Sesui Hajakava morda ni bil čisto prvi japonski filmski igralec, je pa bil zato prvi veliki zvezdnik azijskega filma, ki ga je pot zanesla v Hollywood že v času nemega filma in je uspel ustvariti zvezdniško kariero tako v ZDA kot v Evropi. Čednega videza in pogosto v vlogah negativcev je postal pravi ljubljenec ameriških žensk v časih rasne diskriminacije in eden prvih seks simbolov Hollywooda.
Dve širšemu krogu filmoljubcev najbolj znani vlogi sta vlogi pirata v Robinsonovi (1960) in polkovnika Saita v Most na reki Kwai (1957), za slednjo je bil nominiran za Oskarja za stransko moško vlogo.
Ribičev sin
Sesui Hajakava se je rodil kot Kintaro Hajakava 10. junija 1886 v vasici Nanaura, danes četrti mesta Minamiboso v prefekturi Čiba. Že kot mali otrok si je želel potovati po svetu in zato se je v šoli tudi učil angleško. Njegov oče je bil vodja ribiškega podjetja in precej premožen možakar. Hajakava je imel še pet bratov in sester. Družina ga je od mladih nog pripravljala, da bo postal oficir japonske cesarske mornarice. Kot študent mornariške akademije v Etadžimi se je zaradi stave potopil na dno zaliva in si poškodoval bobnič, zaradi te poškodbe pa ni bil več sposoben za vojaško služenje. Njegova družina se je počutila osramočeno, oče ni več govoril z njim, 18-letni Hajakava pa se je, ko se je vrnil domov, odločil narediti sepuku. Ko je v skednju že pripravil prostorza ta ritualni samomor, je lajež njihovega psa priklical starše, oče je s sekiro podrl vrata skednja in zadnji čas preprečil tragedijo.
Od bankirja do igralca
Potem, ko si je povrnil moči, se je s finančno pomočjo staršev preselil v ZDA in na željo staršev, da bi postal bančnik, v Chicagu študiral politično ekonomijo. V času študija je igral tudi ameriški nogomet, kjer je bil kaznovan, ker je pri rušenju nasprotnika večkrat uporabil kar japonske borilne veščine. Na univerzi je diplomiral 1912 in načrtoval vrnitev na Japonsko. Odpotoval je v Los Angeles, da bi se vkrcal na parnik za domovino. Med obiskom mesta pa je odkril Japonsko gledališče v četrti Little Tokyo, ki ga je povsem prevzelo. Vsaj tako govori uradna biografija o delu, kako je postal igralec. Po drugi različici je v času bivanja v Los Angelesu opravljal različna dela, od pomivalca posode do tovarniškega delavca in v tem času tudi občasno za denar vskočil na oder japonskega gledališča. Obstaja tudi tretja različica, ki se zdi najbolj verjetna. Njegov brat je že živel in delal v San Fraciscu in Hajakava je bil odločen, da gre k njemu, a ga je oče prepričal za Chicago, kjer pa je zdržal le leto dni, preden je sledil svojim sanjam v Kalifornijo.
Nemi filmi
Za odrske nastope je tudi prvič uporabil ime Sesui, v eni od produkcij, imenovani Tajfun, pa je bil tako prepričljiv, da ga je soigralka Curu Aoki predstavila filmskemu producentu Thomasu Inceu, ki si je na njeno povabilo prišel ogledat predstavo. Ince se je odločil Tajfun predelati za nemi film z originalno odrsko zasedbo. Ker si je Hajakava želel vrnitve na Japonsko, je postavil nemogoč pogoj – plačilo 500 dolarjev na teden snemanja, a je Ince na to pristal. Tajfun (1914) je takoj postal velika filmska uspešnica. Sledila sta še dva Inceova filma, Gnev bogov (1914), kjer je igrala tudi Curu Aoki, takrat že Hajakavina žena in Žrtvovanje (1914). Japonski priseljenec je tako čez noč postal zaželen igralec, dobil je ponudbo Jessea Laskyja za njegov filmski studio Slavni igralci Lasky (danes Paramount) in jo tudi sprejel.
Drugi film v tej navezi je bil Goljuf (1915), ki ga je režiral Cecile B. DeMille, njegova soigralka pa je bila Fannie Ward. Hajakava je bil v filmu o fantaziji posilstva, prepovedanega sadeža in medrasnega seksa prava senzacija in je končno postal tudi veliki zvezdnik Hollywooda. Njegova popularnost in videz sta mu na vrhu slave 1919 prinesla tudi 3500 dolarjev tedenske plače, pravo malo bogastvo. Dve leti pred tem je dal zgraditi dvorec v Hollywoodu, ki je stal na Franklin Avenue do 1956. Po Goljufu je Hajakava postal igralec z glavnimi vlogami v romantičnih dramah, pojavljal pa se je tudi v Vesternih in akcijskih filmih. Želel si je velikih vlog, a potem, ko je bil tipiziran v vedno znova enakih likih, se je odločil in ustanovil svoje produkcijsko podjetje, Haworth Pictures Coroporation, denar pa je pritekal od različnih investitorjev ameriškega in tudi japonskega porekla.
