James David Graham Niven, rojen 1. marca 1910 v Victorii v Londonu, pa ni bil le igralec, pač pa tudi vojak in pisatelj, za svoje filmske vloge pa je dobil tudi Oskarja in Zlati globus.
Njegov oče William je bil škotskega rodu in je umrl v 1. svetovni vojni na obalah Galipolija leta 1915, kjer je tudi pokopan. Na drugi strani je bila mama Henriette velškega rodu iz Brecona, oče je umrl v Zulujski vojni 1879, pa tudi predniki po mamini strani so bili vojaškega rodu. Po smrti Davidovega očeta se je mama poročila s konservativnim politikom Thomasom Comyn-Platom, družina, v kateri je imel David še dve starejši sestri in brata, pa se je preselila na otok Wight. Ena od njegovih sester je bila kiparka Grizel Rosemary Graham, ki je med drugim oblikovala kipec Bessie, ki ga vsako leto podeljujejo za najboljše originalno žensko prozno delo v angleškem jeziku.
Očim, oče in še kdo
Po nekaterih biografijah naj Comyn-Plat in Nivenova mama imela afero že pred očetovo smrtjo in naj bi bil tudi David njegov sin. Celo sam Niven naj bi leto pred svojo smrtjo potrdil, da je bil politik res njegov oče, na kar so namigovale tudi fotografije z izjemno podobnostjo. Kmalu po selitvi ga je očim (ali oče) poslal kot šestletnega v šolo z internatom, kjer je bil zelo samljen, deležen nasilja in posmehovanja. Večkrat je bil tudi kaznovan zaradi svojih potegavščin in po eni od njih je bil pri desetih letih in pol izključen iz naslednje šole, Heatherdown Preparatory School, zaradi česar je izpadel iz igre za prestižno univerzo Eton. Potem ko zaradi matematike ni bil sprejet v mornariško šolo, se je prešolal v javno šolo v Stoweu, kjer je imel čisto drugačnega ravnatelja kot v šolah pred tem in je fante spodbujal k osebni rasti v nasprotju s tradicionalno kaznovalno politiko. Niven se je šole spominjal kot obdobja, ko je končno dobil občutek, da je nekaj vreden.
Vojska ali babe?
Leta 1928 je 18-letni Niven na počitnicah v Bembridgeu spal s 15-letno Margaret Whigham, prihodnjo Knjeginjo Argylško in ji naredil otroka, starši pa so jo skrivaj poslali v London na splav. Whighamova je oboževala Nivena vse do njegove smrti, po nekaterih zapisih pa sta se dobivala večino življenja. Po počitnicah se je Niven vpisal na Kraljevi vojaški kolidž v Sandhurstu, kjer je diplomiral 1930 s činom podporočnika britanske vojske. Pri Highlandški lahki pehoti, škotski pešadiji, ki ni imela kiltov, ampak klasične tartanske hlače, je dve leti služil na Malti in potem še nekaj mesecev v Doverju. Po napredovanju 1933 je postal poročnik in hkrati spoznal, da ta pot ne vodi nikamor. Končna odločitev je padla, ko je predaval o strojnicah, predavanje pa je bilo istočasno kot se je dogovoril za večerjo z neko damo. Po koncu predavanja je voditelj vprašal, če ima še kdo kakšno vprašanje, pa je Niven v svoji maniri, po kateri je bil znan v zgodnjih letih, sam vprašal, koliko je ura, ker se mu mudi na vlak.
Po aretaciji zaradi neposlušnosti se je Niven zapil z oficirjem, ki ga je varoval v hišnem priporu in z njegovo pomočjo pobegnil skozi okno, naravnost na ladjo za ZDA. Z ladje je potem 6. septembra 1933 poslal telegram, da izstopa iz vojske. Po prihodu v New York je neuspešno delal kot prodajalec viskija, potem je promoviral rodeo v Atlantic Cityju in New Jerseyu. Po obvozih na Kubo in Bermude je 1934 končno prišel v Hollywood.
Hollywood na črno
Tam je zakorakal naravnost na agencijo za igralce, kjer pa je izvedel, da potrebuje dovoljenje za delo v ZDA, za katerega lahko zaprosi le izven države. Zato je šel v Mehiko, kjer je delal kot puškar in skrbel za orožje bogatih ameriških lovcev turistov. Po predložitvi rojstnega lista, ki ga je dobil iz Anglije, je končno dobil tudi delovno vizo in na agenciji Central Casting so ga za statista popisali kot »Anglo-saški tip, št. 2008«. Potem je bil statist v nekaj filmih, med drugim tudi Barbarska obala (1935) in Upor na ladji Bounty (1935). V Pero na njenem klobuku (1935) pri Columbiji je dobil celo manjšo vlogo, potem pa še manjšo pri MGM v filmu Rose Marie (1936), podpisan je bil kot David Nivens.
