Donald Henry Pleasence se je rodil v Worksopu na severu Anglije 5. oktobra 1919 in odraščal v majhni vasici Grimoldby v Lincolnshireu. Njegov oče je bil upravnik železniške postaje in tako je tudi Donald dobil prvo službo po končani šoli kot uradnik na železniški postaji v Swintonu. Že v času šolanja je nastopal v amaterskih igrah in se je potem, ko je pustil službo na železnici 1939, odločil, da bo postal profesionalni igralec. Prvo službo je dobil pri Jersey Repertory Company.
Med vojno je bombardiral Nemčijo
Decembra 1939 se je sprva izognil vpoklicu v vojsko, tako da je uporabil ugovor vesti, a ko so naslednjo jesen Nemci bombardirali London, si je premislil in se prostovoljno prijavil v Kraljevo letalstvo. Služil je kot radijski operater v 166. eskadrilji bombniškega poveljstva, s katero je opravil skoraj 60 napadov na sile osi v okupirani Evropi. 31. avgusta 1955 so njegov Lancaster sestrelili med napadom na Agenville v Franciji, Pleasenca pa zajeli in zaprli v nemško taborišče za vojne ujetnike Stalag Luft I v Barthu na baltiški obali. V taborišču je Pleasence organiziral in igral številne nastope in zabaval svoje sojetnike. Po koncu vojne se je vrnil v domovino, kjer je bil 1946 odpuščen iz vojske.
Nazaj na odre
Pleasence je po vrnitvi obnovil delo pri različnih dramskih ansamblih v Birminghamu in Bristolu in tako nadaljeval s profesionalno igralsko kariero. Med odrskimi igrami je bil najuspešnejši kot Willie Mossop v produkciji Hobsonova izbira (1952) v Londonu v Arts Theatru, pa dofen v Škrjancu (1956). V začetku šestdesetih je bil že priznan igralec in je 1968 dobil nagrado za odrskega igralca leta za predstavo Roberta Shawa, Mož v stekleni kabini.
Povojni mali ekrani
Na zahodu je bila televizija vrsto let starejša pogruntavščina kot pri nas in Pleasence je že 1946 debitiral v igri Hočem biti zdravnik. Kritiki so ga zelo hvalili za vlogo Symea v BBC-jevi različici Orwellove novele 1984 (1954), v kateri je v glavni vlogi nastopil Peter Cushing.
Donald Pleasence je potem nastopil v več epizodah Pustolovščine Robin Hooda (1956-1958), kjer je igral princa Johna. Zaigral je tudi v britanski vohunski seriji Nevarni mož, prvič pa se je na drugi strani oceana pojavil leta 1962 v kultni seriji Zona somraka kot ostareli učitelj na fantovski šoli v epizodi Menjava straže. V sedemdesetih je gostoval v seriji Columba (1973) in istega leta odigral stransko vlogo v televizijskem musicalu Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Dobil je tudi nekaj svojih serij kot na primer BBC-jeve Brechesterske kronike (1982), kjer je igral župnika Hardinga, njegova hčerka Angela Pleasence pa njegovo televizijsko hčer, Suzano. Njegova zadnja televizijska upodobitev je bil negativec v Veliki pobeg II: nepovedana zgodba (1988), ki ni imel nobene zveze s filmskim originalom iz 1963. Pleasence je v tem filmu postal oficir SS, ki je s svojim umirjenim govorom še poudaril zlobno naravo lika, ki ga je igral.
Obraz velikega platna
Donald Pleasence je na filmskem platnu debitiral 1954 v britanski komediji Česalec plaže v eni od stranskih vlog. Med prvimi filmi najdemo še Parsonovo filmsko adaptacijo 1984 (1956) in manjši vlogi ob Alecu Guinnessu v komediji Kapitan Morskabolezen (1957) in Dirku Bogardeu v Veter ne bere (1958). 1959 je bil tržni inšpektor v filmu Ozri se v jezi z Richardom Burtonom, v glavni vlogi pa je nastopil v grozljivkah kot cirkuški direktor v Cirkus groze (1959) in morilec v Meso in hudiči (1959).
