo, sodišče pa je odločilo, da morajo biti vse kopije filma uničene. Kljub temu je nekaj trakov ostalo in Nosferatu je 102 leti pozneje ena od najbolj vplivnih mojstrovin kinematografije in žanra grozljivk, marsikje se omenja celo kot predloga za vse vse naslednje grozljivke.
Moram k njemu. Prihaja!
Če ste ljubitelji filma, potem zgodbo poznate iz številnih adaptacij o Drakuli in tudi Nosferatu ni nič drugačen. 1838 je nepremičninski agent Thomas Hutter iz Wisborga (igra ga Gustav von Wangenheim) poslan v Transilvanijo k grofu Orloku, ki želi kupiti hišo nasproti Hutterjeve. Na poti tja se dogajajo čudne reči, domačini so prestrašen ob imenu Orlok in odsvetujejo pot. Na gradu ga sprejme grof Orlok in ko si Hutter pri večerji poreže prst, Orlok želi posesati kri. Naslednje jutro se Hutter zbudi z dvema luknjicama na vratu in svoji ženi Ellen (igra jo Greta Schroder) pošlje pismo, da so tam komarji zares nadležni. Orlok vidi sliko njegove žene in reče, da ima zelo lep vrat, podpiše pogodbo o nakupi in se pripravi na pot v Nemčijo. Še eno noč več Orlok pride na večerjo v Hutterjevo sobo, ta pa naslednji dan med raziskovanjem gradu najde krsto, v kateri spi Orlok in zgrožen ugotovi, s čim ima opravka.
Krste!!!!
Skozi okno zvečer vidi, kako Orlok na voz nalaga krste eno za drugo in v zadnjo zleze sam. Grof po reki s splavom potuje čez črnomorsko pristanišče proti Nemčiji in od povsod poročajo o nenavadni kugi, ki za sabo pušča mrtve, tudi na ladji ne preživi nihče. A tudi Hutter uspe pobegniti iz Transilvanije in se vrne v domovino. Orlok po pristanku ladje neopažen odnese svojo krsto v hišo, ki jo je kupil, v mestu pa se začnejo kopičiti trupla. Zdravniki menijo, da so kugo prinesle podgane z ladje, medtem pa Ellen, ki začenja padati pod vpliv svojega novega soseda, vedno bolj hrepeni po njem. Prebrala je namreč, da lahko vampirja uniči le ženska čistega srca, ki ga očara s svojo lepoto in mu ponudi svojo kri prostovoljno. Ellen se odloči, da se bo žrtvovala in k sebi povabi Orloka, medtem ko možu reče, da je zbolela in ta gre po pomoč k profesorju Bulweju, zdravniku. V tem času pride Orlok, ki je zaprepaden nad njeno lepoto in se odzove povabilu na obed, le da ga prehiti sončni vzhod in Orlok izgine in za njim ostane le dim. Ellen živi dovolj dolgo, da jo lahko Thomas še objame in potem umre, zadnji prizor pa pokaže še razvalino Orlokovega gradu.
Zapečatite okna in vrata!
Film s sabo nosi kar nekaj sporočilnosti, od strahu pred samim sabo do antisemitskega tona, kar nekako zajema tudi originalni roman. Tudi fizična podoba grofa Orloka naj bi na nek način predstavljala stereotipno židovsko karikaturo iz časov nastanka filma, enako tudi ideja, da tujci kupujejo nemške nepremičnine, še en del proti židovske atmosfere na severu Evrope v tem obdobju.
Na drugi strani se ta teza lahko izpodbija tudi z dejstvom, da je imel režiser Murnau precej zaščitniški do Židov in je imel med njimi številne prijatelje, kot homoseksualec pa se je zavedal preganjanja podskupin v takratni nemški družbi. Zato je malo verjetno, da bi Murnau zavestno ustvaril film s protižidovsko noto.
Spim čez dan, dragi prijatelj!