Nivenovo pojavo v Uporu je opazil neodvisni producent Samuel Goldwyn, ki je z njim podpisal pogodbo in mu omogočil kariero. Pred Rose Marie je imel še nekaj vrstic v Splendor (1935), precej večjo pa v Palm Springs (1936), posnetem pri Paramountu. Ena prvih večjih vlog za Goldwyna je prišla v filmu Dodsworth, kjer je igral moškega, ki je flirtal z Ruth Chatterton. Posojen je bil 20th Century Foxu za Hvala, Jeeves (1936), velika vloga pa mu je pripadla v filmu Juriš lahke konjenice za Warner, kjer je nastopil ob Errolu Flynnu in Olivii de Havilland. Niven in Flynn sta v tem času stanovala skušaj. Še ena vidnejša vloga mu je bila dana za film Preljubi sovražnik (1936) skupaj z Merle Oberon, s katero je imel tudi afero, Universal si ga je sposodil za Imeli smo trenutke (1938), še eno stransko vlogo pa je imel v Zapornik iz Zende (1937).
Velike vloge
V samo štirih letih dozorel v sposobnega igralca in Fox mu je 1938 namenil glavno vlogo za B film, Večerja v Ritzu in v Bluebradčevih osem žena (1938), Ernesta Lubitscha pri Paramountu. Bil je eden od štirih glavnih igralcev v Štirje možje in molitev (1938) Johna Forda, spet, za Fox je posnel Tri slepe miši (1938). Niven je postal tudi član Hollywood Raj, skupine britanskih igralcev v Hollywoodu, kamor so spadali še Rex Harrison, Boris Karloff, Stan Laurel, Basil Rathbonee, Ronald Colman, Leslie Howard in C. Aubery Smith.
Med velike se je vpisal z vlogo v Warnerjevem filmu Patrulja ob zori (1938), kjer je zasenčil bolje plačana Flynna in Rathbonea. Niven zato ni hotel sprejeti stanske vloge v Goldwynovem filmu Viharni vrh (1939), a je popustil, film pa je postal velika uspešnica. Samska mati (1939), romantična komedija z Ginger Rogers, je bil prav tako odlično sprejet, Goldwyn pa ga je spet uporabil ob Garyju Cooperju v pustolovščini Resnična slava (1939), posnel pa je tudi Večno tvoj z Loretto Young.
Domovina pred filmom
Dan potem, ko je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji 1939, se je vrnil domov in vstopil v vojsko, bil je edini britanski igralec v Hollywoodu, ki je to storil. Najprej je bil februarja 1940 nameščen poročnik šolskega bataljona, a sam si je želel nekaj bolj razburljivega, zato se je prepisal h komandosom in z njimi treniral na Škotskem, poveljeval je enoti, ki je nosila ime Fantom. Kot igralec je sodeloval tudi z vojaško filmsko enoto, v njej je srečal tudi scenarista Petra Ustinova, ki je postal njegov pribočnik. 1978 sta potem skupaj nastopila v filmu Smrt na Nilu.
Zaigral je tudi v dveh filmih, ki niso bili v domeni vojske, a so bili vseeno namenjeni pridobivanju podpore vojski na tujem, predvsem v ZDA. Prvi je bil Prvi od peščice (1942), drugi pa Pot naprej (1944), tudi v tem je igral Ustinov v manjši vlogi. Niven je sodeloval tudi pri produkciji oddaj za ameriške, britanske in kanadske čete v Angliji in Evropi. 1944 je delal za BBC, veliko pa je sodeloval tudi z Glennom Millerjem in njegovim orkestrom. Marca 1944 je postal major, nekaj dni po izkrcanju v Normandiji pa so ga tja poslali z njegovo četo komandosov, ki je imela izvidniške naloge v zaledju.
Močno je preziral novinarje tistega časa, ki so glorificirano pisali o vojni. »Kdorkoli piše, da krogle žvižgajo in pojejo okoli glave, ta tega še ni slišal – posrali bi se.« Nekaj malega vojnih dogodivščin je opisal v svoji biografiji Mesec je balon. Osebno ga je za to, da je kariero zamenjal za služenje domovini, pohvalil tudi Winston Churchill. Po koncu vojne se je vrnil v Hollywood, kjer je prejel tudi ameriško odlikovanje za zasluge.