Donald Pleasence je bil prepoznaven po svoji goli glavi, prodirnem pogledu in odločnem glasu, običajno tihem, a sposobnem prebiti krik. Postal je zelo iskan igralec za nore, fanatične in zlobne vloge, vključno za naslovno vlogo v kriminalki Dr. Crippen (1962), v vesternu 40 voz proti zahodu (1965) in kot dvojni agent Dr. Michaels v znanstveno fantastičnem filmu Fantastično potovanje (1966). Spet, bil je prodajalec z orožjem v vesternu Plavi vojak (1970), enem najbolj kontroverznih predstavnikov žanra, na našem prostoru pa se ga bomo spominjali tudi kot norega nemškega psihoanalitika, ki je glodal korenček in svetoval mafijskemu šefu v Pazi, da ne bo težav (1974) z Budom Spencerjem in Terencom Hillom. Bil je tudi nacistični vodja Heinrich Himmler v namišljeni invaziji na Anglijo, Orel je pristal (1976).
Bond in Blofeld
Ne smemo preskočiti njegovega Bonda. Leta 1967 je bil Donald Pleasence v Samo dvakrat se živi (1967) s Seanom Conneryjem prvi Ernst Stavro Blofeld, kjer so v celoti pokazali obraz lika. Njegove poteze so se zdele kot nalašč za največjega Bondovega sovražnika, njegova interpretacija zlobneža pa je odmevala še desetletja in tako je tudi Dr. Zloba v komediji Austin Powers tako vizualno kot vsebinsko nastal na Pleasenceovi bondovski vlogi. 1960 je igral skupaj s Stanleyem Bakerjem v kriminalki Pekel je mesto (1960), bil pa je tudi nepozaben kot zombi v komični grozljivki Kakšen razrez! (1961).
Slepi prebežnik
Ena njegovih največjih vlog je bila v filmu Veliki pobeg (1963). V tem vojnem filmu, posnetem po resničnih dogodkih, je Pleasence igral uglajenega ujetnika Colina Blythea, ki spoznava, da postaja slep, a vseeno sodeluje pri velikem pobegu iz taborišča, čeprav ga ustrelijo nemški vojaki, ker jih ne vidi. On in Richard Attenborough sta bila med najboljšimi igralci v filmu, sploh Pleasencea so kritiki pohvalili, da je ustvaril najbolj sočutno vlogo v filmu.
Tudi v filmu Noč generalov (1967) je bil netipično prijazen lik kot nemški general stare šole, ki je vpleten v načrt za atentat na Adolfa Hitlerja. Seveda so bili to le posamični izleti iz njegovih tipičnih vlog, že 1971 se je brutalno vrnil kot pijani avstralski zdravnik v srhljivki Počitnice v peklu. Tudi v bibličnem epu, Največja kadarkoli povedana zgodba (1965) je igral Luciferja in je bil eden od številnih igralcev, ki so gostovali nepodpisani. Najdemo ga tudi v prvem filmu Romana Polanskega, posnetem po prihodu v Veliko Britanijo, Slepa ulica (1966), kjer igra ljubosumnega moža mladi francoski ženi, ki jo igra Francoise Dorleac. Še en izlet med vesterne se je zgodil 1968, ko je s Charltonom Hestonom posnel Will Penny, v katerem igra sadističnega pridigarja.
Noči čarovnic
Bil je tudi del režiserskega prvenca Georgea Lucasa, THX 1138 (1971), skupaj z Robertom Duvallom. Leto zatem je bil s čajem obseden policijski inšpektor v kultni grozljivki Linija smrti s Christopherjem Leejem. Bil je tudi antagonist v Disneyevem filmu Pobeg na goro čarovnic (1975) in Rus Nikolaj Dalčimski, ki v filmu Telefon (1977) skuša zanetiti vojno med Sovjetsko zvezo in ZDA. Njegova najbolj kultna grozljivka, v kateri ni bil niti glavni negativec, pa je Carpenterjev film Noč čarovnic (1978), kjer je zaigral v vlogi psihiatra Dr. Samuela Loomisa. Film je bil velika uspešnica in je bil eden najbolj dobičkonosnih neodvisnih filmov svoje dobe in je danes čista klasika grozljivk. Vlogo Dr. Loomisa je ponovil še štirikrat, v drugem delu Noč čarovnic (1981), v četrtem (1988), v petem (1989) in Noč čarovnic: prekletstvo Michaela Myersa (1995).