Uspešen igralec in poslovnež
Naslednja tri leta je Hajakava posnel 23 filmov in do 1920 zaslužil 2 milijona dolarjev in z denarjem tudi izplačal investitorje. Japonec je vse počel sam; pisal je scenarije, montiral, igral in režiral. Kritiki so hvalili njegovo zenovsko igranje, sam je uvedel princip »muga«, odsotnost početja ali poenostavljeno povedano, pri igri je šel stran od takrat pretiranih poz in kretenj. S priljubljeno igralko Marin Sais je med 1918 in 1919 posnel serijo filmov, v večini filmov je igrala tudi njegova žena Curu. Njun najbolj znani zgodnji film je Zmajev slikar (1919). Hajakava je bil na vrhu slave in njegova popularnost se je lahko primerjala z Douglasom Fairbanksom, Charliejem Chaplinom in Johnom Barrymoreom. V njegovem dvorcu so potekale najbolj divje hollywoodske zabave, sam je vozil Pierce-Arrow, pobarvan v zlato barvo, z ženo sta tudi potovala v Monte Carlo.
Pobeg iz Hollywooda
Hajakava je 1922 nenadoma zapustil Hollywood, razlogov zakaj, je več, odvisno od virov. Tako naj bi bil nesrečen zaradi vedno večje nestrpnosti do Japoncev, njegovo podjetje se je znašlo v težavah, nek tabloid si je izmislil zgodbo o samomoru njegove žene, pa tudi zaradi domnevnega poskusa umora s strani proti japonske organizacije). S Curu sta se podala na obisk njune domovine, prvič, odkar je Hajakava prišel v ZDA in že 1923 se je igralski par vrnil v ZDA, a ne v Hollywood, pač pa na newyorški Broadway in predstavo Tiger Lily (1923). V naslednjem desetletju in pol je nastopal tudi v Evropi in na Japonskem. V Londonu je blestel v Veliki princ Shan (1924) in Zgodba o Su (1924). 1925 je napisal roman Odpadniški princ in ga priredil v kratko igro. 1930 je nastopil pred kraljem Jurijem V in njegovo ženo Mary v enodejanki Samurai, napisani prav za njega. Toplo so ga sprejeli tudi v Franciji, kjer je predstavljal svoj film Črta nevarnosti (1923), Nemci so zanj rekli, da je senzacionalen, v Rusiji pa, da je eden največjih ameriških igralcev. Kar nekaj filmov je posnel tudi na Japonskem in tam na oder postavil japonsko priredbo Treh mušketirjev. V prvih treh desetletjih delovanja je postal prvi vodilni igralec iz Azije v Ameriki in Evropi, pa tudi prvi nebeli igralec, ki je dosegel mednarodno slavo.
New York in Francija
1926 je v New Yorku odprl zen tempelj in študijski center, do konca desetletja pa se je prilagodil tudi novi tehnologiji – zvočnemu filmu. Njegova vrnitev v Hollywood se je zgodila v zvočnem filmu Zmajeva hči (1931) ob Anni Wong. Zvočni film je zanj prinesel novo težavo – tipičen japonski naglas. V nemško – japonski produkciji Samurajeva hči (1937) je igral samuraja, 1937 pa je v Franciji posnel zgodovinski film Jošivara, kjer je 1940 ob nemški okupaciji tudi obtičal in ostal ločen od družine. V naslednjih letih je sicer posnel nekaj filmov, finančno pa je preživel s prodajo svoji akvarelov, spoprijateljil pa se je tudi z japonskim pisateljem Džirohačijem Sacumo, ki je prav tako obtičal v Franciji. Po nekaterih podatkih je med vojno delal za francoski odpor in zaveznike, sam je pravil, da je večinoma le pomagal lokalni japonski skupnosti. Njegovo nomadsko življenje se je nadaljevalo tudi v petdesetih letih.
Sovražim Britance! Premagani ste, a vas ni sram!
Leta 1949 ga je Humphrey Bogart povabil v film Tokio Joe. Preden so mu dali, ga je temeljito preveril ameriški konzulat, da ni morda sodeloval z Nemci. Po tem filmu je posnel še Trije so prišli domov (1950), kjer je igral polkovnika Sugo, resničnega poveljnika taborišča na Borneu. Večina njegovih povojnih filmskih vlog so bili častni negativci, kar zelo dobro ponazarja njegova upodobitev polkovnika Saita v Mostu na reki Kwai (1957), ki je potem dobil Oskarja, Hajakava pa je bil tudi nominiran za najboljšega igralca v stranski vlogi, pa tudi za Zlati globus. V njem je nekaj velikih in legendarnih citatov. Sam je za ta film rekel, da je bil največji dosežek njegove kariere. Po Kwaiu se je odločil za upokojitev, nenazadnje se je bližal sedemdesetim. Vseeno se je še pojavljal tako v televizijskih serijah in oddajah in na filmu. Zadnjič je sodeloval pri animiranem filmu Sanjač (1966). Po koncu filmske kariere se je povsem posvetil zen budizmu in postal mojster, napisal pa je tudi avtobiografijo Zen mi je pokazal pot.