Spet igralec - neuspešno
Še pred vrnitvijo v ZDA je posnel Stvar življenja in smrti (1946). Z Ginger je potem v Hollywoodu najprej posnel Čudovita lutka (1946), sledil je Popolni zakon (1947) z Loretto Young in Druga ljubezen (1947). S Caryjem Grantom sta naredila Škofova žena (1947), 1948 pa je v Angliji posnel Mladi pretendent Karel, veliko zgodovinsko polomijo in, spet v Hollywoodu, Očaranost (1948) s Tereso Wright, z Jane Wyman pa Poljub v temi (1948). Še ena romantična komedija je bila Poljub za Corliss (1949) z Shirley Temple. Nobeden od teh filmov ni bil uspešen in Nivenova kariera se je zamajala. V Angliji je posnel Izmuzljiva češnjica (1950) v produkciji Korde in Goldwyna, a se je slednji umaknil in filma v ZDA niso prikazali naslednja tri leta. Goldwyn je odkril Nivena in mu pomagal do uspeha, a je prepir okoli tega filma in Nivenova zahteva po višji plači privedel do ohlajenih odnosov med njima.
Spet igralec – nazaj na vrh
Niven je petdeseta začel z iskanjem poti nazaj na vrh. Začel je z Mariom Lanzo v musicalu Ribič iz New Orleansa (1950), v Angliji pa Srečen in zaljubljen (1951), še en musical, ki je bil v ZDA prezrt, v domovini pa velika uspešnica. V Vojaška trojica (1951) je imel stransko vlogo, vidnejšo pa v angleškem vojnem filmu Srečanje z Venero (1952). Dama pravi ne je bila slabo sprejeta, Niven pa se je poskusil na Broadwayu in zaigral z Glorio Swanson v Nina (1951-1952). Čeprav le 44-krat ponovljena predstava je bila dovolj, da ga je Otto Preminger povabil k filmu Mesec je moder (1953), seks komediji, ki je ušla skozi prste cenzorjev. Film je bil velikanska uspešnica in je Nivenu prinesel Zlati globus. Naslednjih nekaj filmov je posnel v Angliji: Ljubezenska loterija (1954), Carrington V.C. (1954), za katerega je bil nominiran za nagrado Bafta in Srečno do konca dni (1954). V Kraljevi tat (1955) je igral negativca, boljša vloga je bila Ptički in čebelice (1956).
Na sam vrh se je vrnil kot Phileas Fogg v Vernejevi priredbi V 80 dneh okoli sveta (1956), film je prinesel ogromno denarja in tudi osvoji Oskarja za najboljši film. Oh, možje, oh, žene (1957), Mala koča (1957), Moj mož Godfrey (1957), komedija z June Allyson, so bili filmi, ki so sledili. Takrat je začel sodelovati tudi s televizijo in posnel kar nekaj kratkih nadaljevank in serij. Večina je bila narejena v produkciji Four Star Television, podjetja, ki ga je Niven ustanovil skupaj z Ido Lupino, Dickom Powellom in Charlesom Boyerjem.
In Oskar gre… meni!
David Niven je edini igralec, ki je dobil Oskarja na podelitvi, ki jo je vodil sam. Zlati kipec za vlogo v filmu Ločene mize (1958) je dobil kot major Angus Pollock, v filmu pa se pojavi le 23 minut, kar je še vedno najkrajša minutaža, nagrajena z oskarjem in tudi Nivenova edina nominacija. Po podelitvi ga je poklical Goldwyn in ga povabil na obisk, kjer sta stara prijatelja obnovila skrhan odnos. Z Oskarjem v žepu je Nivenova kariera cvetela naprej – 1959 postal voditelj svoje lastne TV dramske serije, The David Niven Show s 13 epizodami. Igral je v komediji Vprašajte katerokoli dekle (1959) s Shirley McLaine, Vesela obletnica (1959) in Prosim, ne pojej marjetic (1960) z Doris Day. Vsi filmi so bili velike uspešnice.
Niven je Oskarje vodil večkrat, med drugim 1974, ko je za njim stekel goli moški, Niven pa je z duhovito opazko, da je ta moški deležen smeha le, če gol razkazuje svojo revščino, odšel v anale podelitev Oskarjev.
Še bolj popularen je bil v Navaronski topovi (1961) s Peckom in Quinnom, sledilo je še več pustolovščin in vojnih filmov: Ujeto mesto (1962), Najboljša sovražnika (1962), 55 dni v Pekingu (1963). In potem je prišel slavni Rožnati panter (1963) s Petrom Sellersom. Malo manj uspešen film je bil Pravljica za lahko noč (1964) z Marlonom Brandom.
Poznejši filmi
Leta 1965 je za MGM posnel dva filma v režiji Petra Ustinova, Lady L in Kjer so vohuni.Za slednjega je MGM računal, da bo prerastel v serijo, vendar ni bil dobro sprejet. Hudičevo oko (1966) je bila grozljivka, 1967 pa je postal James Bond v Casino Royale (1967) in je skupaj z Seanom Conneryjem v Nikoli ne reci nikoli edini filmski Bond, ki ni bil posnet v produkciji Eona. Ian Fleming je želel Nivena tudi za vlogo v Dr. No in mu tudi poslal knjigo, ki jo pisal z njim v mislih, vendar je Niven odklonil. V knjigi Samo dvakrat se živi Kissy Suzuki celo omeni Nivena poimensko – ta je tako edini igralec Bonda, ki ga omenjajo v filmu z Bondom.