Idejo za film je producent Albin Grau, okultistični umetnik, dobil med 1. svetovno vojno, ko je služil na srbski fronti 1916 in mu je lokalni kmet povedal zgodbo o očetu, za katerega je verjel, da je po smrti postal vampir. Tudi Murnau je videl grozote velike vojne, ne samo v jarkih vzhodne fronte, pač pa pozneje tudi v nemškem letalstvu, kjer je služboval kot radiooperater in vsaj osemkrat zasilno pristal. Nazadnje v Švici, kjer je bil interniran do konca vojne. V jarkih naj bi bil tudi Schreck, a je o tej epizodi njegovega življenja bolj malo znanega, saj je to držal zase.
Peklenski eliksir krvi žrtev
Vse notranje prizore so posneli v studiu, zunanje mestne pa v Wismarju in Lubecku. Pokrajina, ki predstavlja Transilvanijo, je na Slovaškem, v Tatrah, grad pa stoji v Oravi. Ker so bila sredstva zelo omejena, je imela ekipa le eno kamero in le en negativ, zato je bil vsak prizor skrbno načrtovan, vseeno pa je Murnau spremenil 12 strani scenarija, tudi zaključek, ki je bil načrtovan zelo skrbno, za hitrost dogajanja pa so uporabljali metronom. Estetika filma je času in nememu filmu primerna, z vmesnimi besedili. Tudi ideje za posebne efekte in vizualizacijo so danes videti cenene, a so dale filmu poseben pečat, sploh hoja koščenega Orloka s (namerno premajhno) krsto čez mesto daje srhljiv občutek, vabilo Ellen vampirju, da jo obišče in senca vampirja, ki se plazi po steni po stopnicah navzgor, pa je tako ali tako eden najbolj kultnih prizorov v filmski zgodovini.
Kmetje so ga prinesli, pravijo, da je padel
Glasbo za film je napisal Hans Erdmann, na premieri v Berlinu 15. marca 1922 pa jo je izvajal orkester. Partiture so bile večinoma izgubljene, zato so pozneje uporabljali glasbo drugih izvajalcev. 1930 je nastala neavtorizirana in na novo zmontirana zvočna različica Dvanajsta ura – noč groze, ki je doživela premiero 1930 na Dunaju s ploščo za zvok in spet novimi imeni, Orlok je v tej različici Princ Wolkoff, ki ima nekaj na novo posnetih prizorov pod taktirko Waldemarja Rogerja, ki je predelal film in ga tudi razvil. Iz te različice je izginilo Murnauovo ime, dolga je 80 minut (originalni Nosferatu ima 94 minut) in jo je mogoče najti na internetu. Nosferatu sicer ni prvi film o Drakuli, eno leto prej so svojo različico po Stokerjevi predlogi posneli Madžari in nosi naslov Smrt Drakule.
Kri je življenje!
Nosferatu je prvi film, v katerem vampir umre, potem ko ga obsije sonce (v romanu ga sonce le moti), čeprav je le nekaj sekund prej videti njegov odsev v ogledalu, prav tako še ni prisotno odbijanje s križem, česnom, sveto vodo ali pokončanje s kolom v srce. Original ima na IMDB oceno 7,8 od 10 in ga najdemo na številnih seznamih najbolj vplivnih filmov v zgodovini kinematografije, čeprav ni ne grozljiv, niti tehnično dovršen, pa ustvari temačno vzdušje. Film je od 2019 v javni domeni in ga lahko najdete povsod na internetu. Narejenih je tudi nekaj novejših inačic, ki uporabljajo Murnauov film in ne neposredno Stokerjeve knjige. Najprej je v Herzogovi inačici Vampir Nosferatu (1979) upodobil legendarni Klaus Kinski, tu je že omenjena Senca vampirja iz (2000) z Dafoem kot Schreckom oziroma Orlokom in letošnji remake z Nicholasom Houltom kot Hutterjem in Billom Skarsgardom kot Orlokom, v njem pa so uporabljene tudi nekatere identične scene iz 1922. Novi Nosferatu bo premierno prikazan 25. decembra letos.