Marš, Japaner!
Ves čas, ko je bil v ZDA, doživljal rasno nestrpnostjo, sploh v času druge svetovne vojne, pa tudi zaradi tega, ker je bil večinoma časa negativec. »Vloge v Gnevu bogov, Tajfunu in Prevarantu ne predstavljajo naše japonske duše. Dajejo napačno predstavo o nas. Želim si vloge, ki bi razkrila, kdo v resnici smo,« je povedal na vrhuncu svoje slave. Na nek način se ga da primerjati tudi z devet let mlajšim Rudolphom Valentinom, ki je bil prav tako tujec, oba pa sta igrala eksotične prepovedane ljubimce. Ko se je Hajakavina pogodba s Famous Players 1918 iztekla, je ni podaljšal, niti ni več želel nastopiti v filmu Šejk, vlogo pa je potem dobil prav Valentino. »Japaner je že dober igralec, a ljudje ga ne marajo«, je 1922 zapisal lastnik gledališča v Densionu v Iowi. Od 1930 je veljal tudi poseben produkcijski kodeks, ki je prepovedoval medrasno ljubezen. Če Hajakavina soigralka ni bila azijskega rodu, nista smela imeti romance. Nič kaj njegovi zgodnji filmi niso bili priljubljeni niti na Japonskem, saj so njegovi liki predstavljali Japonce kot krute in sadistične. Nekateri Japonci so celo verjeli, da je Hajakava v Hollywoodu poskrbel za ameriško proti japonsko razpoloženje. Potem, ko je postal superzvezdnik, se je vse skupaj malce omililo, japonski mediji pa so raje začeli hvaliti njegove dosežke. Tudi poznejši filmi spet niso bili pravi – tam so Hajakavo imeli za preveč amerikaniziranega.
Ljubezenske igre
Hajakva seje 1. maja 1914 poročil s soigralko Curu Aoki, s katero je igral v kar nekaj filmih. Že pred tem je bil kratek čas poročen z belopolto igralko Ruth Noble, ki je potem z njim pozneje igrala v Odpadniškem princu. V kratkem zakonu se jima je rodil sin Alexander Hayes, 1929 je dobil tudi skrbništvo nad njim. Sesui in Curu sta ga posvojila in mu dala ime Jukio, odraščal je na Japonskem. Pozneje sta posvojila še dve hčerki, Jošiko (prav tako igralka) in Fudžiko (plesalka). Curu Aoki je umrla 1961. S 171 centimetri je bil Hajakava kar visok za Japonca, bil je tudi odlično telesno pripravljen – obvladal je džudžicu, mečevanje, plavanje, tenis in ježo konj. Znan je bil tudi po svoji disciplini in borilnih veščinah. Na snemanju filma Jaguarjeve pesti v puščavi Mojave, je Hajakava igral mehiškega bandita, tam je bilo tudi 500 statistov. Prvo noč po snemanju so statisti popivali in razgrajali do zore in še naprej v naslednji dan, zato ni bilo mogoče snemati. Hajakava je izzval neposlušne statiste na boj. Pristopila sta dva, Hajakava pa je o tem povedal: »Prvi je zamahnil proti meni, prijel sem ga za roko in po zraku poslal z obrazom naprej v tla. Drugi me je skušal zgrabiti, pa sem ga vrgel čez glavo in je padel na hrbet tako silovito, da je izgubil zavest.« Ostali so se potem vrnili na delo, navdušeni nad tem, kako je mali možakar obvladal robate kavboje.
Zadnja leta
Potem ko je 1966 prenehal snemati, se je umaknil na Japonsko v Tokio. Tam je umrl 23. novembra 1973 zaradi cerebralne tromboze in pljučnice. Pokopan je na pokopališču Čokeidži v Tojami. Veliko njegovih filmov je izgubljenih, njegovi veliki filmi pa so vsi del DVD in pretočnih videotek. Leta 1960 je dobil tudi svojo zvezdo na pločniku v Hollywoodu za svoj prispevek k filmski industriji. 1989 so v Tokiu uprizorili musical Sesui, o njem so nameravali tudi posneti film. Japonski režiser Nagisa Ošima je pripravljal biografijo z delovnim naslovom Hollywoodski zen. Snemanje bi se moralo odvijati v Los Angelesu, a po nekaj preložitvah in smrti Ošime 2013, je projekt ostal na polici.