Preudarnost in tabletka (1968) je bila še ena uspešna komedija, prav tako Nemogoča leta (1968). Nenavadni mornar (1969) je bil večinoma prezrt. Pametnjakovič (1969), francoska komedija z Bourvillom in Belmondom, je bila najbolj gledan film v Franciji tega leta, ni pa bil veliko predvajan drugod. Preden pride zima (1969) je bil še en vojni film, sledila je komedija Kip (1971). zdaj že v letih, je Niven tudi skozi sedemdeseta nanizal serijo uspešnic, Papirnati tiger (1975), Vampira (1972), Truplo v puščavi (1976), Smrt na Nilu (1978), Slavček je zapel na Berkley Squareu (1979), Pobeg v Atheno (1979) z Rogerjem Mooreom in Tellyjem Savalasom, ki ga je produciral Nivenov sin in še ena vojaška pustolovščina, Morski volkovi (1980).
Njegova zadnja večja vloga je bila v filmu Bolje pozno kot nikoli (1983), Blake Edwards pa ga je uporabil kot gosta v svojih zadnjih dveh Rožnatih Panterjih). V tem obdobju je bil Niven že resno bolan, njegov glas je bil nerazumljiv, zato ga je moral sinhronizirati Rich Little. To je Niven izvedel šele iz časopisov, bili pa sta vlogi v zadnjih Panterjih tudi njegovi zadnji filmski vlogi.
Pisana beseda
Niven je napisal tudi štiri knjige, roman Okrog robustnih skal (1951) so prezrli. Knjiga govori o mladem vojaku, ki pusti angleško vojsko in odide v New York prodajat pijačo. Delna avtobiografija torej. Tisto pravo, Mesec je balon, je izdal 1971 in se je prodala v več kot pet milijonih izvodov, potem pa je sledila Bring On the Empty Horeses (1975), v kateri opisuje zlato dobo Hoolywooda, trideseta in štirideseta in mnoge resnične dogodke. 1981 je napisal še drugi in precej bolj uspešn roman, Pojdi počasi in se vrni hitro, ki se dogaja med drugo svetovno vojno, v njej pa opisuje svoje izkušnje v Hollywoodu v tem obdobju. V času smrti je pisal tretji roman.
Družinski mož in tragedija
Ko je bil na vojaškem dopustu 1940, je spoznal Primulo »Primmie« Susan Rollo, hčerko londonskega odvetnika in se poročil z njo septembra 1940. Decembra 1942 se jima je rodil sin David mlajši, novembra 1945 pa še drugi sin, James Graham Niven. Primmie je umrla le šest tednov po vrnitvi v ZDA, 6. novembra 1945. Med igranjem skrivalnic v hiši Tyronea Powerja, je stopila skozi vrata, za katera je mislila, da vodijo v omaro, za njimi pa so bile kamnite strme stopnice v klet. Pri padcu si je zlomila lobanjsko dno. Leta 1948 je Niven spoznal Hjordis Paulino Tersmeden, norveški fotomodel in igralko.
»Nikoli v življenju nisem videl česa tako lepega – visoka, ozka, divji lasje, privihan nos, ljubka usteca in velikanske sive oči. Zgodilo se je kot so pisali v knjigah… obstal sem z izbuljenimi očmi. Nisem mogel požirati in šibila so se mi kolena.«
Odnos med njima je bil zelo turbulenten in pogosto sta se sprla na smrt, ostala pa sta skupaj do njegove smrti. V šestdesetih in sedemdesetih je Niven živel v dvorcu v Chateau-d'Oexu in apartmaju na Azurni obali.
Nič ni večno
Leta 1980 je Niven začel opažati, da je utrujen, da ga ne držijo noge in da ima raskav glas. Intervjuja v oddajah Michaela Perkinsona in Merva Griffina sta sprožila alarm: ali je Niven nastopil pijan ali pa ga je zadela kap. Glas je pripisal napornemu snemanju Bolje pozno kot nikoli, a pregledi so pokazali, da ima amiotrofno lateralno sklerozo (ALS), enako bolezen kot jo je imel tudi Stephen Hawkings. Zadnjič se je v Hollywoodu pojavil 1981 kot voditelj prireditve Ameriškega filmskega inštituta v spomin Fredu Astaireju. Februarja 1983 je pod lažnim imenom 10 dni prebil v bolnišnici zaradi težav s prebavili. Spet doma se je njegovo stanje slabšalo, a je odklonil ponoven odhod v bolnišnico, pri tem ga je podprla tudi družina. Umrl je na svojem domu 29. julija 1983, star 73. let