Ostala dela
Pleasence je bil tudi učitelj Kantorek v predelavi v vojnem filmu Na zahodu nič novega iz 1979, Dr. Kobras v italijanski fantastiki Človek puma (1980) in ameriški predsednik, držan kot talec, v še enem filmu Johna Carpenterja, Pobeg iz New Yorka (1981). 1985 je Pleasence odigral še en vrhunski lik v sicer povprečnem filmu Daria Argenta, grozljivki Fenomen (1985) skupaj z Jennifer Connelly. Istega leta je odigral upokojenega policijskega inšpektorja, ki v Milanu išče izgubljeno žensko ameriškega rangerja v italijanskem trilerju Pod nami ni ničesar (1985). V povprečnem filmu je spet prisotnost Pleasencea tista, ki rešuje film, so rekli kritki. Leta 1986 je nastopil v samo enem filmu, Operacija kobra, kjer je igral manjšo vlogo duhovnika, ki služi vietnamskim vojakom. Naslednje leto je spet sodeloval s Carpenterjem v Princ teme (1987), kjer igra duhovnika, ki skuša skupaj s profesorjem in študenti ugotoviti, zakaj se tekočina v kanti sveti.
Še enkrat več je Pleasence s svojo igro in odličnimi monologi rešil podpovprečen film, se je strinjala večina kritikov. Pleasence je vedno občudoval Laurenca Oliviera, s katerim je delal na odru v petdesetih in potem 1979 v filmski različici Drakule. Dve leti pred tem je Pleasence odlično oponašal velikega igralca v grozljivki Nenavadno (1977). Pleasence je ustvaril velik filmski opus, tudi zato, ker je bil znan po tem, da nikoli ne zavrne vloge, ki mu je bila ponujena.
Ne samo igralec
Donald Pleasence je v šestdesetih posnel tudi nekaj otroških pravljic za Atlas Records in so bile zelo iskane v njegovi domovini, pozneje so jih izdali tudi v Ameriki. Pleasence je sinhroniziral nekaj risank in bil povabljen, da bere besedilo v filmu za osveščanje javnosti, Duh temne in samotne vode (1973), ki je bil namenjen opozarjanju otrok na nevarnosti igre ob vodi. A igralčev glas je bil tako nenavadno prodoren, da je kratki film postal znan po nečem drugem – mnogi otroci so po ogledu dobili nočne more.
Pleasence je napisal tudi knjigo za otroke, Mišek Scouse, ki je postala tudi animiran film. Pleasence je bral zgodbo, glas mišku pa je posodil Ringo Starr. Še en opis igralca je kot naročen – Terence Pettigrew je v svoji knjigi Britanski filmski igralci (1982) za Pleasencea zapisal, da je mogočna kombinacija oči in glasu. Oči so žalostne, a znajo biti tudi zlobne ali nore. »Njegov pogled je tako prodoren, da lahko postrga emajl s ponve,« je zapisal avtor. Donald Pleasence je bil štirikrat nominiran za gledališko nagrado Tony, 1994 pa je od kraljice Elizabete II dobil Red britanskega imperija (OBE).
Življenje, smrt in vse naprej
Donald Pleasence je bil poročen štirikrat in ima iz prvih treh zakonov pet hčera. Z Miriam Raymond je bil poročen med 1941 in 1958, v zakonu sta se rodili Jean in Angela, slednja je bila prav tako igralka in še živi, stara je 83 let. V zakonu z Josephine Crombie (1959 – 1970) sta se rodili Lucy in Polly, z Meiro Shore (1970 – 1988) pa hči Miranda. Na koncu je bil od 1988 pa do svoje smrti poročen z Lindo Kentwood in je dolga leta živel na jugu Francije v Sain-Paul-de-Vence, kjer je 2. februarja 1995 tudi umrl zaradi odpovedi srca po zamenjavi srčne zaklopke. Star je bil 75 let. Njegov lik iz Noči čarovnic je bil tako mogočen, da so ga upodobili še naprej, tudi v ponovnem zagonu franšize 2018 in drugem delu iz 2021, kjer ga je s posebno masko upodobil Tom Joner, jr., glas pa je tako kot v prvo posodil komik Colin Mahan.
